Robert Balen

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Do štiridesetega leta sem bil vsejedec,« razloži Zorko Zlatoper, trener tenisa in učitelj športa iz Mosta na Soči, kamor se je preselil po ločitvi. Družbo mu je delal pes in nekega dne, ko si je na štedilniku že pripravil ponev, da si speče zrezek, je pomislil: »Pravkar sem se ves dan igral s svojim ljubljenčkom, zdaj bom pa pojedel žival.« Nekaj se je v njem prelomilo in od tistega trenutka ne je več mesa. Danes se prehranjuje pretežno s sadjem in pravi, da se počuti odlično.

Tako, kot smo v uvodu zapisali, je bil na dan našega obiska videti Zorkov jedilnik. Enako je jedel dan pred tem in dan zatem. Sadje menjava glede na sezono in izbiro pri prodajalcih. Eden njegovih najslastnejših zajtrkov je, ko si na krožniku pripravi posteljico iz pretlačenih banan in nanjo nareže svež mango. Ob misli na to se mu kar cedijo sline. Tudi pri pripravi sadja si lahko izredno domiseln in ustvarjalen, se nasmehne. V njegovem pritličnem stanovanju mu delata družbo dva labradorca, Love in Joy, ki naju s fotografom seveda takoj prideta veselo pozdravit – vedno je fino, ko se nekaj dogaja.

Domača lekarna

Poletno sadje za lepšo kožo in boljšo prebavo

Več energije in hitra rehabilitacija

 Na mizi, za katero sedimo med pogovorom, je košara svežega sadja, sladkamo se z naravnim grozdnim sokom. »Boste banane, mango, grozdje, breskve …?« našteva, ko odpre hladilnik, poln sočnih plodov. Ravno prejšnji dan je nakupoval. Najmanj sto evrov na teden ga stane pretežno sadna prehrana. »Življenje si počasi urejam tako, da bi v prihodnosti zime preživljal v tropskih krajih, kjer je sadja v izobilju in bi za prehrano potrošil minimalno,« razloži.

Odkar se prehranjuje pretežno sadno, to je štiri ali pet let, se počuti odlično. Telo je postalo manj zakisano,  prožnejše, ima več energije, misli so bistrejše, opaža večjo intuicijo, predvsem pa je regeneracija po poškodbah neverjetno hitra, v nasprotju z nekdaj, ko je bil stalno poškodovan. »Pred kratkim sem po poškodbi zvečer komaj stopil na nogo, zjutraj je bilo, kot da se ni zgodilo nič,« veselo pripoveduje. Spremembe v prehrani je uvajal postopno, nikoli se nečesa ne drži kot pijanec plota, kajti tako si lahko prislužiš samo odpor, kar je še slabše. Kadar si zaželi česa drugega, kar je zelo redko, 80 odstotkov njegove prehrane je namreč sadne, si to dovoli pojesti. Največkrat, kadar je na dopustu z najstniškima hčerama.

Robert Balen

Išče celostne zgodbe

 Imel je precej travmatično otroštvo, zaznamovano s smrtmi in boleznimi – že pri dveh letih mu je umrl oče, pri devetih še očim. Rane, ki so se skrivale pod površjem, je kompenziral s športom, dobrim učnim uspehom in dekleti v najstniških letih. Od nekdaj je vedel, da se bo vpisal na fakulteto za šport in se z njim poklicno ukvarjal, saj si ni predstavljal, da bi osem ur sedel v zaprtem prostoru. Spominja se, da je imel kot otrok pogoste prehlade, vnetja sinusov in športne poškodbe. Danes pravi, da se je na ta način telo samo hotelo očistiti. Pri športnih poškodbah si je veliko pomagal z bioterapijo po Domančićevi metodi in tako ga je navdušila, da se je je pozneje naučil tudi sam. Še danes z njo pomaga ljudem, ki se obrnejo nanj. Obenem pa ga je začela zelo zanimati prehrana. Veliko knjig je prebral, a znanja na začetku še ni zmogel prenesti v prakso. »V življenju vedno iščem neko celostno zgodbo, bioenergija, urejanje svojih vzorcev, gibanje, tudi ledene kopeli mi niso bili dovolj, vedel sem, da se moram posvetiti tudi prehrani.«

Kršitve so dovoljene

 Že pred mnogimi leti je s svojega jedilnika odstranil mleko in mlečne izdelke, ker mu niso naredili dobro. Potem je črtal sladkor in pred desetimi leti še meso, le ribe in morske sadeže je ohranil. Še zdaj kdaj poje majhne ribe – recimo sardele s hčerkama na morju, ali solato. »Ko na začetku poskušaš stvari radikalno odstraniti z jedilnika, naletiš na velik odpor telesa, ki si potem tistih stvari še bolj želi, in ko jih poješ, imaš slabo vest in si v tako nizki energiji, da je vse skupaj še slabše. Zato si je bolje od časa do časa dovoliti tudi kaj drugega. Vedno se mi je zdelo pomembno tudi piti čisto izvirsko vodo, pozneje destilirano, ki jo pijem že 25 let.«

Videl sem se v sadni prehrani

Preden je začel jesti večinoma sadje, je prišel v stik z ljudmi, ki so se prehranjevali presno, pretežno s sadjem. Že prej pa ga je zanimalo življenje na prani, brez hrane in vode – bretarijanstvo. V koronskem obdobju se je prijavil na spletno tedensko delavnico z znanim izraelskim bretarijancem. »Prvi dan sem pil samo sok, drugi dan sok, razredčen z vodo, tretji dan samo vodo, potem pa sem bil tri dni in pol brez vsega, na suhem postu. Veliko sem meditiral, se sprehajal, delal sem lažje telesne vaje. Zadnjo noč skorajda nisem zatisnil očesa, ker sem imel ogromno energije, ki jo sicer večinoma porabimo za prebavo.« Takrat je ugotovil, da vsekakor še ni pripravljen na takšno življenje, saj je sanjaril o krompirjevi solati in mangu. »Sem se pa videl v sadni prehrani.«  

Robert Balen

Na začetku si previden

Začel je z enim sadnim obrokom, potem pa prešel na en sadni dan v tednu. Ker se je dobro počutil, je sadna obdobja podaljševal. »Ko sem si zaželel česa drugega, sem preprosto pojedel začinjeno solato ali nekaj rastlinskega, recimo še zdaj si pozimi vsake tri dni v pečici spečem krompir, da zaužijem nekaj toplega.« O svojem novem načinu življenja ni preveč razlagal naokoli, najprej je moral biti o tem prepričan sam, si pridobiti znanje in odgovoriti na vprašanja, ki jih pogosto sprašujejo tudi drugi.

»Imel sem srečo, ker sem našel skupino ljudi, ki se tako prehranjujejo že več kot 20 let. Lahko sem jih vprašal o vsem, kar me je težilo – ali je ob sadju sploh mogoče preživeti, zakaj izgubljaš težo, kaj so največji izzivi, si lahko športnik in frutarijanec, bom imel več ali manj energije – vse to me je zanimalo, ker nisem imel svoje izkušnje, čeprav sem bil v sebi prepričan, da je to to.«

Vedno se poglobim

 »Ješ, kakršno sadje želiš, jaz največkrat ostajam pri monoobrokih, torej večinoma uživam eno vrsto sadja za en obrok. Ko sem videl, koliko energije sem imel po sadnih obrokih in kako jasne misli, sem bil navdušen. A zaradi vzorcev, ki jih desetletja nosiš s seboj, ne gre naenkrat. Pri meni se ta preobrazba dogaja že pet let. Ena najtežjih stvari so ljudje okoli tebe, ki se jim zdiš čudak. Poskušajo te omajati s pripombami, da samo od sadja ne moreš živeti, da je najboljše sadje iz lokalnega okolja, ali kupuješ bio sadje, ali si ne delaš škode z nakupom sadja iz drugih držav, za katero nikoli ne veš, s čim je bilo škropljeno … Včasih sem se s tem obremenjeval, zdaj sem pa o svojem načinu življenja prepričan,« se smeji.

Proteini?

Velikokrat ga sprašujejo, kje vendar dobi proteine, če posebej ker je športnik. »Telo v resnici ne potrebuje proteinov, temveč aminokisline, ki so gradniki beljakovin. Dobiš jih v sadju, zelenjavi, oreščkih … Tudi povečan vnos beljakovin lahko v telesu povzroči težave. Pri sadju je treba samo vedeti, da ga je treba pojesti veliko, ne samo eno banano za zajtrk, temveč cel kilogram. Pravijo mi tudi, da je sadje presladko. Ampak to je naravni sladkor, fruktoza gre naravnost v celice in trebušne slinavke sploh ne obremenjuje. Lokalno sadje neposredno z drevesa ima res največjo energijo. Kakije in kivije dobim od sosedov, sicer si pa s kupovanjem ekološkega sadja ne delam težav. Vse, kar kupim, dam v vodo s sodo bikarbono, ki uniči 99 odstotkov pesticidov, zato se s tem ne obremenjujem več.«

Živel bom dolgo

 »Želim si čim dlje kakovostno živeti. Predstavljam si, da bom pri 70, 80 letih še vedno skakal po igrišču, igral tenis. Prepričan sem, da se s tega sveta ne bom poslovil na invalidskem vozičku. Da sadna hrana name dobro vpliva, vidim tudi po tem, kako gibljiv sem v primerjavi z drugimi petdesetletniki. Ko začneš s to prehrano in se telo razstruplja, lahko opaziš določene simptome, povezano je tudi z izgubo teže. Ko pa enkrat na novo postaviš telo z drugo hrano, zdržiš večje napore. Imam več energije, čistejše misli, večjo intuicijo. To točno vidim, kadar se prekršim in moja koncentracija ni več takšna, kakršna je sicer. Sadje razkrije resnico o telesu.«

Kalorij ne šteje več, pravi, sadje je, dokler ni sit. Večinoma ga ne meša, zjutraj najprej popije stisnjeni pomarančo in limono, skupaj s kakovostno maščobno kislino omega 3, ki je edini prehranski dodatek, ki ga jemlje. Potem poje kilogram ali dva lubenice ali drugega sadje, za smuti si vzame dve vrsti, doda oreščke, arašidovo maslo in destilirano vodo.

Na dan poje vsaj tri sadne obroke in vedno pazi, da gre od bolj sočnega h gostejšemu sadju. Zvečer pa si po navadi pripravi solato z vrtnimi sadeži – paradižnikom, kumarami, papriko, doda lahko tudi fižol, olive, začini pa z olivnim oljem in balzamičnim kisom ter nejodirano nerafinirano piransko grobo soljo. Vsake nove stvari v življenju se je dobro lotiti postopno in z občutkom, opazovati je treba telo ter njegove reakcije. »Začnite s sadnimi zajtrki, hitro boste videli učinke,« nam polaga na srce. Prepričuje pa nikogar, izkušnje namreč govorijo same zase.

revija Jana