Andrej Petelinšek

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Javnost vas po vseh teh letih še vedno najbolj povezuje z oddajo Poglej in zadeni, ki vse do danes ostaja ena najbolj gledanih in priljubljenih televizijskih oddaj pri nas. Ste že kot otrok vedeli, da boste nekoč del medijskega sveta?

Mislim, da sem vedel. Že kot otrok sem bil očaran nad televizijo. Doma smo gledali slovenski, avstrijski in hrvaški program. Spomnim se očeta, ki je pogosto preklopil na avstrijsko televizijo in godrnjal, da tam znajo delati prave šove. Mene so fascinirali blišč, luči in energija. Takrat sem si rekel, da bom nekoč tudi sam ustvarjal takšne oddaje. Že v srednji šoli sem dobil prvo priložnost na Valu 202, zelo uspešen sem bil tudi kot didžej. Začele so prihajati zelo mamljive ponudbe iz tujine. Toda takrat je bila ob meni že Karmen. Čeprav sva bila še zelo mlada, sva kmalu postala starša in življenje je dobilo drugačne prioritete.

Pri vas v Poglej in zadeni so nastopale največje svetovne zvezde, kar pozneje nikomur več ni uspelo. Kako vam jih je uspelo privabiti v takrat komaj rojeno Slovenijo?

Res je, gostili smo Backstreet Boyse, Caught in the Act, LaToyo Jackson, The Kelly Family, Nsync z Justinom Timberlakom, DJ Bobo je bil pri nas skoraj tedenski gost, malo je manjkalo, pa bi v Maribor prišel Michael Jackson, dogovarjali so se s Celine Dion ... Veste, ko v svetu šovbiznisa enkrat navežeš stike, iz katerih zrastejo prijateljstva, postane svet majhen. Spomnim se, kako je Samantha Fox prišla že dan prej, da smo jo peljali v vinotoče, ji pokazali okolico, tudi Justin Timberlake se je na Pohorju sankal. Takšnih stvari ljudje ne pozabijo.

Če bi danes pogledali fotografijo mladega Stojana Auerja, kaj bi mu najraje povedali?

Ponosen sem na to, kar mi je uspelo. Po drugi strani pa sem žalosten, da se tisti Stojan Auer nikoli več ni ponovil v neki drugi osebi. Ko danes pogledam, kaj ponujajo slovenske televizije, sem razočaran. Zdi se mi, da so nekatere oddaje še slabše od tistih, ki sem jih kot otrok gledal in ob katerih je moj oče preklapljal na avstrijske programe. Mislim, da v našem prostoru danes manjka kritičnosti.

V devetdesetih ste bili eden najbolj prepoznavnih televizijskih obrazov v Sloveniji. Vas je slava kdaj odnesla predaleč?

Ne. Karmen je bila tista, ki mi je postavljala meje. In to sem spoštoval. Imel sem ponudbe, da bi odšel v tujino za izjemen denar. Karmen pa mi je takrat rekla: ali greš in se ločiš od mene ali pa ostaneš tukaj in si tak, kot moraš biti. Nisem dolgo razmišljal. Danes vem, da je bilo to zdravo, moja odločitev pa prava.

Večkrat poudarite, da prihajate iz povsem običajne mariborske družine. Katere vrednote so vam prenesli starši?

Predvsem to, da znaš ceniti male stvari. Da si skromen. Da se, tudi ko nekaj dosežeš ali nekaj imaš, s tem ne bahaš. Vse, kar sem ustvaril, sem ustvaril s svojim delom. Žal mi je le, da Maribor kot mesto zaostaja za razvojem okolice. Ljubljana se s svetlobno hitrostjo oddaljuje. Politika je mačehovska ne samo do Maribora, ampak do regij na splošno. Država se lahko razvija samo, če se razvijajo tudi vsi njeni deli.

Andrej Petelinšek

Ste zato vstopili v politiko?

V politiko nisem šel zato, da bi bil politik. Šel sem zato, da bi opozoril na stvari, ki so narobe. Narobe je, da o vsem odloča Ljubljana. Želel sem, da bi se del razvoja prenesel tudi v Maribor. Druga moja želja pa je, da bi politika delala za ljudi, ne nasprotno. Pred volitvami se vedno cedita mleko in med, tudi za Maribor vsi veliko obljubljajo. Po volitvah pa pogosto ni nič. Potem moraš prositi za sestanek v Ljubljani, tudi več let, pa ga ne dobiš. To je nedopustno. Delajo se norca iz nas.

Kaj vas žene, da še vedno vztrajate?

Moji vnuki. Gledam jih in poslušam, ko mi govorijo, da doma ne vidijo perspektive. Če to ni žalostno, potem ne vem, kaj je. Maribor je imel v mojih časih izjemno energijo. Ljudje so se hodili čudit, kaj vse se tukaj dogaja. Želim si, da bi se to spet zgodilo. Da bi Maribor postal motor razvoja. Še vedno trdim, da je Maribor najlepše mesto na svetu.

Obstaja kakšen trenutek iz očetovstva, na katerega ste bolj ponosni kot na katerikoli televizijski uspeh?

Težko bi izbral en sam trenutek. Moram pa priznati, da sem bil v času svoje kariere zelo zaposlen, zato je velik del starševske vloge prevzela Karmen. To je nekaj, kar danes obžalujem in poskušam nadoknaditi z vnuki. Grem na vsak njihov nastop in poskušam biti prisoten ob vseh pomembnih trenutkih.

S Sandro sva imela po Karmenini smrti težke trenutke, ker sva bila oba vsak dan z njo. Morda smo se zdaj še bolj zbližali. Želim si, da bi vnuki nadaljevali svojo pot, kakršnakoli že bo, in da bi tudi v Mariboru videli prihodnost. To bi si želel najbolj.

Ste bili kot mlad fant iz Maribora bolj sanjač ali borec?

Bolj borec. Pri meni nikoli ni šlo preprosto. Nihče ne ve, koliko ovir na poti je bilo treba premagati. A se nikoli nisem vdal. Izhajam iz preproste družine, z bratom sva bila doma dva otroka, ob šoli sem vedno moral delati. Bil sem priden učenec, po srednji šoli sem se vpisal na višjo medijsko šolo, diplomiral sem iz ekonomije, magistriral pa iz mednarodne diplomacije. Diplomatsko razmišljanje mi je od nekdaj zelo blizu.

Andrej Petelinšek

Veliko ljudi pozna televizijskega Stojana Auerja. Kdo pa je Stojan Auer, ko kamere ugasnejo?

V prvi vrsti sem oče in mož. S Karmen, svojo prvo ljubeznijo, sva se spoznala zelo mlada. Iskala sva družino. Imela sva eno hčerko, Sandro. Razmišljala sva tudi o še enem otroku, ampak naju je delo ves čas gnalo naprej. Karmen mi je pri vsem tem izjemno pomagala. Danes imam tri vnuke in oni so moje največje veselje.

Vaš zapis ob nedavnem slovesu od vaše Karmen je bil zelo čustven. Ljudje so vas vedno dojemali kot zadržanega, nekoliko odmaknjenega človeka, ki v javnosti ni kazal veliko čustev.

Slika, ki jo ustvariš za javnost, je mnogokrat neke vrste zaščita, ki pa kdaj tudi pade. To, kar se je zgodilo moji Karmen, je bil in še vedno je najhujši trenutek mojega življenja. Ko se za vedno posloviš od osebe, s katero živiš in ustvarjaš, je to grozno.

Se spomnite trenutka, ko sta se spoznala?

Kot bi bilo včeraj! Bil sem zelo mlad, ravno sem se vrnil iz vojske. Kot didžej sem delal v diskoteki Pristan v Mariboru, ki je bila zelo priljubljena, nenormalno oblegana. Ob osmih smo odprli vrata, 15 minut za tem pa jih že zaprli, ker je bilo vse polno. Karmen je prišla tja. Bila je res posebna, prava fatalka. Ko sem jo videl, sva se ujela z očmi in oba sva vedela, da je to to. Tako se je začelo, konec leta 1983. Leta 1985 se nama je rodila Sandra.

OSEBNI ARHIV

Je bila Karmen vaša skala?

V partnerstvu ima vsak svojo vlogo. Tisti, ki ste jo poznali, veste, kakšna je bila Karmen. V hipu je napolnila prostor, imela je neverjetno energijo. Pri njej ni nikoli ničesar zmanjkalo, nič ji ni bilo težko. Hkrati pa je bila skromna in je mene vedno postavljala v ospredje. Takšna je bila.

Bi, če se ozrete nazaj, rekli, da ste imeli srečen zakon?

Z ženo sva bila vedno zelo povezana. Nikoli nisva doživljala velikih pretresov ali škandalov, čeprav sem bil ves čas pod drobnogledom javnosti. Ves čas sva držala skupaj in mislim, da je bilo to najpomembnejše.

V enem od pogovorov ste dejali, da je ženina bolezen popolnoma spremenila vaše življenje. Kaj je bilo najtežje?

Najtežji je bil trenutek diagnoze, ko ti zdravniki povedo, da človek, ki ga imaš rad, nikoli več ne bo takšen, kot je bil prej.

Vse se je zgodilo nenadoma?

Popolnoma. Sedela je na kavi s prijateljico. Nikoli ni imela večjih zdravstvenih težav, bila je vitka in zdrava. Nato se je nenadoma zgrudila. Šlo je za možgansko kap oziroma za anevrizmo. Počila je žila in prišlo je do obsežne krvavitve v možganih. Pred tem nihče ni vedel, da težava sploh obstaja, saj ni kazala nobenih znakov.

Sledil je boj za življenje. Krvavitev je bila izjemno obsežna. Dolgo časa je bila na intenzivni negi, nato pa se je začelo počasno okrevanje. Vračal se ji je spomin, prepoznavala je ljudi in napredovala. Skrbel sem zanjo doma, organizirali smo fizioterapije in zdelo se je, da gre počasi na bolje. Potem je šla na rehabilitacijo v URI Soča. Čeprav sem imel pomisleke, so mi svetovali, da je to zanjo najboljša možnost. Tistega dne smo jo zjutraj odpeljali v Ljubljano, zvečer pa je bila že v komi. Po mojih informacijah je prišlo do zapleta po hranjenju. Ker ni bila vajena običajne hrane, je bruhala, del vsebine pa je zašel v pljuča. Od takrat se je njeno stanje samo še slabšalo ...

OSEBNI ARHIV

Moški pogosto težko govorijo o bolečini, vi pa o tem odkrito spregovorite.

Sčasoma se človek nekako sprijazni z usodo. Pomaga tudi družina. Ko danes gledam vnuke in vidim, kako ohranjajo spomin na babico Karmen, sem vesel. O njej govorijo, jo omenjajo in jo nosijo s seboj v vsakdanjem življenju. Mislim, da bi si tudi sama želela prav to.

Kateri spomini vas danes najbolj povezujejo z njo?

Povsod jo vidim. Na Obali, ob naši mobilni hiški, je imela svoj najljubši kotiček, kjer je sedela, reševala križanke in uživala v razgledu. Odkar je ni več, tja še nisem šel. Ne znam si predstavljati, kako bi bilo brez nje. Mislim, da moram nekatere stvari še predelati.

Če bi ji lahko še enkrat pogledali v oči, kaj bi ji rekli?

Rekel bi ji, da sva imela lepo življenje. Prepotovala sva velik del sveta, skupaj prestala marsikaj in ostala povezana do zadnjega dne. To je tisto, kar največ šteje.

Se vam zdi, da se je tega zavedala tudi sama?

Mislim, da je. Ko se je po kapi začela pobirati, je imela izjemno voljo do življenja. Ko pa se je njeno stanje pozneje znova močno poslabšalo, se mi je zdelo, da je to voljo izgubila. In takrat je postalo jasno, da prihaja konec.

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 07/26.