OSEBNI ARHIV

Kar nekaj let življenja ste posvetili raziskovanju svojega dedka Vinka Möderndorferja, ki je zapisal tudi Mojco Pokrajculjo. Ta in druge koroške pripovedke so zdaj zbrane v knjigi, ki je pred kratkim izšla na vašo pobudo. So dedkove pripovedke sploh še sprejemljive za današnji svet?

To bo pokazal čas. Jaz sem jih kot otrok doživljala podobno, kot danes otroci doživljajo Harryja Potterja.

V zadnjem času namreč cenzurirajo celo pravljice bratov Grimm, Piko Nogavičko …

Umetnost je skoraj po definiciji prostor, kjer se testirajo meje. Moralne, družbene, estetske. Problem se začne, ko se »korektnost« spremeni v orodje za nadzor ali cenzuro. Meja je zelo spolzka. In ja, tudi za Mojco Pokrajculjo sem slišala mnenja »poklicanih strokovnjakov«, da bi bilo treba konec olepšati. Da zajček ne bi smel imeti polomljenih nog in da lisica ne bi smela delovati kot grožnja.

Razumem željo, da bi otroke zaščitili, vendar se mi zdi pomembno poudariti, da pravljice že stoletja služijo prav temu, da otrokom na simbolno in njim razumljivo približajo tudi manj prijetne plati življenja.

Takšne in drugačne zgodbe jim samo pomagajo pri razumevanju življenja. Življenje ni vedno prijazno in brez bolečin. Tudi vsi konci niso srečni in princi na belih konjih ne čakajo za vsakim vogalom.

Pravljice pa niso edino, kar je ustvaril vaš dedek, kajne?

Pripovedke so le majhen košček v mozaiku in samo delček moje dolgotrajne poti k prepoznavanju dedka. Njegov opus je obsežen in sega v pedagogiko in didaktiko, politiko in takratno narodopisje, današnjo folkloristiko, etnologijo in antropologijo.

Bil je pomembna osebnost slovenske polpretekle zgodovine. S Prežihovim Vorancem je na Koroškem oral ledino v pomoči delavskemu človeku.

Po njegovi zaslugi so v Mežici zgradili osnovno šolo – še danes eno najlepših v Sloveniji – in vodovod. Napisal je vrsto etnoloških del, a od vsega je do pred kratkim ostala vidna le pripovedka z Mojco Pokrajculjo. Vse drugo so zatrli politični viharji časa. Vsega, kar vam omenjam, z bratom kot otroka sploh nisva vedela. O dedku se doma ni govorilo. Bolj šepetalo. Vedela sem, da je zapisal koroške pripovedke, drugega nič. Da je pristal na Golem otoku, mi je babica povedala, tik preden je umrla. To je bil molk, tipičen za številne družine tistih, ki so prestale torturo Golega otoka.

Verjetno je bilo fascinantno, ko ste spoznali, kako veliko podvigov je imel?

Bilo je predvsem šokantno. Raziskovati sem začela pred 15 leti in še nisem prišla do konca. Dlje sem raziskovala, bolj je bilo jasno, da ne raziskujem več le dedka, temveč posledice zgodovine, ki jih je nosila cela družina.

Po Mojci Pokrajculji je dobila ime tudi vaša mama. Kakšna mama je bila?

Uh … To je zelo dolga zgodba, no, lahko poskusim na kratko strniti bistvo ... V odraščanju me je bolj definirala njena odsotnost kot prisotnost ...

Celoten intervju preberite v reviji Obrazi 01/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.