osebni arhiv

 S svojim zadnjim filmom, Belo se pere na devetdeset, ki je posnet po istoimenskem zelo uspešnem avtobiografskem romanu Bronje Žakelj, spreminja slovensko kinematografijo, gledalce, spremenil pa je, kot prizna, tudi sebe. Marko Naberšnik je občutljiv opazovalec življenja. Je preprost, a hkrati zelo pronicljiv ter dosleden, ko gre za delovno disciplino. Našteto je, poleg talenta in ustvarjalne iskrenosti, razlog, da je ustvaril najbolj gledane slovenske filme zadnjih 20 let. Belo se pere na devetdeset je med drugim najbolj gledani film minulega leta v domačih kinematografih.

Če ne bi bili režiser, bi bili baje pisatelj. Lahko ste oboje – kaj vas zadržuje?

Pomanjkanje časa, predvsem zaradi osredotočenosti na televizijo in film. Pripovedovanje zgodb in osebni pogled na svet sta skupna tako filmu kot literaturi, a gre za zelo različni obliki ustvarjalne energije. Filmsko pisanje me pogosto tako izčrpa, da mi za roman preprosto zmanjka moči. Morda pa bo v prihodnje prišel čas, ko bo literatura stopila v ospredje.

Kaj sicer radi berete, kateri teksti vas najbolj nagovorijo?

Moje bralne navade so zelo raznolike. Včasih mi prija poglobljeno duhovno besedilo, spet drugič izrazito žanrska literatura, najraje znanstvena fantastika ali grozljivka. Avtorji, kot so Stephen King, H. P. Lovecraft, George R. R. Martin in Richard Matheson, so tesno prepleteni s filmskim svetom. To je tudi glavni razlog, da me najbolj nagovarjajo – ko berem, namreč ves čas razmišljam o filmu. Filmski jezik se najraje spogleduje z literaturo, ki temelji na močnih zgodbah.

In kateri filmi?

Na lestvici mojih najljubših so filmi Boter, Let nad kukavičjim gnezdom, Dolina miru in Izganjalec hudiča. Sem režiser, ki ustvarja narativne filme, zato me takšna dela tudi najbolj nagovorijo.

Kaj je za vas dober film?

Kaj je dober film, je sicer precej subjektivna opredelitev, a če pogledamo širše in se vprašamo, katera kakovost preživi test časa in film spremeni v klasiko, ugotovimo, da je to trenutek, ko gresta zgodba in vizualizacija z roko v roki.

Za dober film je ključno, da ima zgodba emocionalni naboj in točko, s katero se lahko poistoveti čim več gledalcev.

Brez nje imamo lahko tehnično dovršen vizualni presežek, ki pa ne bo obstal skozi čas. Zgodba je tista, ki povezuje generacije – zato še danes občudujemo klasike, kot so Državljan Kane, Vrtoglavica ali Iztrebljevalec.

Film Belo se pere na devetdeset polni domače kino dvorane in odpira srca Slovenk in Slovencev. Gre za presežek v številnih pogledih. Kako vas je zaznamoval kot ustvarjalca, torej režiserja in soscenarista, in kako osebno?

Ustvarjanje filma Belo se pere na devetdeset me je obogatilo ne le poklicno, temveč predvsem človeško in duhovno. Prijateljstvo z Bronjo ter najini pogovori o življenju, minljivosti, družini in smrti so se mi globoko vtisnili v dušo. Po tem filmu nisem več enak. Energijo osebne transformacije, ki jo v nas sprožijo življenjske preizkušnje, je Bronja vtkala že v roman in ta energija se je prenesla v celoten proces nastanka filma.

In kaj ta film pomeni za vašo kariero?

S tem filmom mi je po Petelinjem zajtrku in Šanghaju znova uspelo nagovoriti široko občinstvo. Belo se pere na devetdeset si je do danes ogledalo že 65 tisoč gledalcev. Dejstvo, da tako čustveno zahtevna zgodba o življenju doseže tako množičen odziv, priča o tem, da gledalci cenijo iskrenost in imajo pogum pogledati vase.

Poklicno mi je ta uspeh odprl nekaj zanimivih novih poti; prejel sem več vabil k novim projektom in upam, da se kateri izmed njih v bližnji prihodnosti uresniči.

Odlično, stiskam pesti za nove projekte. Če še ostaneva pri Belo se pere in zgodbi, ki opogumlja ter spodbuja, ko je v življenju težko. Kako se vi osebno spoprijemate z življenjskimi preizkušnjami?

Spoprijemanje z življenjskimi preizkušnjami nikoli ni preprosto. Lagal bi, če bi trdil, da jih rešujem kot pogumen filmski junak. Življenjske preizkušnje so pot v neznano. Še najbolj pomaga zmožnost nenavezanosti na življenje kot tako. Preizkušnje namreč nosijo v sebi veliko možnih izidov – tudi takšne, da ti lahko spodleti, da lahko izgubiš. Gledati življenju v oči je lažje, ko se zavedaš, da nič okoli tebe ni večno. Tudi strah in bolečina ne.

S.R./MPA

Hvala za odlično razmišljanje. Zagotovo se skozi senčnejša obdobja lažje sprehodimo tudi, če imamo ob sebi družino. Priznate, da vam je zelo pomembna podpora družine in najbližjih. Tudi pri ustvarjanju filmov. Kaj pomeni živeti z režiserjem, ki je sredi ustvarjalnega procesa? Večkrat imamo o umetnikih predstave, da so med ustvarjanjem zatopljeni v svoj svet, raztreseni, odsotni – ste tudi vi takšni?

V obdobjih, ko je ustvarjalni proces najbolj intenziven, sem zagotovo odsoten, zamišljen in zasanjan. Priprava na snemanje zahteva premislek o tisoč in eni podrobnosti: od nešteto klicev sodelavcem, vaj z igralci do ogledov lokacij – samo snemanje pa nato traja tudi po dvanajst ur na dan. Zahvaljujoč izkušnjam danes hitreje preklapljam med vsakdanjimi obveznostmi in filmskim ustvarjanjem, a še vedno najlažje ustvarjam v samoti: bodisi sam v pisarni bodisi za računalnikom, ko vsi drugi doma že spijo.

Omenili ste, da sta z Bronjo stkala globoko prijateljstvo. Je tudi soscenaristka filma. Menda sta imela kar nekaj sestankov z iskrenimi pogovori o filmski adaptaciji njenega romana, preden ste s produkcijo končno dorekli snemanje filma.

Preden sva se odločila za sodelovanje in skupno pisanje scenarija, sva približno pol leta samo sestankovala. Srečanja so običajno potekala v obliki skupnih kosil. Že na začetku sva si dala prostor za možnost, da sodelovanja morda ne bo, zato so bila ta srečanja razbremenjena teže končne odločitve. Veliko sva se pogovarjala – včasih tudi o rečeh, ki s filmsko adaptacijo niso bile neposredno povezane.

Ko se pogovarjava za ta intervju, ste prejeli že dve zlati roli, film pa je v kinematografih šele slab mesec. Kako doživljate tak uspeh?

Ker poskušam misel na zgodbo in njeno povezanost z občinstvom preplesti že v samem začetku ustvarjanja, me izjemno veseli, da nam je to s tem filmom tudi uspelo. Dober odziv gledalcev in razprodane dvorane doživljam podobno kot športnik, ki mu uspe v njegovi disciplini: srečen sem in ponosen, da se je trud celotne filmske ekipe obrestoval.

MPA

Na projekcijah se v živo srečujete z gledalci, ki vas nagrajujejo s stoječimi ovacijami.

Ta srečanja so čustveno silovita. Po projekcijah sledijo pogovori, kjer mi gledalci zaupajo tudi zelo osebne življenjske preizkušnje. Bronjin pogum in način, kako se je v filmu spopadala z izgubami, opogumita tudi gledalce, da spregovorijo o svojih bolečinah in bitkah. Ko se to zgodi, se bolečina seveda ne izgubi, a postane mehkejša, morda bolj obvladljiva. Takšna druženja pokažejo, da vsi čutimo podobno: da smo ranljivi in da močno pogrešamo tiste, ki jih ni več med nami.

Tudi sicer, kot sva že rekla, so vaši filmi odlično sprejeti pri gledalcih, naklonjena jim je tudi stroka. V kakšni kondiciji je po vašem mnenju slovenski film?

Slovenski film že od osamosvojitve kaže izjemen potencial. Spomnimo se uspešnice Babica gre na jug, beneškega leva prihodnosti za Jana Cvitkoviča, uspehov Maje Weiss in Damjana Kozoleta na berlinskem festivalu. Gledalce so osvojili Gremo mi po svoje, Kajmak in marmelada ter Pr'Hostar. Danes nagovarjamo gledalce mi, nagrade po festivalih pobira Urška Djukić, tukaj so še Sonja Prosenc, Rok Biček, Špela Čadež – seznam uspehov slovenske kinematografije je dolg. Največje jamstvo za uspešen slovenski film sta stabilen Slovenski filmski center in proračun, ki ga namenimo produkciji.

Letos je ta z 12 milijoni evrov najvišji doslej, a ker je proces ustvarjanja filmov dolgotrajen, bomo prve učinke videli šele čez nekaj let. Ko bodo ustvarjalci začutili stabilnost, se bodo začeli pisati tudi žanrsko raznoliki scenariji: takšni, ki bodo produkcijsko zahtevnejši. Zato so obeti dobri, a le pod pogojem, da to financiranje ohranimo. Nujno je ohraniti tudi ukrep denarnih povračil, s katerim v Slovenijo privabimo ambiciozne tuje produkcije. Prihod močnih tujih koprodukcij lahko na široko odpre vrata prihodnjim generacijam v mednarodni filmski svet, saj tujci tako najlažje in najbolj neposredno spoznajo naše nadarjene posameznike z vseh področij filmskega ustvarjanja. Je pa ta filmski ekosistem krhek in konkurenca v regiji je velika, zato je stabilnost Slovenskega filmskega centra za našo prihodnost bistvena.

Ste prejeli že veliko iskrenih čestitk svojih kolegov režiserjev? Se kolegi med sabo podpirate?

Ja, prejel sem jih zares veliko. Kolegialnost med režiserji je večja, kot se morda zdi v javnosti. Vsi se zavedamo, kako dolgotrajen in negotov je proces nastajanja filma, zato znamo ceniti uspehe drug drugega. Ko nekomu uspe nagovoriti občinstvo, je to uspeh za celotno slovensko kinematografijo.

To je lepo slišati. Če se iz filmskega sveta premakneva v vaš osebni svet. Ste rojeni Mariborčan. Se pogosto vračate v mesto ob Dravi?

V Mariboru sem odraščal in mesto mi še danes pomeni nekakšen mir; je prostor vračanja v kraje, ki jih poznam iz otroštva. Želel bi se vračati pogosteje, a filmski poklic zahteva svoj davek v obliki nenehnega pomanjkanja časa. Ko pridem v Maribor, se običajno spočijem, odklopim od dela in se poskušam posvetiti predvsem druženju z najbližjimi.

Kakšen otrok ste bili? Komunikativen in odprt, z veliko prijatelji ali ste se držali bolj zase in v svojih svetovih?

Imel sem veliko prijateljev, a hkrati sem bil precej zasanjan; povsem sem bil zadovoljen s svojimi domišljijskimi svetovi tudi takrat, ko sem bil sam. Strast do ustvarjanja se je pokazala že zelo zgodaj: s prijatelji smo pri Kino klubu Maribor ustanovili video sekcijo in začeli snemati ljubiteljske filme.

MPA

Vaša pot do filma je bila zelo zanimiva: na TŠC Maribor ste se izšolali za strojnega tehnika, nekaj časa študirali ekonomijo, nato odšli v New York … In šele od tam na akademijo. Nam lahko pojasnite pot iz tehnične stroke v umetniške vode?

Del razloga za tako velik ovinek do uradne filmske izobrazbe se skriva v sistemu usmerjenega izobraževanja v nekdanji skupni državi, ki je močno poudarjal pomen tehničnih poklicev. Biti strojni, računalniški ali elektrotehnik je v tistem času pomenilo, da imaš v rokah izobrazbo za iskan poklic, kar je bilo v takratni družbi cenjeno. Kljub temu me je ves čas nagovarjala ljubezen do filma, ki sem jo pozneje oplemenitil na zasebni šoli v New Yorku. Prav s kratkim filmom, ki sem ga posnel tam, sem nato uspešno opravil sprejemne izpite na akademiji.

Ali vam tehnično znanje (strojni tehnik) pride kdaj prav pri ustvarjanju filmov?

Zelo mi je prišlo prav pri filmu Petelinji zajtrk. V srednji šoli smo imeli vsako leto obvezno enomesečno prakso v podjetjih, ki so temeljila na industriji ter tehničnih proizvodnih procesih. Sam sem imel največ stika s podjetjem TVT Boris Kidrič, ki ga danes ni več: to podjetje je na svojem višku zaposlovalo več kot tri tisoč ljudi, ukvarjalo pa se je s proizvodnjo in popravili železniških vozil, toplotno tehniko in različno strojno opremo.

Ko sem moral kot režiser zasnovati lik Gajaša, avtomehanika, mi je bil ta svet poznan iz prve roke.

Večina ima precej romantične predstave o filmskem ustvarjalnem procesu. V resnici pa gre, kot pravite, za precej garaški posel. Kateri del je vam osebno najmanj ljub?

Vsak poklic, če si nekdo v njem želi biti uspešen, je v svojem bistvu garaški. Najmanj ljub zame je občutek negotovosti, ki spremlja proces pisanja scenarija. Takrat imaš samo sanje in nobenega zagotovila, da se bodo uresničile. A brez scenarija ni filma. Za uspeh nato pogosto ni dovolj dati od sebe 100 odstotkov, saj to, vsaj statistično, lahko doseže vsak. Ni pa samoumevno, da za uspeh žrtvuješ 150 ali 200 odstotkov sebe – a tako je povsod, kjer se na koncu rodi rezultat. Na moji osebni poklicni poti je ogromno odpovedovanja in samodiscipline. Ne zahajam veliko v nočne lokale, ne pijem alkohola, ne kadim. Delam, ustvarjam in se regeneriram doma. Ves čas razmišljam o filmu. Tisto, v kar usmerjaš svoje misli, se namreč veča in jača. Vse prej našteto bi moje misli od tega odvračalo in filmski balon bi v tem primeru že zdavnaj obležal na tleh.

Kdaj ste se nazadnje od srca nasmejali?

Humor je odličen obrambni mehanizem za uganko o smislu človeškega obstoja. Ena mojih ljubših knjig, humorističnih, a vseeno neverjetno pronicljivih, je prav zato Štoparski vodnik po Galaksiji. Od srca sem se nazadnje nasmejal ob ogledu TV serije Fawlty Towers, kjer briljira britanski komik John Cleese. Gre za starejšo serijo, a humor v njej je brezčasen in jo pogledam večkrat na leto.

In kaj vas gane?

Tako kot me veliko reči nasmeji, me veliko reči tudi gane. Če si odprt za veselje, si hkrati dostopen tudi za žalost, saj eno brez drugega ne obstaja. Gane me človeško zlo, ki se kot megla širi po številnih vojnih žariščih po svetu; prizadene me politična ozkoglednost, ki proizvaja neštete človeške konflikte. Čeprav sem po naravi optimist, si ne delam utvar: naš svet je preplet ostre dvojnosti. Kot noč in dan – na eni strani lepota, na drugi pa brutalno nasilje.

Imate trenutno kakšne posebne želje in cilje, ki bi jih radi uresničili?

Posebnih ciljev nimam. Opravljam poklic, ki ga imam neizmerno rad, in vesel bom predvsem, če bom dovolj zdrav, da ga bom lahko še opravljal. Filmski projekti so seveda v nastajanju; obstajajo že napisani scenariji in koncepti za televizijske oddaje, a ker je to kolektiven poklic, kjer sam ne uresničiš ničesar, so vsi ti načrti še v zgodnji fazi. 

Intervju je bil objavljen v reviji Obrazi 01/26. Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

S.R./MPA