Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Moj oče je bil rojen v Belgiji in je v Jugoslavijo prišel s šestimi leti. Že prvo leto je v šoli padel, ker ni znal srbohrvaščine in ni mogel izgovoriti črke R. Verjetno se je takrat odločil, da bo postal takšen perfekcionist za jezik, da je že nekaj let pozneje dobil najvišjo zvezno nagrado za književnost. No, ker je odrastel v zelo revni družini in je bil zaradi zakrpanih oblek predmet otroškega posmehovanja, se je odločil, da bo v življenju uspešen in da bo imel vsak dan drugo srajco. Da skrajšam zgodbo – oče je res vsem oviram navkljub postal poslovno uspešen, mednarodno priznan človek in eden naših pionirjev marketinga. Oral je ledino, se boril z mlini na veter in je potihoma seveda želel, da bi njegovo potomstvo šlo po poti, ki jo je on trasiral.

Osebna rast

Sanja Lončar: Od kod pride kreativnost?

Ker njegovi starši v hiši niso premogli nobene knjige, so se naše police šibile pod vsemi enciklopedijami in zbirkami, ki jih je bilo takrat možno nabaviti.

Za našo mizo so se srečevali veliki intelektualci tistega časa, umetniki, režiserji, raziskovalci. Otroci takrat nismo igrali igric in gledali TV-zaslonov, temveč smo le tiho poslušali. Danes lahko rečem, da je bila to dobra šola. Dejansko sem bila že s tremi leti najmlajša udeleženka mednarodnih simpozijev! in tako se je nadaljevalo skozi leta. Že kot najstnica sem bila prisotna na mednarodnih konferencah.

Namesto peskovnika in barbik sem poslušala razprave o gospodarstvu, komunikaciji, medijih ...

A bolj me je oče poskušal navdihniti za takšno svetovljansko življenje, bolj se mi je vse skupaj upiralo.

Doma sva se z bratom morala učiti bonton, kot da se pripravljava na sprejem ob kronanju britanske kraljice. Enkrat je oče s poti prinesel pribor za odpiranje polžev in smo se morali naučiti jesti polže z nekakšnimi čudnimi kleščami. Sledile so vaje s škampi. Morala sem imeti knjigo na glavi in dve pod pazduho, da bi se naučila pravilno dvigati žlico k ustom in ne premikati ust k juhi. Juha se ne srka, v žlico se ne piha, krožnik se dviga od sebe proti sredini mize in ne obratno ... Verjetno sem bila edini trinajstletnik, ki je v tistem času tam daleč naokoli poznal razliko med kozarci za belo in rdeče vino, temperaturo, na katero je treba segrevati konjak, in načine destilacije viskija. (Pa nič od tega nisem pila).

Tudi obiski v gostilnah so bili mučni, ker je na nič hudega slutečih natakarjih oče razkazoval svoje svetovljansko znanje in imel pripombe na vse: od tega, kako je zložen pribor, kako so postavljeni kozarci, s katere strani se streže … Vedno mi je bilo tako neprijetno, da sem si predstavljala, kako nam natakar v kuhinji pljuva v juho od besa, ker mora to prenašati.

Danes vem, da je bil za mojega očeta, ki se kot otrok ni imel možnosti tega naučiti, vsak nastop na mednarodnih konferencah prežet s strahom, da se bo zblamiral in razkril svoje težaško poreklo. Potihoma ga je bolelo tudi to, da je mama iz družine, ki je bila veliko bolj izobražena in premožna, zato ni zamudil nobene priložnosti, da jo ponižuje in dokazuje, da je večji gospod od nje. Za svoje potomstvo je seveda želel najboljše. In tako zelo je vztrajal pri tem, da je dejansko dosegel ravno obratno.

*

Ko danes gledam na vse to, sem v resnici hvaležna. Ravno to, da je on plačal tako drago vstopnino v elitne klube, je meni omogočilo, da tja vstopam brezplačno. In prav zaradi tega sem imela jasen razgled – kot v tisti pravljici Cesarjeva nova oblačila, s katerega sem hitro uzrla, da so cesarji po večini goli. Če bi se sama toliko trudila, da dobim pristop do vsega tega, bi si verjetno težje priznala, da ta družba res ni vredna truda.

Tudi sama sem sicer sprva verjela, da tam nekje na vrhu nekih mednarodnih ustanov veljajo olika, spoštovanje, modrost; pa sem od blizu videla, da ni nobene razlike med kreganjem nepismenih branjevk na tržnici in velikih grofov na vrhovih.

Edino, kar je bilo značilno za »vrhove«,  je bilo več pretvarjanja, več zategnjenosti in več prikrivanja lastnih strahov.

Ker sem zaradi lastnih frustracij razvila precej socialne inteligence, sem tesnobo, ki so jo čutili udeleženci na banketih, mednarodnih sprejemih in še kje, videla tako jasno, da sem se ji začela smejati. Spomnim se mednarodne konference v Barceloni, ko sem k nekemu res visokemu uradniku pristopila z besedami: »Se tudi vi počutite tako butasto,« pa sva se oba začela tako nalezljivo smejati, da sva v smeh spravila še pol dvorane.

No, danes lahko rečem, da se očetu zahvaljujem ravno za to, da sem hitro videla ozadje blišča žurov na privatnih jahtah ob kanskem festivalu, ali na zasebnih sprejemih v Ritzu. Spomnim se nekega čudovitega človeka, ki mi je zaupal, kako zelo trpi pod bremenom vseh plemiških titul in protokolarnih obveznosti. Ta človek, ki je imel v lasti svojo ložo v svetovno znani operni hiši, je dejansko hrepenel po tem, da bi sedel v parku in poslušal poulične glasbenike, recimo ob hotdogu. To je bila zanj vizija nedosegljive svobode. In to sva potem počela skupaj.

Ne, denar ni svoboda. Ti ljudje so v bistvu zasužnjeni ravno toliko kot sužnji, ki jih izkoriščajo. Kaj potem pa je svoboda, sem se spraševala. Danes vem, da je to možnost izbire. Enako dobro se lahko počutim na protokolarnem sprejemu ali v počitniškem kampu. Vem, da si moj oče ni želel, da bi prišla prav do takšnega sklepa, a vseeno sem mu hvaležna, da sem prišla do teh spoznanj – prav njegovim željam navkljub.

Objavljamo odlomke iz avtobiografije Sanje Lončar Do zadnjega diha (Založba Chiara, 2025, trda vezava, 29 EUR). Naročite jo na spletu www.zalozba-chiara.si ali kupite v bolje založenih knjigarnah po Sloveniji.

revija Jana