Šimen Zupančič

V zadnjih letih je kar nekaj ukinitev oddaj ali odpovedi dvignilo veliko prahu. Pa vendar je bilo na televiziji vedno tako, da so tudi uspešne oddaje sčasoma umaknili s sporeda, da so se voditelji poslovili z zaslonov, kajne?

Nekje do sredine mandata Lada Ambrožiča kot odgovornega urednika informativnega programa je televizija vsako leto izvedla raziskavo med gledalci o tem, katere oddaje in kateri voditelji po njihovem mnenju delajo najbolje. Vsem nam je bilo vnaprej jasno, da bosta zadnja dva na tej lestvici prej ali slej na prepihu, da bosta morala, če bo takšna tudi strokovna presoja, početi kaj drugega. To ni bilo vedno prijazno, a zdelo se mi je nekako pošteno do ustvarjalcev in gledalcev.

Po drugi strani pa kamera in lastna podobna na zaslonu povzroča posebno vrsto odvisnosti. Sam sem se sprijaznil, da s 190 centimetri nikoli ne bom baletnik; da imam premalo posluha, da bi lahko prepeval v opernem zboru, in neizmerno sem trpel, ko sem moral poslušati svojo lastno »oglato« angleščino. Med sodelavci pa sem jih srečal kar nekaj, ki so mislili, da so kljub govorni napaki kot rojeni za pred kamero; da je treba za dober nastop več časa preživeti v maski kot za računalnikom, da resda ne vedo, kje sta Trinidad in Tobago in koliko prebivalcev imata, a da jim ni treba pogledati niti na zemljevid, preden gredo v studio in razpravljajo o težavah te države. Ne govorim samo o informativnem programu in o TVS in namerno sem izbral izmišljen primer.

Pa še to: številni, ki so prišli v to hišo ali v studio na valu neke politike, se čez čas zelo čudijo, ko jih val neke druge politike odnese iz studia ali hiše. Kar nekaj solz sem videl na njihovih obrazih.

Ali televizija ob pojavu novih medijev umira?

Ne vem. Gledalce zagotovo izgublja. Da bo televizija ubila radio in izpraznila kinodvorane, so trdili včasih, a se ni uresničilo ne prvo ne drugo.

Nisem prepričan, da je lahko 347 podkastov, toliko jih je menda na Slovenskem, nadomestilo za klasično novinarstvo.

V njih o poplavah debatirajo ljudje, ki nikoli niso videli poplavljene hiše od znotraj, ali o obrambi tisti, ki še uniforme niso oblekli, kaj šele opravili osnovnega urjenja. Še hujša so stalna omizja kakšne desetine zapriseženih vsevednih komentatorjev, ki so doslej zamenjali že domala vse politične botre ali izviseli na volitvah, zdaj pa teden za tednom na ekranih zdravijo svoje frustracije in nas osrečujejo s svojimi domislicami, pa naj gre za bele copate premiera, agresijo na Ukrajino ali Bližnji vzhod ali novo simpatijo katerega od bolj znanih Slovencev, politične zdrahe in probleme v zdravstvu ali vesolju.

Šimen Zupančič

Jaz sicer nisem videla voditeljev jokati, sem pa slišala, kako so nekateri šteli, koliko sekund so na zaslonu, in to primerjali s sovoditelji, saj niso želeli zaostajati niti za stotinko … Ampak spomnili ste me tudi na čas, ko je revija Stop podeljevala medijske nagrade viktor. Kar nekaj voditeljev razvedrilnega programa se je poslovilo takoj zatem, ko so bili nagrajeni. Tudi vi imate kup teh nagrad, se niste nič bali?

Ne vem, ali je to držalo, saj bi potem jaz moral oddajo izgubiti osem ali desetkrat. (nasmešek) So pa bili pogledi na ta priznanja zelo različni. Nikoli ne bom pozabil leta, ko nas je bilo na odru za viktorje res veliko z RTV. Pokličem v uredništvo Dnevnika in predlagam, naj se malo pohvalijo, saj smo dobili več kot polovico vseh nagrad. Odgovorili so mi, da je to »preveč zabavnjaška« zadeva, ki ne sodi v resni Dnevnik. Čez tri ali štiri leta je ista voditeljica, ki mi je to rekla, sama dobila nagrado – morda so bili takrat že žarometi, nisem prepričan. Ko sem jo v vlogi voditelja Dnevnika poklical, se ji je zdelo povsem normalno, da nastopi v Dnevniku. Nisem bil tako nesramen, da bi jo spomnil na njene besede izpred let.

Ste vi imeli kakšne konkretne težave z zavistjo?

Mislim, da me ta bolezen res nikoli ni dajala, sem se pa večkrat od srca nasmejal kakšnemu hudemu pacientu s to boleznijo ,,,

Celoten intervju preberite v reviji Obrazi 03/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.