Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Zlomljena noga, prazniki, gradnja … za vami sta prva dva meseca na položaju ravnateljice Drame, pa je že pestro.

Veliko je vsega. Spoprijemamo se z različnimi življenjskimi izzivi, s katerimi se še znajdem. (smeh) Še dobro, da imam za seboj toliko let, preživetih v gledališču, ker mi je vse, kar mi zdaj prihaja naproti, že znano, samo z drugega zornega kota. Če se je prej poškodoval kdo od igralcev, sem se s tem ukvarjala kot režiserka, z drugačnega stališča, ampak ne gre za nič novega. Zamujanje scenografije, ukvarjanje s financami za predstavo, skozi vse to sem že šla. Nova mi je skrb za zaščito in pravice delavcev, tega kot prekarna režiserka nisem poznala. Res pravi izziv pa je naše izseljenstvo in prenova Drame. To je nekaj, na kar nihče nikoli ni pripravljen.

Režirali ste eno prvih uprizoritev, ki je bila na sporedu Drame tukaj na Litostrojski, v karieri pa ste sodelovali z vsemi ravnatelji Drame tega stoletja. Vam je lažje ali težje delati na tej novi lokaciji v primerjavi z lokacijo v središču Ljubljane?

Vsaka selitev je zelo stresna in vsako spremembo, ne glede na to, ali nas privede na boljše ali na slabše, doživljamo kot stresno. Človek je inertno bitje in najraje sploh ne bi imel sprememb. Že sama selitev tako velikega mehanizma, v katerem je 139 zaposlenih, je zahtevna. Predstavljajte si, da torbe, pisarne, računalnike spakira 139 ljudi. Z nami so šle še uprizoritve, scenografije, kostumi, odrska oprema ... Tega je veliko. Čustveno razumemo prostore na Litostrojski kot začasne prostore, čeprav vse kaže, da bomo tukaj vseeno preživeli kar dolgo ustvarjalno obdobje. So pa dober približek pravemu gledališču. Mogoče malo bolj za občinstvo kot za ustvarjalce. Občinstvo ima, če ne drugega, brezplačen parkirni prostor in več prostora za noge. (smeh) V ozadju imamo pa dva tisoč kvadratnih metrov manj prostora kot v naši Drami. Manjka nam tudi odrska tehnika, kot so na primer vrtljivi oder, vlaki, nakladalne rampe … Omejeni smo na grajenje samostoječih scenografij, česar gledalci sicer ne opazijo, kadar je predstava dobro narejena. In prav je, da je tako.

Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

Prenova Drame v centru bo izpeljana?

Drama se bo prenovila, ker je to nacionalni projekt in si Slovenija zasluži nacionalno, osrednje gledališče, ki ima dostojen, funkcionalen in lep prostor. Ljubljana potrebuje gledališče, ki je v središču dogajanja, in ne na obrobju, saj ni namenjeno samo tistim ljubiteljem, ki so pripravljeni vložiti dodatno energijo, da se do gledališča pripeljejo. In Ljubljana si ne more privoščiti mestnega jedra z manj kulturnega dogajanja. Verjamem, da se prenova prej ali slej mora zgoditi.

Povedati je treba, da je ta projekt traja že zelo dolgo, ogromno ljudi je vložilo veliko truda, znanje, premislek, čas in ne nazadnje denar.

Če naredim primerjavo z gledališko predstavo: mi nismo v fazi snovanja tega projekta, ampak tik pred premiero. Projekt je že bil izbran na javnem razpisu, finančna sredstva so zagotovljena, ekipo imamo in smo tik pred tem, da se začne zidati. Gradbeno dovoljenje ni začetek tega projekta, ampak je začetek zaključka. In če še enkrat naredim primerjavo z nastajanjem predstave: lahko bi rekli, da smo pri zapletu tik pred tehničnimi vajami. Ko rešimo zaplet z gradbenim dovoljenjem, se bo začel zadnji del, torej fizična prenova.

Kakšen je vaš časovni okvir za prenovo?

Naš sanjski scenarij poteka tako: februarja pridemo do soglasja in dogovora, ki je zadovoljiv za Dramo in njene sosede; oddamo vlogo za gradbeno dovoljenje in to dobimo v zakonskem roku, ki je 200 dni – upamo, da prej; začnemo izbirati izvajalce in novembra začnemo rušiti prizidek. Če nam ne prekrižajo poti še kakšni Rimljani in ničesar več po nesreči ne zrušimo in se naš financer, Ministrstvo za kulturo, ne premisli glede financiranja, računamo, da se bo selitev zgodila čez tri leta. V prevodu: štiri sezone nas najdete na Litostrojski 56.

Kako se na spremembo lokacije prilagaja občinstvo?

Občinstvo je že bilo težko pridobiti nazaj v gledališče po epidemiji kovida. Naša selitev se je zgodila v času postpandemskega vala, ko je del gledalcev že nehal obiskovati gledališče. Zato smo bili veseli, ko smo prvo leto na novi lokaciji imeli samo 20 odstotkov manj abonentov. Zelo dobra novica je, da smo šli v drugo sezono z enakimi številkami, kot je bila zadnja sezona v Drami v centru. Skrbi nas, ker se je odnos do zdravja po pandemiji spremenil in ne igramo več predstav, ko ima kdo 40 stopinj vročine. To je v vseh repertoarnih gledališčih trenutno precejšnja težava – odpovedi predstav zaradi bolezni.

Peter Uhan/SNG Drama Ljubljana

V slovenskem gledališču imate več kot 20 let izkušenj kot režiserka, ste tudi pisateljica. Ravnateljsko delo ne zveni tako kreativno. Zakaj ste se odločili za ta preskok?

Med pisanjem prijave sem preštela, da sem v svoji karieri, torej v približno 25 letih, naredila 80 predstav. Projekt v okviru magisterija sem delala v Mali Drami. Prva institucija, ki mi je odprla vrata, je bila torej Drama. Od takrat sem v Drami delala še 11-krat. Vsak projekt traja približno tri mesece, kar pomeni, da sem tri do štiri leta življenja preživela v raznih okoliščinah in z raznimi ekipami v Drami. Ko so me povabili k prijavi, se mi je zdelo, da je prišel čas, ko lahko jaz poskrbim za druge ljudi, ki si zaslužijo priložnost. Dramo moramo v teh izrednih okoliščinah čim bolje ohraniti, preden jo na novo postavimo tako, kot si to želimo. Lahko vam pripovedujem o tem, kako so določene stvari težke in kaj vse ne deluje. Pa raje razmišljam, kam moramo priti in kaj lahko naredimo, da se proti cilju premikamo. Včasih pa moramo nekatere stvari narediti, tudi če niso tako kreativne in zabavne. Nisem še prišla do faze, ko bi se spraševala, kaj mi je tega treba. (smeh) Zdi se mi, da se trenutno bolj ukvarjam z neko vrsto kriznega menedžmenta, je pa kar precej prostora tudi za ustvarjalnost in razmišljanje o tem, kako privabiti gledalce, kakšne projekte ponuditi itd. Dobila sem zanimiv vpogled v to, kako drugi režiserji razmišljajo in kako drugi ljudje delujejo.

Katja Kodba / SNG Drama Ljubljana

Omenili ste, da bi radi poskrbeli tudi za druge. Komu bi želeli odpreti vrata, ki doslej ni imel dostopa?

Vsi imamo polna usta tega, kaj vse moramo omogočiti mladim. Ja, absolutno je treba in jaz bi lahko rekla isto, ampak počasi postajajo vsi mlajši od mene, tako da bodo z mojega vidika kmalu že vsi mladi. (smeh) Če ne bi bilo nekaterih ljudi, ki so mi ob prihodu v Slovenijo, ko sem imela komaj 25 let in nič posebnega za pokazati, ponudili priložnosti, se ne bi razvila tako, kot sem se. Ne vem, kaj jim je bilo zanimivega na meni, verjetno je šlo tudi za posledico okoliščin. Vsi se oblikujemo glede na možnosti, ki so nam na poti dane. Vsi imamo neke želje, ambicije in talente, ampak če ne dobimo možnosti za razvoj in izkušnje, se talent ne razvije. Vsako gledališče ima svoj način delovanja, in ko prideš v nov kolektiv, traja nekaj časa, da te spustijo medse, da se te navadijo, da postaneš del njih. Neka igralka mi je razlagala, da te na Akademiji učijo, da si najboljša – ne samo najboljša, ampak še boljša od tega, prodorna, inovativna. Ne samo da igraš glavno vlogo, ampak da si v interpretaciji prebojna, posebna. Potem pa prideš v ansambel in doživiš šok, ko vidiš, da najprej igraš stranske vloge in da si samo kolešček v sistemu. Mine lahko tudi pet, šest let, preden dobiš veliko vlogo. In naša naloga je, da spustimo k sebi čim več ljudi, ki se lahko preizkusijo, razvijejo in odločijo, ali bodo ostali ali bodo šli drugam.

Vsak ravnatelj ali direktor pusti za seboj pečat, ki se zrcali na instituciji. S čim, morda manj ali bolj prijetnim, se srečujete zdaj na začetku?

Najbolj me je presenetilo, da nisem več »mlada« ali »že uveljavljena« režiserka. (smeh) Res, najbolj me je presenetilo, da sem kar nenadoma med starejšimi. Ko sem kot ravnateljica prišla na prvi sestanek z igralci, sem videla ogromno obrazov, mlajših od mene, in dojela, da se je energija v vmesnem času zamenjala. Pa ne samo med igralci, tudi v tehničnih ekipah, hostesni službi, trženju, upravi … Obrazi so se precej zamenjali. Samo odrski tehniki so se postarali z mano. Kot da smo vsi prišli hkrati. To me morda najbolj preseneča.

Pogosto se spomnim na vašo knjigo A si lahko vsaj enkrat tiho. Ko zdaj gledate nazaj, vam je dejansko kdaj žal, da niste bili bolj tiho?

Pričakovala sem, da bom z leti postala modrejša in da bom malo manj delila, ne povedala vsega. Ampak potem sem ugotovila, da to ne gre skupaj z mojim značajem. Razmišljala sem, ali si bolj moder, če si bolj tiho, in potem sem se zavestno odločila, da si bom dovolila ostati odprta, četudi me to kdaj tepe in četudi bi bilo modrejše biti večkrat tiho in paziti, kaj govoriš. Upam, da s tem ne bom naredila Drami kakšne škode, ker še nikoli nisem bila odgovorna za toliko ljudi. Doslej sem bila odgovorna zase, za svoje otroke, morda za svoj projekt in ekipo. Upam, da bo ta karakterna lastnost v tej vlogi koristna.

Mediasepeed

Vam je tudi do zdaj koristila? Bi lahko bili na tem položaju, če bi bili v življenju tiho?

Ne. Ne bi bila. Ali ni to zanimivo? (smeh) Zelo sem ponosna na Slovenijo in na to, da sem na tem položaju. Dobro sem izbrala državo, v kateri bom živela, in zato sem strašno zadovoljna s sabo. Ponosna sem na Slovenijo iz preprostega razloga, da je to sploh možno. Sem priseljenka, sem ženska in Drama je vendarle nacionalna ustanova. Njena vloga je jasna – da brani jezik in predstavlja nacionalno kulturo. To pove, da so se kriteriji pri izboru za ravnatelja Drame osredotočili na to, kdo je kam vlagal in kaj zna, ne pa na to, kdo je kje rojen. In dejstvo je, da je za ženske in priseljence v umetnosti zelo pomembno, da sem tukaj. Mi vidimo Slovenijo kot svojo državo, zato ker v njej živimo in vanjo vlagamo vso svojo energijo, čas, ljubezen, davke in vse drugo. Ne prihajamo s figo v žepu, nismo malo tu in malo tam, ampak smo zares tukaj. Ko sem začela študirati, v Srbiji ni bilo predvideno, da so ženske sploh lahko režiserke, v uporabi niti ni bilo ženske oblike za besedo režiser. V razmeroma kratkem času, v približno 30 letih, je to področje res napredovalo.

Ob vašem imenovanju so se vseeno pojavili komentarji na račun tega, da ste priseljenka, čeprav ste magistrirali v Ljubljani in od takrat delate v Sloveniji. Vas komentarji prizadenejo?

Ne berem jih, ker mi jemljejo energijo in me bolijo. Za bolečino pa porabimo preveč energije. Jasno je bilo, da komentarji bodo. Bili so tudi v preteklosti. Nekatera vrata mi v življenju niso bila odprta ravno zato, ker sem priseljenka. Ampak to, da zdaj sediva tukaj, je precejšen korak v smer pametne, inkluzivne družbe.

Pred 14 leti bi morali prevzeti vodenje Prešernovega gledališča Kranj, ampak se na koncu to ni uresničilo. 14 let je lepa doba za razvoj – kako bi rekli, da je danes Ivana, ki vodi Dramo, drugačna od tiste, ki bi morala voditi kranjsko gledališče?

Takrat bi bila veliko radikalnejša, kot sem zdaj. To je bila Ivana, preden je imela lastne otroke, preden je prišla do razumevanja socialne varnosti, ki jo prinašajo institucije, preden se je spopadla z življenjskimi izzivi, ki jih mlad človek še ne razume najbolje. Takrat sem bila veliko bolj groba in veliko bolj pogumna. Zdaj veliko bolje razumem, kako pomembno je poskrbeti za zdravo okolje in dobro delovno vzdušje, kako pomembno je biti prijazen do ljudi, kako pomembno je poskrbeti tudi za zunanje sodelavce, in ne samo za redno zaposlene. V vsaki instituciji so ljudje v različnih življenjskih fazah in situacijah. Sodelavci so na različnih pozicijah varnosti – drugače je, če si gostujoča umetnica za nekaj mesecev in se moraš vsakič sproti dogovarjati za projekte ali če si nekje v službi leta in leta. Morda bi bila takrat boljši umetniški vodja in manj prijazna kot ravnateljica.

Kakšne spremembe se Drami obetajo pod vašim vodstvom? Omenjali ste mlade.

Ja, mladih imamo vsi polna usta. Naše večinsko občinstvo je mojih let ali starejše, nismo pa dovolj uspešni v privabljanju mlajšega. Nekoč je bil obisk mladih večji, ampak to je bilo morda na račun prisilnega ogleda, ki so ga imeli v okviru kulturnih dnevov v šoli. Zdi se mi, da ne govorimo najbolje sodobnih jezikov. Pri tem ne mislim na tuje jezike, ampak jezik komunikacije mlajših generacij. Navaditi se moramo tudi na nove kanale obveščanja in mladim, pa tudi ne samo mladim, tistim, ki še niso naša publika, sporočiti, da Drama ni prostor samo za izbrane. Želimo, da se počutijo povabljene tudi druge generacije. Ker ko se ljudje počutijo povabljene, bodo prišli. Ko enkrat pridejo, jim ne bo več tako tuje in bodo mogoče prišli spet. Da pa jih lahko povabiš, moraš vabilo poslati tja, kjer ga oni vidijo in slišijo, v jeziku, ki ga razumejo. In govoriti moraš o temah, ki so zanje relevantne. Tukaj imamo ogromno prostora za izboljšave.