Sin Ivice Vergan nadaljuje družinsko glasbeno tradicijo
Ivica Vergan je več kot tri desetletja del Primorskih fantov, danes pa na odru stoji še ob sinu Maksimu. Priznava, da se zaradi močnih karakterjev ne strinjata vedno.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ivica Vergan veliko da na tradicijo, tudi ko gre za ime njenega sina, ki je na prvi pogled nekoliko nenavadno: »Dedek je bil Maksimiljan, oče Maks in sin je Maksim,« razloži. Maksim pa pravi, da te tradicije verjetno ne bo nadaljeval, čeprav je še veliko možnosti in izpeljank.
Glasba v zibelki
Sam prihaja iz glasbene družine, saj sta bila glasbenika oba njegova starša. »S tem sem odraščal in mi je bilo nekaj povsem običajnega, da je bilo vse prepleteno z glasbo. Že zelo zgodaj so se med igračkami znašla tudi otroška glasbila. Poskušal sem kaj zaigrati, oponašal sem glasbenike, rad sem poslušal glasbo in pel. Zato niti ne čudi, da sem začel obiskovati ure klavirja in kmalu so me vpisali v glasbeno šolo. Pozneje sem začel igrati bobne, saj je bil bobnar tudi moj pokojni oče, v najstniških letih pa je prišla na vrsto še kitara. Po duši sem namreč rocker.«
Na odru se je znašel že kot otrok. Občasno je nastopal tudi s Primorskimi fanti in kakšno pesem zapel. Pri osmih letih je izdal svojo prvo kaseto in se udeležil otroškega festivala Melodije morja in sonca Mehurček. Sodeloval je tudi z legendarnim, žal že pokojnim Bogdanom Gerkom, gonilno silo ansambla Primorski fantje.
Glasba tako nikoli ni bila zgolj otroško zanimanje, temveč je postala pomemben del njegovega življenja. »Tu lahko govorimo o začetku poti, ki me je pozneje pripeljala do kitare, petja in dela v glasbenem okolju. V najstniških letih sem se bolj usmeril v kitaro. Pozneje sem igral in pel tudi v različnih obalnih glasbenih skupinah. Moja poklicna pot pa me je pripeljala do dela tonskega mojstra oziroma mojstra zvoka na Radiu Koper, kjer sem še danes in delam predvsem v glasbeni produkciji.«
Prosta pot
Maksimova ljubezen do glasbe je bila očitna že od otroštva, na njegovi glasbeni poti pa mu je stala ob strani vsa družina. »Bil je predan glasbi in takoj je bilo opaziti, da v tem uživa. Skupaj sva nastopala tudi po vrtcih in šolah s projektom Pika Nagajička. Nikoli ga nismo silili v glasbo, temveč smo mu pustili, da se je sam odločil. Res pa je, da smo ga kdaj opozorili, da mora vaditi za glasbeno šolo, in to je bilo tudi vse,« pripoveduje Ivica.
Po njenih besedah ni bil nikoli problematičen otrok, niti v najstniških letih, ko je že imel svoj prvi bend. »Nismo mu postavljali pogojev v smislu, kdaj mora biti doma in kaj mora postoriti, saj je to sam vedel. Najbrž je bila prav glasba tista, v kateri je našel smisel. Zato ni nikoli zašel v slabo družbo. Ni kadil, ni pil alkohola ali jemal kakšnih drugih poživil, in tako je še danes.«
Čeprav je bila Ivica kot vsestranska glasbenica dobro znana širši množici, se Maksim s tem ni nikoli posebej obremenjeval. »Njena kariera je bila meni nekaj povsem običajnega. Tudi v naši hiši je bila glasba vedno prisotna in že kot otroku mi je bilo to všeč. Že od nekdaj sem vedel, da bom glasbenik.«
Življenjska pot ga je pred več kot desetimi leti za dve leti popeljala v Avstralijo. V Brisbanu je delal na slovenskem radiu kot urednik. Tudi tam so ga spremljale glasba, Slovenija in seveda družina. »Obiskala nas je mama, jaz pa sem tam pripravil intervju, v katerem sva govorila o glasbeni zasedbi Primorski fantje. Avstralija je bila zelo dobra izkušnja, a šele ko greš v tujino, začneš ceniti to, kar imaš doma. Zato je bila naša vrnitev spontana odločitev.«
Tudi Ivica se obiska v Avstraliji spominja z veseljem. »Rada potujem in spoznavam nove kraje, če je to povezano še z obiskom mojih, pa je to res nekaj posebnega.«
Enakopravni član
Pred nekaj leti, natančneje konec leta 2019, se je zgodil zanimiv preobrat. Maksim se je pridružil Primorskim fantom. »To se je zgodilo spontano in nekako po sili razmer. Povedati moram, da smo se hitro ujeli. Večino njihovih pesmi sem že poznal, zato je bilo treba le še malo povaditi. Po nekaj skupnih vajah smo bili že uigrani.«
Maksim v ansamblu igra kitaro in poje, prav tako kot njegova mama. Skupno nastopanje pa prinaša tudi svojevrsten izziv, saj sta oba človeka z močnim karakterjem. »Ne bom rekla, da se vedno strinjava, saj imava oba zelo močan karakter in vedno poveva svoje mnenje. Zelo sem vesela, da iščeva kompromise in se uskladiva, kar je v ansamblu izjemno pomembno,« priznava Ivica, ki ob tem ne skriva ponosa, da je Maksim danes del zasedbe, s katero sama nastopa že več kot tri desetletja. »Vesela sem, da je Maksim z nami in da čuti pripadnost Primorskim fantom. Sama nastopam že več kot tri desetletja in pri tem neizmerno uživam. Včasih je naporno, a če je ljubezen do glasbe dovolj velika, na to hitro pozabiš.« Ivica tudi danes ostaja izjemno aktivna. Poleg nastopanja namenja veliko časa pisanju besedil, hkrati pa je v obdobju številnih obletnic, zato se veliko dogaja.
E-novice · Estrada
