Jernej Kokot

Tudi komiki jočete, mar ne. Kdaj ste nazadnje jokali?

Mhm …

Si dopustite izražati čustva žalosti?

Z izražanjem čustev nimam težav. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje jokal zaradi žalosti, pogosteje jočem zaradi ganjenosti ob opazovanju svojih otrok, 12-letnega sina in štiriletne hčerke.

Nazadnje sem jokal pred dnevi, ko se mi je hčerka usedla v naročje in rekla, da mi bo naredila najlepšo frizuro na svetu. Opazoval sem jo, kako srčkana je v tej svoji čisti milini.

Jokal sem, ker se zavedam, da je vse to minljivo, neponovljivo. S partnerico pogosto slišiva, naj se naužijeva vsega lepega, dokler sta otroka majhna. Pa ne gre. Tega se ne moreš naužiti za leta vnaprej. Čas, preživet z otrokoma, je najdragocenejši. Kristalno jasno mi je, da je to vrhunec mojega življenja. Zato si raje poskušam zapomniti neskončna gospodinjska dela in nevzdržen ritem življenja v teh letih, da me nekoč nostalgija ne ubije.

Kaj pa čas zase – si ga znate vzeti?

Žal ne. Podobno kot veliko drugih sem tudi sam ujet v neizprosnem kolesju nakopičenih obveznosti in v kroničnem pomanjkanju časa. Imamo vse, le časa ne. Dandanes večina ljudi, žal ne vsi, relativno dobro živimo, toda vse hitrejši življenjski ritem nas bo pokončal. Primanjkuje mi časa zase, z ženo v dvoje, za prijatelje. S prijatelji, ki prav tako kot jaz živijo v Ljubljani, se dobimo enkrat na leto ali pa sploh ne. Pred kratkim je komik Jerry Seinfeld razglabljal o tem, kdaj se je vse začelo vrteti okoli denarja. Sicer je ironično, da se to sprašuje milijarder, pa vendar. On pravi, da so se v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja bolj kot o denarju oziroma zaslužku pogovarjali o tem, čigava služba je bolj kul. Aha, ti si trgovec, no, jaz sem pa pilot, a veš. Bolj je bilo pomembno, kakšno delo opravljaš. Danes pa le še – koliko zaslužiš.

Sašo Švigelj

Kakorkoli, vsaj v miru (še) živimo. Zaradi vojne na Balkanu ste se pred 32 leti z družino iz Dervente priselili v Slovenijo. Bosna in Hercegovina še utripa v vas?

Ne, popkovina z okoljem, v katerem sem se rodil in preživel nekaj otroških let, je že zdavnaj prerezana. Ko smo z družino prišli v Slovenijo, smo bili prepričani, da se bomo po koncu vojne vrnili. Z leti je ta namera izpuhtela. A spomine na prijetno otroštvo v Derventi negujem v srcu kot v najbolj dragoceni skrinjici.

Kakšni so ti spomini?

Ribolov z leskovo palico na reki Ukrini, vožnja s ponyji po neasfaltirani cesti vse tja do konca ulice, do livad, razbijanje ledu na površju potoka, kepanje, frače … Če parafraziram Balaševića, lepe slike so potisnile grde strani.

Kdaj ste nazadnje obiskali domačo Dervento?

Pred nekaj leti sem se vračal z nastopa v Beogradu. Z mano je bila moja draga. Ustavila sva se v Derventi. Dvajset let po begu iz vojne. Mesto se je seveda zelo spremenilo. Začutil sem, da diha povsem drugače. To ni več tisto okolje, v katerem sem preživel prva leta svojega življenja. Srečal sem se z nekaterimi ljudmi iz moje soseske, bilo je prijetno druženje, tudi zažurala sva pozneje. Vendar to ni Derventa iz mojega otroštva, tako kot današnji Koper ni Koper iz moje mladosti. Neki novi klinci, neki novi klinci … spet Balašević! (smeh)

Najbrž spremljate razmere v tej neperspektivni državi, ki se ji ne uspe izviti iz primeža politične, gospodarske in socialne krize?

Bosna in Hercegovina je ostala zaklenjena v tem Daytonskem sporazumu. Ta je sicer končal vojno, ki je vzela veliko življenj, je pa potrdil delitve na nacionalni osnovi ter vzpostavil zapletene in potratne strukture oblasti. Te upočasnjujejo odločanje in sprejemanje reform, tudi tistih, ki bi državo približale Evropski uniji. Med komiki imam nekaj prijateljev iz Bosne in Hercegovine in mi povedo, da je še vedno zelo težko, predvsem za mlade, ki so brez prave perspektive.

Je osebna bolečina podstat kakovostnemu humorju?

Zagotovo. Najžlahtnejši humor se rodi iz osebne stiske. Izpolnjujoče in ležerno življenje predstavlja manj rodovitna tla za tovrstno ustvarjanje. To seveda ne pomeni, da mora umetnik živeti boemsko življenje s štirimi evri v žepu. Njegova notranja bolečina je tista, ki prebuja žlahtne ideje za humor. Med zdravniki je pogosto prisoten humor, predvsem črni. Kar ne preseneča, saj se pogosto soočajo z ljudmi, ki umirajo. Na ta način sproščajo svojo notranjo stisko. Humor nam pomaga prebroditi boleča oziroma stresna obdobja v življenju. To dokazuje tudi kultna filmska komedija Kdo tam poje (Ko to tamo pjeva) srbskega režiserja Slobodana Šijana, ki je bila zelo gledana v celotni nekdanji Jugoslaviji. V tem filmu je veliko smešnih replik (temu se reče citatni humor), ki jih potem ljudje leta in leta ponavljajo. Toda ta filmska zgodba se dogaja med drugo svetovno vojno in vsi liki so v različnih osebnih stiskah.

Jernej Kokot

Pionirji stand up komedije pri nas so bili Vinko Šimek, Nela Eržišnik, Tone Fornezzi Tof. Vaša generacija se je, kot pravite, zgledovala bolj po tipu humorja, ki ga gojijo v Združenih državah Amerike in Angliji. Kakšna in kje je bila vaša prva odrska izkušnja?

Moj prvi nastop je bil leta 2003 v Gledališču Koper, organiziral sem večer stand up komedije pod okriljem Kluba študentov občine Koper. Glede na to, da nekateri moji kolegi začenjajo v kakšnem nakupovalnem centru, lokalu ali kar na ulici, sem imel zelo dobre pogoje za prvo odrsko izkušnjo. Občinstvo se je lepo odzvalo. Počutil sem se, kot bi bil »zadet«. In ta vznesenost je trajala še nekaj dni po nastopu. Na začetku kariere sem najbolj užival v svojih nastopih, pozneje ti občutki niso bili več tako intenzivni, a še vedno uživam na odru. Ko razmišljam o svojem življenju, še vedno ne morem verjeti, da lahko delam nekaj, kar imam zares rad.

Zagotovo ni mačji kašelj uro in pol stati na odru in ljudi spravljati v smeh.

Samo nastopanje je zgolj zaključni, izvedbeni del te službe. Vem, kaj je zares naporno delo, saj sem pomagal očetu na gradbiščih. In vem, kakšen je občutek, če moraš opravljati delo, ki ga ne maraš. Misel, da boš to počel do konca življenja, je ubijajoča. Prav tako izčrpavajoče je, če delaš v kolektivu, kjer so med sodelavci slabi odnosi.

Vi si lahko sodelavce izbirate sami. Se zavedate tega privilegija?

Hvaležen sem, da je tako. Mi delamo projektno. Ko pripravljam nov projekt, k sodelovanju povabim ljudi, s katerimi se dobro razumem, jih spoštujem in v njihovi družbi zares uživam. So moji navdihujoči sopotniki. Z Robertom Petanom sva zadnja leta kot rit in srajca, saj skupaj nastopava v glasbeno-komičnem šovu La La Lajf, še pred tem sva sodelovala v šovu Zbogom, korona. Pred leti sem sodeloval z Alešem Novakom, Urošem Kuzmanom, Gašperjem Bergantom in Boštjanom Gorencem - Pižamo. Če kdaj pogrešam kakšnega kolega, mu predlagam, da narediva nekaj skupaj, ker je v nenehnem pomanjkanju časa to edino zagotovilo, da se bova lahko družila.

Roast (Na žaru) je priljubljen format komedije, ki so ga leta 1949 prvič uprizorili v »NeyyorkFriarsclubu,« ko so »zapekli« francoskega igralca Mauricea Chevaliera. Nekaj 'roastov' smo v Sloveniji zadnja leta že videli. Tudi vi ste v njih sodelovali. Smo kot občinstvo že zreli zanje?

Dlje časa smo se komiki pogovarjali med seboj, kdaj bi bil pravi čas, da uprizorimo prvi roast v Sloveniji. Da se ljudje ne bodo zgražali, saj temelji na osebnih žalitvah. Čeprav je roast med slovenskim občinstvom odlično zaživel, je še vedno deležen tudi negativnih odzivov, ki izvirajo iz nezrelosti dela občinstva.

Kakšnih?

Beremo očitke - češ, kaj se pa gredo tile, da kar z listov berejo. A se ne morejo naučiti teksta na pamet?

Večina ljudi ne ve, da je roast format komedije, ki zahteva branje teksta z lista.

Zakaj? Ker je to enkratni dogodek in številni svoj tekst dopolnjujejo oziroma spreminjajo še nekaj trenutkov pred nastopom. Komik na odru bere svoje misli, niza jih v smiselnem vrstnem redu, dosledno in natančno, tu je zelo malo improvizacije. Ne želiš nehote izpustiti niti ene domislice. Zato.

Jernej Kokot

Se kdaj med komike priplazi tudi zavist?

Ne bom rekel, da ni prisotna. Si pa upam trditi, da je med komiki še vedno bistveno manj umetnih nasmehov in lažnih objemov kot na preostali estradni in medijski sceni. Med komiki je prisotna solidarnost. Veliko si pomagamo med seboj.

Koga od kolegov komikov najbolj spoštujete?

Spoštujem vse, ki delajo predano in pošteno, ne glede na njihov javni renome. Rad imam komike, ki so izvirni.

V stand upu se zadnje čase preizkušajo tudi pevci, radijci, televizijci.

S tem ni nič narobe, če si dober v tem. Tudi drugod po svetu je tako. Ko oseba dobi večjo medijsko prepoznavnost, si želi s tem medijskim kapitalom zagotoviti dodatne prihodke. Eni imajo svoj podkast, drugi se gredo stand up, tretji napišejo knjigo ...

Tudi vi pišete knjigo. V njej boste menda strnili kratke zgodbe. Kakšne?

V knjigi bom predstavil zanimive pogovore z ljudmi, ki so se močno zasidrali v moj spomin. To so resnični pogovori, ki sem jih napisal v kratkih in preprostih dramaturških oblikah. Nekaterim osebam sem spremenil ime, nekaterim spol. V knjigi bodo najbrž tudi moje domislice, ki ne spadajo na oder, ker bolje zaživijo na papirju. Ob njih se bralec lahko v miru zamislil in nasmeje. Sicer imam v predalu še nekaj avtobiografskih zgodb, vendar ne vem, ali jih bom vključil v to knjigo. Ne me vprašat, kdaj bo ugledala luč sveta, ker ne vem. V tem času imam veliko nastopov, januarja in februarja pa bi rad začel pripravljati novo predstavo.

Zakaj bi pripravljali novo, če še polnite dvorane s starimi?

Najtežji izziv za komika je, da se kljub povabilom na nastope za nekaj mesecev odreče zelo lepemu denarju in se začne posvečati pripravi nove predstave. Enkrat je treba presekati. To je težko, ampak je treba, če želiš zagotavljati sveže vsebine, sicer smo komiki hitro deležni očitkov, da prodajamo stare »fore.«

Sašo Švigelj MPA

Kako se rojevajo nove ideje za stand up?

Izhajam iz svojega življenja, svojih izkušenj in opažanj. Najprej se vprašam, kaj se me je najbolj dotaknilo in kaj želim povedati ljudem. In ker smo v komercialnih gledališčih odvisni od prodanih vstopnic, razmišljam tudi o tem, katere teme so blizu ljudem oziroma jih bodo privabile na predstavo.

Kako presodite, kaj je blizu ljudem?

Ljudem so blizu teme, ki so povezane z medčloveškimi odnosi. Pa tudi vse ostalo, v čemer se ljudje vsaj delno najdejo.

Če to veste, zakaj ste na oder postavili predstavo Homoselfiens: Zgodovina selfibutla? Dvomim, da je zgodovina umetnosti večini ljudem blizu.

(smeh) Jure Karas me je zafrkaval, ker sem dal v naslov besedo – zgodovina, saj je sama po sebi »passe.« Ampak ta tema, ki res nima komercialnega naboja, me je takrat zanimala. Predstava Homoselfiens Zgodovine selfibutla je imela kljub temu več kot 70 ponovitev, kar ni slabo.

Katera vaša predstava je imela največ ponovitev?

Ironično je bila rekorderka predstava, v kateri se na odru sploh nisem pojavil. (smeh) Gre za predstavo Profesor Kuzman mlajši. Prijatelju Urošu Kuzmanu sem jo pomagal pripraviti. Doživela je več kot 250 ponovitev!

Samo umakniti se morate z odra in je uspeh zagotovljen … (smeh)

Ja, očitno ... (smeh)

Raje se vrniva na oder. Gallusovo dvorano Cankarjevega doma ste letošnjega marca napolnili do zadnjega kotička dvakrat zapored v istem večeru. Je to uspelo še kateremu od slovenskih stand up komikov?

Ni, če izvzamemo Branka Đurića - Đura, ki se sicer ni nikoli deklariral za stand up komika. Neizmerno sem počaščen, da je ta večer združil tri tisoč ljudi iz vseh koncev Slovenije. Ni samoumevno, da si ljudje vzamejo čas, se pripeljejo v Ljubljano, poiščejo parkirišče in plačajo vstopnico, ki ni najbolj poceni. Številni so prišli, da mi izkažejo podporo, nekateri so mi rekli - veš, sram me je, da v 20 letih nisem gledal niti ene tvoje predstave – zato sem zdaj prišel. Tako izkazana podpora ljudi mi zares veliko pomeni.

Žal nekateri pridejo na nastop prepozno … (smeh)

Ja, tudi to se zgodi. En gospod iz Kopra mi je napisal, da je na ta moj nastop želel pripeljati vso družino - tudi sina, da bi me videl v živo, saj naj bi bil moj fan. Komaj so dočakali dan, ko so se nameravali odpeljati v Ljubljano, a so tik pred zdajci dojeli, da je bil nastop prejšnji dan! Ta gospod je najbrž približno tako zbegan kot jaz. (smeh) Seveda sem mu zagotovil, da je lahko prišel z družino na mojo novembrsko predstavo zastonj.

Imate kak poseben ritual, preden stopite na oder ali ob koncu predstave?

Nekega posebnega rituala nimam. Pravzaprav odstranjujem etikete s steklenic, ki jih uporabim na odru – ne le zato, ker ne želim nikogar reklamirati, ampak d vem, katera je moja, če nas je več nastopajočih. Po nastopu najraje v miru malce posedim, da ponotranjim prijetne vtise. Robi (Robert Petan) me pogosto priganja, ker želi čim prej domov. Ga razumem, saj ima le 31 let, jaz pa potrebujem teh svojih pet minut počitka.

Marko Pigac / Pigac.si

Se po nastopu ne srečate z gledalci?

Se, če želijo poklepetati z mano o vtisih s predstave. Nekateri me prosijo, da se skupaj fotografiramo. Pred kratkim sem po predstavi spoznal svojega bratranca, za katerega nisem vedel, da sploh obstaja. Njegov dedek in moja babica sta bila brat in sestra.

Je vaša družina pogosto v občinstvu?

Ne, pridejo le na premiere.

In kakšni so njihovi komentarji?

Kdaj gremo jest? (smeh)

Starševstvo je predvsem velika odgovornost, pravite.

Opažam, da nekateri starši ne dojemajo, da je vsak otrok edinstven in da imamo starši zgolj privilegij biti ob njih med odraščanjem. Na nas je, da jim zagotovimo ljubeče, razumevajoče, varno in podporno okolje, da lahko v polnosti izrazijo sebe in svoje talente. Ni prav, da jim starši vsiljujejo svoje neizživete želje in ambicije. Ob tem sem se spomnil na libanonskega pesnika Kahlila Gibrana, ki je med drugim napisal: »Vaši otroci niso vaši otroci. Sinovi in hčere klica življenja k življenju so. Po vas prihajajo, a ne od vas. Čeprav so z vami, niso vaša lastnina. Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje. Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati …«

Vas je strah za prihodnost otrok?

Priznam, ni mi všeč, da smo kot družba povsem izgubili moralni kompas. Ne morem dojeti, da je laganje postalo družbeno sprejemljivo. Da je povsem normalno, če nekdo laže in zavaja ljudi, z njimi manipulira in jih izkorišča. Vidim, kako sin na družbenih omrežjih sledi youtuberjem in tiktokerjem, ki mladim lažejo in jih zavajajo. O tem se z njim pogosto pogovarjava. Kot starš se čutim odgovornega, da mu pojasnim, zakaj je pomembno, da si do vsebin na spletu ustvari zdravo distanco. Da ne govorim o lažeh, ki jih izrekajo politiki. Donald Trump dokazano izreka številne laži dan za dnem, a so ga volivci kljub temu in pogostemu kretenskemu obnašanju ponovno izvolili. In številni drugi politiki doma in po svetu niso prav nič boljši. Zato ne preseneča, da se v družbi krepijo nespoštovanje, nestrpnost, mržnja, verbalno in fizično nasilje – to so plodna tla za netenje novih vojn. Zato se bojim za prihodnost vseh nas.

Bi zaradi tega moral biti tudi stand up (še) bolj družbeno angažiran?

Komiki dosežemo veliko širši avditorij kot povprečni državljani, že iz tega bi - vsaj v določeni meri - morala izhajati tudi družbena odgovornost. Je pa tako, da je primarna naloga komika izvabljanje smeha, ponujanje sprostitve, zato ljudje plačajo vstopnico, ne zaradi družbenega osveščanja. Tako včasih v iskanju reakcije in v iskanju meje vsaj na videz delujemo v nasprotni smeri od družbene odgovornosti ali angažiranosti. Kar je pravilno, po navadi ni smešno. Humor je pogosto serija kršitev družbenih norm.

V predvolilnem letu smo. Vas politične stranke najemajo za svoje shode?

Občasno me povabijo na nastop, a tovrstna povabila zavračam. Priljubljenost znanih obrazov pogosto želijo pretočiti v svoj politični kapital. Jaz se tega ne grem. Pred »stotimi« leti sem v istem tednu izvedel dva nastopa za diametralno različni politični opciji, predvsem zato, da preskusim, kakšna izkušnja je to. Bilo je prvič in tudi zadnjič.

In kaj ste nazadnje nekaj storili prvič?

Lani sem prvič smučal, pri šestinštiridesetih in z opornicami na kolenih. Nisem padel niti dvajsetkrat. (smeh)

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 12/25. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

Sašo Švigelj