Marko Naberšnik: Po tem filmu nisem več enak
Režiser Marko Naberšnik s svojim zadnjim filmom, Belo se pere na devetdeset, spreminja slovensko kinematografijo, spremenil pa je tudi sebe.
Če ne bi bili režiser, bi bili baje pisatelj. Lahko ste oboje – kaj vas zadržuje?
Pomanjkanje časa, predvsem zaradi osredotočenosti na televizijo in film. Pripovedovanje zgodb in osebni pogled na svet sta skupna tako filmu kot literaturi, a gre za zelo različni obliki ustvarjalne energije.
Filmsko pisanje me pogosto tako izčrpa, da mi za roman preprosto zmanjka moči.
Morda pa bo v prihodnje prišel čas, ko bo literatura stopila v ospredje.
Kaj sicer radi berete, kateri teksti vas najbolj nagovorijo?
Moje bralne navade so zelo raznolike. Včasih mi prija poglobljeno duhovno besedilo, spet drugič izrazito žanrska literatura, najraje znanstvena fantastika ali grozljivka. Avtorji, kot so Stephen King, H. P. Lovecraft, George R. R. Martin in Richard Matheson, so tesno prepleteni s filmskim svetom. To je tudi glavni razlog, da me najbolj nagovarjajo – ko berem, namreč ves čas razmišljam o filmu. Filmski jezik se najraje spogleduje z literaturo, ki temelji na močnih zgodbah.
In kateri filmi?
Na lestvici mojih najljubših so filmi Boter, Let nad kukavičjim gnezdom, Dolina miru in Izganjalec hudiča.
Sem režiser, ki ustvarja narativne filme, zato me takšna dela tudi najbolj nagovorijo.
Kaj je za vas dober film?
Kaj je dober film, je sicer precej subjektivna opredelitev, a če pogledamo širše in se vprašamo, katera kakovost preživi test časa in film spremeni v klasiko, ugotovimo, da je to trenutek, ko gresta zgodba in vizualizacija z roko v roki.Za dober film je ključno, da ima zgodba emocionalni naboj in točko, s katero se lahko poistoveti čim več gledalcev. Brez nje imamo lahko tehnično dovršen vizualni presežek, ki pa ne bo obstal skozi čas. Zgodba je tista, ki povezuje generacije – zato še danes občudujemo klasike, kot so Državljan Kane, Vrtoglavica ali Iztrebljevalec.
Film Belo se pere na devetdeset polni domače kino dvorane in odpira srca Slovenk in Slovencev. Gre za presežek v številnih pogledih. Kako vas je zaznamoval kot ustvarjalca, torej režiserja in soscenarista, in kako osebno?
Ustvarjanje filma Belo se pere na devetdeset me je obogatilo ne le poklicno, temveč predvsem človeško in duhovno. Prijateljstvo z Bronjo ter najini pogovori o življenju, minljivosti, družini in smrti so se mi globoko vtisnili v dušo. Po tem filmu nisem več enak ...
Celoten intervju preberite v reviji Obrazi 01/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Estrada
