Aleša Mižigoj: "To je še vedno aktualna dilema"
Aleša Mižigoj je na prvi pogled nežna in krhka z iskrivimi očmi in široko nasmejana. Vendar pa tudi nadvse odločna, inovativna in željna nenehnega učenja.
V dobrih dveh desetletjih je Aleša Mižigoj, direktorica Medexa iz podjetja za polnjenje medu, proizvodnjo dietetičnih in konditorskih izdelkov ter zastopstvo šumečih tablet in marmelad razvila sodobno podjetje, ki temelji na znanosti in prevladuje v niši prehranskih dopolnil, ki temeljijo na čebeljih pridelkih.
Uspeh – kaj je to za vas? In kakšne lastnosti mora človek imeti, da mu uspe?
Morda je slišati čudno, a meni uspeh pomeni, da si srečen, v ravnotežju sam s seboj, s svojimi vrednotami, imaš integriteto, da kar razmišljaš in govoriš, tudi delaš. Če je tako, si miren, v sozvočju s samim s seboj. Da človeku uspe, mora biti pogumen, imeti dobre ideje, znanje in seveda si želeti delati. Zelo zaželeno je tudi, da imaš karizmo. V zadnjem času pa je pomembna socialna nota: znati sodelovati, razumeti ljudi. Kajti sam si lahko le kratek čas na začetku, potem pa potrebuješ ekipo.
Kateri trenutek ali pa odločitev je prelomno vplivala na vašo pravo oziroma uspešno pot?
Bilo jih je več, zelo sem vesela, da sem študirala elektrotehniko. To mi je dalo dobro izhodišče za življenje. Študirati tehniko pomeni, da te naučijo logično razmišljati, saj vse v življenju poteka v povratnih zvezah, vse je v ravnovesju … V elektrotehniki imaš drevesa odločanja in v življenju je pomembno, da se znamo odločati. Drugo je bila ustanovitev zasebnega podjetja, kjer smo začeli iz nič in rasli. Pa prevzem vodenja Medexa. In ne nazadnje tudi usklajevanje vloge mame z vlogo poslovne ženske. Vedno je izziv, da se zorganiziraš tako, da je vse uravnoteženo. Vendar se da, z voljo, željo in prilagajanjem.
Katere pa so bile največje ovire na vaši poti?
Nisem človek, ki bi obupoval. Po očetu sem podedovala večni optimizem in pozitivno naravnanost. Oče je vedno govoril: Kdor se ustavi, je izgubljen. V življenju je treba iti naprej. Vse se da narediti. Seveda so bili tudi težki trenutki, ko ti vsak dan zmanjkuje časa, ko sem se včasih počutila krivo, ker bi bila rada s sinom, pa sem morala na službeno pot … Na srečo smo živeli v hiši skupaj s starši, tako da sin, ko je prišel iz vrtca, šole, ni bil nikoli sam, da je imel ob babici občutek topline in varnosti. Vedno moraš nekaj dati v zameno za nekaj drugega.
Mlade ženske imajo največ izzivov uskladiti poslovno in zasebno življenje in pri tem najti še nekaj časa zase. To je večna dilema, ki je še vedno aktualna.
Ste se kdaj znašli v položaju, ko ste hoteli že obupati?
Nikoli mi ni bilo žal, da sem šla po tej poti. Je še vedno izjemno zanimivo in še vedno se učim. Pravijo, da se začneš starati, ko se nehaš učiti. Vztrajanje imam po očetu. On izvira iz Goriških brd, iz družine s 14 otroki. Na zemlji je bilo treba veliko delati. To je prenesel tudi na naju s sestro. Nikoli nisva mirovali. Če je mama videla, da sem sedela in brala knjigo, mi je hitro naložila kaj za delati. Kar delam, imam rada. Če imaš rad, kar počneš, ni težko in se ne počutiš, da si v službi, temveč je to tvoj hobi.
Najbrž ste doživeli tudi kakšen neuspeh. Ste se iz njega kaj naučili?
Vse življenje se učimo. Neuspehi so bili različni. A kot pravijo, mirno morje ne naredi izkušenega mornarja. Vsak človek ima svoje vrednote in pogled na življenje. Zato te najbolj prizadenejo ljudje, ki so ti blizu. Najbolj zato, ker mislimo, da imajo tudi drugi enake vrednote in poglede, kot mi. A dejstvo je, da jih nimajo. Od tega se je treba distancirati, da lahko vstaneš, ko doživiš razočaranja. Po naravi sem zaupljiva. Raje verjamem v dobro in ljudi, kot da bi se zaprla v školjko in bila nezaupljiva in zadržana. Če se mi zgodita na osem dobrih dve slabi stvari, raje gledam dobre kot slabe. Na življenje želim gledati z optimizmom, iti dalje in narediti vse, kar je v moji moči, da delam dobre stvari in da ostanem, tudi če se mi ne izide, na nogah.
Kakšni so vaši največji podjetniški izzivi danes?
Kako imeti čim več časa za ljudi in stvari, ki jih imam rada. (smeh) Čas je najbolj dragocen. Vsak dan si rečem, joj, kako hitro mineva čas. Komaj je jutro, pa je že večer. Umetnost je, kako imeti čas zase in ne samo za podjetje. Kako v dan umestiti vse, kar imam rada, in za vse ljudi, ki so mi blizu, najti čas … Podjetje reorganiziram tako, da se bom počasi razbremenila. Želim čim bolj porazdeliti svoje delo, da bom bolj v svetovalni vlogi in malo manj v operativni. O pokoju ne razmišljam. Mislim, da človek mora delati. Oče, zdaj je star 96 let, je dolgo delal. Delo, ki ga imaš rad, te ohranja vitalnega. Dokler se učiš, si mlad.
Kako se odločate v odločilnih trenutkih? Si vzamete čas za razmislek, prisluhnete kakšnemu nasvetu ali se odločate instinktivno?
Ljudje se skozi življenje spreminjamo. Včasih sem se odločala bolj instinktivno, zdaj pa si vzamem več časa za razmislek, za nasvet.
Na kateri dosežek zdaj ste najbolj ponosni?
Na to, da imam krasnega sina s pravimi vrednotami. To je največ, kar lahko narediš. Če hočemo, da bo svet boljši, da imajo ljudje prave vrednote, da delamo prave stvari, je treba začeti pri sebi in svojih najbližjih. Ponosna sem tudi na podjetje. Zelo dobro se razumemo, počutimo se kot del čebelje družine, se podpiramo, gradimo iskrene odnose … Imam tudi krasne prijatelje, družino. To dela človeka polnega.
Kako motivirate svojo ekipo in gradite kulturo podjetja?
Predvsem z lastnim zgledom. Verjamem v to, da ne moreš od ljudi zahtevati nečesa, če sam počneš nekaj drugega. Veliko se pogovarjamo, želimo, da so ljudje vključeni v odločanje, če so vključeni, odločitve sprejmejo za svoje. Predvsem pa želim, da se počutijo spoštovani in slišani. Spoštovani in slišani sodelavci bodo dali vse od sebe. Ni samo denar motivacija, temveč tudi izobraževanje, ki omogoča rast, pa predvsem prijetno delovno okolje. Letos smo uvedli dodatni dan dopusta za zdravje in dobrodelnost. Ta dan greš lahko npr. na športno aktivnost ali pa pomagat zaposlenim v dom starejših občanov, vrtec, skratka, nekaj narediš zase ali za skupnost. Pomembno je, da imamo kot družba prave vrednote, da delamo dolgoročno. Naše podjetje je staro 70 let, ciljamo na stotico, tako kot moj oče. (smeh)
Je slovenska blagovna znamka v vašem poslu prednost ali ne?
Problem Slovenije je, da je zelo neprepoznavna v tujini. Morali bi se odločiti, na čem želimo graditi svojo prepoznavnost, kaj so naše značilnosti, naši aduti.
Nekomu iz Francije, Švice, Nemčije, Italije je veliko lažje iti v tujino, saj je iz prepoznavne države. Slovenci še vedno iščemo svojo identiteto.
Kaj bi svetovali mladim podjetnikom, ki bi se radi lotili samostojne poti, pa ne zberejo dovolj poguma?
Brez poguma ne gre, če ga nimajo, bolje, da se tega ne lotijo. Treba je biti pogumen, imeti dobro zamisel in biti pripravljen na trdo delo. Dovolite si sanje, ki jih potem uresničite s trdim delom. Ne se bati, če padete. Kolikokrat smo se spotaknili in padli, ko smo se kot otroci učili hoditi, pa smo se vseeno naučili.
Kaj bo po vašem mnenju ključno za uspeh v prihodnjih letih?
Predvsem odprtost duha, misli, da si ne postavljamo meja, da si upamo sanjati in nato za te sanje trdo delati. In s tem bomo tudi kaj dosegli. Evropa se je trenutno zelo zapletla in je kar resignirana, ko pa greš v Azijo, vse brbota, vrvi od idej, energije, veselja.
V Evropi ni zagnanosti, vse je težavno, vsaka stvar je komplicirana, ni energije, svežine, želje po napredku.
To je življenjski cikel. Dobri časi naredijo šibke, pomehkužene ljudi, ki sprejemajo slabe odločitve. Slabe odločitve prinesejo slabe čase. Močni ljudje prinesejo dobre čase. In imamo sklenjen krog razvoja. Trenutno nam gre mogoče predobro in se ne zavedamo tega. Po drugi svetovni vojni je Evropa pomenila eno tretjino svetovnega gospodarstva, zdaj samo še 12 odstotkov. Ko bomo padli pod deset odstotkov, ne bomo več pomembni. Ne razmišljamo razvojno, vse preveč kompliciramo, hkrati pa postajamo preveč lagodni. Želimo delati 30 ur, pa še to najraje od doma, po drugi strani pa Kitajci delajo 60 ur. V Evropi ne sedimo na zakladih surovin. Naša glavna prednost so znanje in inovacije. Tu smo precej zaspali.
Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 02/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki
E-novice · Novice
