Marko Naberšnik: Takšna druženja izzovejo ranljivost
S svojim zadnjim filmom, Belo se pere na devetdeset, ki je posnet po istoimenskem zelo uspešnem avtobiografskem romanu Bronje Žakelj, spreminja slovensko kinematografijo.
Ko se pogovarjava za ta intervju, ste prejeli že dve zlati roli, film pa je v kinematografih šele slab mesec. Kako doživljate tak uspeh?
Ker poskušam misel na zgodbo in njeno povezanost z občinstvom preplesti že v samem začetku ustvarjanja, me izjemno veseli, da nam je to s tem filmom tudi uspelo.
Dober odziv gledalcev in razprodane dvorane doživljam podobno kot športnik, ki mu uspe v njegovi disciplini: srečen sem in ponosen, da se je trud celotne filmske ekipe obrestoval.
Na projekcijah se v živo srečujete z gledalci, ki vas nagrajujejo s stoječimi ovacijami.
Ta srečanja so čustveno silovita. Po projekcijah sledijo pogovori, kjer mi gledalci zaupajo tudi zelo osebne življenjske preizkušnje. Bronjin pogum in način, kako se je v filmu spopadala z izgubami, opogumita tudi gledalce, da spregovorijo o svojih bolečinah in bitkah. Ko se to zgodi, se bolečina seveda ne izgubi, a postane mehkejša, morda bolj obvladljiva. Takšna druženja pokažejo, da vsi čutimo podobno: da smo ranljivi in da močno pogrešamo tiste, ki jih ni več med nami.
Tudi sicer, kot sva že rekla, so vaši filmi odlično sprejeti pri gledalcih, naklonjena jim je tudi stroka. V kakšni kondiciji je po vašem mnenju slovenski film?
Slovenski film že od osamosvojitve kaže izjemen potencial. Spomnimo se uspešnice Babica gre na jug, beneškega leva prihodnosti za Jana Cvitkoviča, uspehov Maje Weiss in Damjana Kozoleta na berlinskem festivalu. Gledalce so osvojili Gremo mi po svoje, Kajmak in marmelada ter Pr'Hostar. Danes nagovarjamo gledalce mi, nagrade po festivalih pobira Urška Djukić, tukaj so še Sonja Prosenc, Rok Biček, Špela Čadež – seznam uspehov slovenske kinematografije je dolg.
Največje jamstvo za uspešen slovenski film sta stabilen Slovenski filmski center in proračun, ki ga namenimo produkciji. Letos je ta z 12 milijoni evrov najvišji doslej.
A ker je proces ustvarjanja filmov dolgotrajen, bomo prve učinke videli šele čez nekaj let. Ko bodo ustvarjalci začutili stabilnost, se bodo začeli pisati tudi žanrsko raznoliki scenariji: takšni, ki bodo produkcijsko zahtevnejši. Zato so obeti dobri, a le pod pogojem, da to financiranje ohranimo. Nujno je ohraniti tudi ukrep denarnih povračil, s katerim v Slovenijo privabimo ambiciozne tuje produkcije. Prihod močnih tujih koprodukcij lahko na široko odpre vrata prihodnjim generacijam v mednarodni filmski svet, saj tujci tako najlažje in najbolj neposredno spoznajo naše nadarjene posameznike z vseh področij filmskega ustvarjanja. Je pa ta filmski ekosistem krhek in konkurenca v regiji je velika, zato je stabilnost Slovenskega filmskega centra za našo prihodnost bistvena.
Ste prejeli že veliko iskrenih čestitk svojih kolegov režiserjev? Se kolegi med sabo podpirate?
Ja, prejel sem jih zares veliko. Kolegialnost med režiserji je večja, kot se morda zdi v javnosti. Vsi se zavedamo, kako dolgotrajen in negotov je proces nastajanja filma, zato znamo ceniti uspehe drug drugega. Ko nekomu uspe nagovoriti občinstvo, je to uspeh za celotno slovensko kinematografijo.
Celoten intervju preberite v reviji Obrazi 01/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Estrada
