Zvezdana Mlakar: Sinovi včasih kaj obrnejo proti meni
Zvezdana Mlakar je pred nekaj meseci doživela strašno izkušnjo, ko bi zaradi sepse skoraj umrla. Iskreno pa je spregovorila tudi o odnosu s svojimi sinovi.
Izvrstno se mi zdi, da ne dopuščate žaljivih komentarjev. Se tudi vam zdi, da smo postali že preveč strpni do žaljivih komentarjev?
Mislim, da je to nekakšen lakmusov papir družbe. Pokaže, kaj se zgodi, ko nekdo dobi v svoje roke moč, da se sliši. Svoboda govora je zame problematična. Jaz ne potrebujem policista, da bi vedela, da ne smem drveti 100 km/h skozi vas, ampak večina potrebuje nadzor. In očitno je tudi pri govoru potrebnega več nadzora. Morda zato, ker smo imeli nekoč drugo ureditev.
Kar poglejte, kako Madžari še zdaj, ko niso več za železno zaveso, potrebujejo strogo oblast, saj ne znajo živeti v pravi demokraciji. Enako je pri Poljakih in še marsikom. Mislim, da se veliko ljudi zatakne pri petem, šestem letu starosti – v teh letih se otrok meče po tleh v trgovini, ker si nekaj želi. Tako veliko odraslih misli, da mora biti nujno po njihovo ali pa bo konec sveta.
V resnici odrastemo, ko se zavedamo, da ne more biti vse po naše.
Ko smo zaradi tega celo zadovoljni, ker vemo, da nismo vedno najpametnejši in je dobro, da je še za druge poskrbljeno. Ker to pomeni, da bomo bolj srečni in veseli v družbi, ker bomo vsi bolj varni. Ampak za to potrebuješ širino. Če si še v trgovini in cepetaš, pride tudi to grdo govorjenje in podobno. Otroci nimajo filtra – rečejo, da si grd, da si debel. Odrasli pa bi se morali zavedati, da besede bolijo.
Mislite, da je problem v vzgoji, da so bili starši preveč permisivni in niso postavili pravih mej? Kako ste vi vzgajali svoje tri sinove?
Svoje sinove sem vzgajala v najboljši veri, čeprav sem imela pogosto slabo vest, ker me zvečer ni bilo doma ali ker nisem bila »popolna mama«. Učila sem jih svobode. Vedno sem jim govorila: »Vi ste moj Triglav, vi boste premikali gore, nikdar si ne pustite vzeti svobode.« Poskušala sem jim vcepiti ideale poštenja in dela. Moji sinovi so človekoljubni, imajo visoko čustveno inteligenco in znajo z ljudmi. Morda po merilih današnje družbe niso »najuspešnejši« v smislu grabljenja denarja, so pa dobri ljudje. Tudi oni so v duši umetniki, vendar nihče ni šel po moji poti in mislim, da je to po eni strani škoda zanje. Včasih kaj obrnejo proti meni.
Dolgo sem to goltala, ker sem verjela, da sem kriva, potem pa sem spoznala, da ne morem biti odgovorna za vse, ker nihče ni idealen.
Svet ni idealen in tudi ni idealnega starša. Zato danes, ko se spremo, raje rečem, naj se spomnijo vsega lepega – kako smo hodili po gozdu, uživali v naravi, potem sem našla to svojo kmetijo, na kateri smo si ustvarili res lepo domovanje … Sem samostojna, tudi ostra, kdaj pa tudi klasična cankarjanska mati, ki je sinovom vedno na voljo. Na voljo jim bom, dokler bom le lahko. In ne računam na to, da bi mi kaj vrnili. Sem pa v Novem mestu spoznala, da jim ni tako vseeno zame, kot se mi to kdaj zdi. Da se res imamo neskončno radi. Saj je v vsaki ljubezni tudi veliko bolečine.
Gotovo nisem najbolj uspešna mati … saj niti ne vem, kaj to je. Vem pa, da so moji fantje dobri ljudje, kar je najbolj pomembno.
Kot mamo me boli, ker vidim njihove ranljivosti in odvisnosti, ampak vem, da je lažje bežati, kot se spoprijeti z bolečino …
Ste tudi sami kdaj bežali od bolečine?
Bežala sem v odnose ...
Celoten intervju preberite v reviji Obrazi 01/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Estrada
