Branko Robinšak pravi, da se je v operni hiši v vseh teh letih spremenilo veliko stvari, mnogo pa jih ostaja enakih. »Že štirideset let se bodemo z istimi problemi, predvsem glede financiranja. Odnos politike je omalovažujoč. Opera v evropski metropoli, kot je danes Ljubljana, bi si zaslužila drugačen način obravnavanja. Sam sem bil leto in pol umetniški vodja, zato dobro vem, kakšen drobiž prejemamo v primerjavi s tujino. Naša letna dotacija ministrstva za kulturo je 12 milijonov evrov, od tega gre skoraj vse za plače. Za program ostaneta manj kot dva milijona, Dunajska državna opera pa za program dobi 250 milijonov. Mislil sem, da se bo po osamosvojitvi kaj spremenilo. Nisem si predstavljal, da nas bodo Cankarjeve drame zaznamovale za celo zgodovino. Pohujšanje v dolini Šentflorjanski, Kralj na Betajnovi, Hlapci, Hlapec Jernej in njegova pravica ter Jakob Ruda so namreč še danes zelo aktualne. Citati v njih so še vedno hudičevo veljavni, niti nekaterih imen ni treba zamenjati,« resignirano ugotavlja Branko.
200 hotelskih nočitev na leto
Sam je svoje ime oziroma glas ponesel tudi prek slovenskih meja. Gostoval je na odrih vseh pomembnejših evropskih opernih gledališč in nastopal na najpomembnejših mednarodnih glasbenih festivalih. Pel je tudi pred papežem Janezom Pavlom II., s katerim sta pozneje izmenjala nekaj besed. Velik vtis je naredil tudi na znamenitega tenorista Placida Dominga. »V Ljubljani sva se nedavno srečala ob njegovem nastopu na Ljubljana festivalu in se je spomnil najinega snidenja iz leta 1991 na Dunaju, ko sem nastopal na Corellijevem festivalu. Natančno je vedel, da sem takrat pel Hči polka,« ne more verjeti Branko, ki je imel v najplodnejših letih tudi po dvesto hotelskih nočitev na leto. 'Krivka' za to, da je vstopil v ta svet, pa je bila Nada Žgur, s katero je pel v zasedbi Pepel in kri, saj ga je 'zatožila' njegovi poznejši profesorici Evi Novšak Houška, pri kateri je potem tudi naredil akademijo za glasbo.
Petje položeno v zibelko
Branko je sicer od nekdaj rad pel, zgled za to pa sta mu bili mama in stara mama. »Moja mama je po končani vojni, ko so se vrnili iz pregnanstva, pela v APZ Tone Tomšič tudi pod Radovanom Gobcem. Tudi doma je dosti pela in igrala klavir. Tega sem se kot otrok učil tudi jaz. Nekaj skladb je vedno igrala, recimo Beethovnovo Mesečevo serenado. Želela bi si sicer več, a je vmes nastopila vojna. Stara mama, ki je bila iz Trsta, pa je pela, ko je kuhala, in to na tak tržaški način, tako da je zraven še malo tremolirala in žvižgala,« se še danes zelo dobro spominja Branko. Sam je zunaj doma v rojstnem Mariboru pel v otroških zborih in v Oktetu Gimnazije Miloša Zidanška, v Ljubljani pa v Komornemu zboru RTV Ljubljana pod vodstvom Marka Muniha, s katerim so tudi veliko snemali, ter pet let v ansamblu Pepel in kri, nato pa se je posvetil operni karieri. Če mu na njej ne bi šlo, pa bi bil verjetno geometer, saj je študiral tudi geodezijo. »Oče je bil geodet in sva imela idejo, da bi po koncu mojega študija skupaj odprla pisarno. A je potem pretehtalo petje. Oče je bil tega zelo vesel, saj je zelo rad poslušal petje. Na žalost je umrl leta 1986, me je pa videl na opernem odru. To je bil njegov najsrečnejši trenutek,« se spominja.
Celoten članek si lahko preberete v reviji Lady, številka 11, ki je izšla 15.03.2023.
