Valdoltra

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Poškodba sprednje križne vezi je dobro znana predvsem športnikom, pot nazaj na igrišče ali smuči pa je lahko dolga. V Ortopedski bolnišnici Valdoltra zdaj uporabljajo novo tehniko, ki jo je razvil ortopedski kirurg Samo Novak. Omogoča, da pri eni operaciji hkrati obnovijo sprednjo križno in anterolateralno vez, pri tem pa v kost posežejo manj kot pri klasičnih operacijah.

Sprednja križna kolenska vez (ACL) skrbi, da se golenica ne pomakne preveč naprej, anterolateralna vez (ALL) na zunanji strani kolena pa pomaga nadzorovati njeno vrtenje. Ob poškodbi sprednje križne vezi je lahko prizadeta tudi slednja. Če kirurg popravi samo ACL, koleno morda ni povsem stabilno, predvsem ko se obračamo ali hitro spreminjamo smer, kar je sestavni del številnih športov. Posledice so lahko občutek, da je koleno nezanesljivo, težja vrnitev k športu in večja nevarnost, da presadek poči.

Zdravje

Ko telo postane ječa: Špelino trpljenje zaradi globoke endometrioze

Pri dosedanjih načinih obnavljanja ACL in ALL mora kirurg pri nekaterih tehnikah za anterolateralno vez zvrtati dodaten kanal v kosti. Težava pri tem je, da se lahko kanal za ACL in kanal za ALL med seboj križata, kar oslabi tako kost kot pritrjevanje vezi. Druga možnost je uporaba enega dolgega neprekinjenega presadka, vendar mora biti v tem primeru kanal po vsej dolžini kosti širok približno devet do deset milimetrov, kar ni malo.

Novakova rešitev je drugačna. Tudi pri njej kirurg naredi skupni kanal, vendar ta ni povsod enako širok. Na zunanji strani stegnenice, kjer želi kost čim bolj ohraniti, meri le približno štiri do pet milimetrov, polovico manj. Šele v notranjosti se razširi toliko, da lahko presadek pravilno namesti. Preprosto povedano: namesto dodatnega vrtanja ali širokega kanala skozi celotno kost zadostuje precej manjša odprtina na njeni zunanji strani.

Razlika je tudi v načinu pritrditve. Pri klasični se uporablja vijak ali sidro, nova tehnika pa uporablja tako imenovano dvojno suspenzorno fiksacijo: kirurg presadka čvrsto »obesi«. Presadek sprednje križne vezi drži titanijev gumb na zunanji strani stegnenice, drugi presadek pa je nanj povezan s posebno zanko. Tako sta oba pritrjena skozi isti majhen kanal v kosti, brez dodatnega vrtanja. Takšna pritrditev je bistveno čvrstejša od vijaka ali sidra.

Iz ene tetive dva presadka

Druga posebnost se skriva v tem, od kod kirurg dobi material za novi vezi. Novak najpogosteje uporabi eno samo tetivo mišice rectus femoris in jo razdeli na dva dela. Večji postane presadek za sprednjo križno vez, manjši pa za anterolateralno. Iz ene odvzete tetive tako nastaneta dva ločena presadka. Za bolnika je pomembno predvsem to, da je mesto, kjer je kirurg tetivo odvzel, manj obremenjeno.

Prednost novega pristopa torej ni le v tem, da kirurg obnovi dve vezi hkrati. V primerjavi z opisanimi dosedanjimi metodami manj posega v kost, izogne se nevarnosti križanja dveh kostnih kanalov, fiksacija je čvrstejša, iz ene tetive pa lahko pripravi oba potrebna presadka. Za bolnika to pomeni manjšo poškodbo kosti, manjše tveganje za oslabitev stegnenice in manjšo obremenitev mesta odvzema tetive.

Zdravje

Novo zdravilo za hujšanje učinkuje skoraj kot operacija

Hitreje nazaj k športu

Za bolnika se priprava na operacijo ne spremeni, razlika pa je pri okrevanju. »Okrevanje je hitrejše, saj je s to tehniko hitrejše celjenje rekonstruirane sprednje križne vezi,« pojasnjuje Novak. Bolnik se lahko zato prej vrne k športnim aktivnostim, kar je še posebej pomembno za vrhunske športnike. Po študijah, razloži Novak, se po dosedanjih posegih k športnim aktivnostim vrne le približno 60 odstotkov bolnikov, a ne vsi na prejšnjo raven. »S to tehniko je delež bistveno višji,« pravi.

Pomembno je tudi tveganje, da presadek znova poči. Pri mladih in aktivnih športnikih lahko delež ponovnih ruptur doseže približno 30 odstotkov. Kombinirana rekonstrukcija ACL in ALL izboljša rotacijsko stabilnost kolena, hkrati pa razbremeni presadek sprednje križne vezi prav v obdobju, ko se vrašča in preoblikuje ter je najbolj ranljiv. Nova tehnika nevarnost, da bi se koleno ponovno poškodovalo oziroma bi presadek počil, izjemno zmanjša –  na le okoli dva odstotka. »Primerna je skoraj za vsakega, predvsem pa za športnike, mlade, pri tistih, ki imajo še poškodbo meniskusov in je potrebno šivanje,« pojasni Novak.

Osebni arhiv

Ko kirurg išče boljšo rešitev

Nova kirurška tehnika ne nastane samo v operacijski dvorani. Za njo so dodatno delo, izobraževanja, preizkušanje in sodelovanje z drugimi kirurgi. »Kirurg z ekipo je seveda tisti, ki razvija tehniko. Potrebno je veliko dodatnega dela, izobraževanj, testiranj na kadavrih. Bolnišnica je pa seveda tista, ki vse to omogoča in je pripravljena investirati v razvoj novih tehnik,« pojasnjuje Novak.

Pomemben del razvoja je tudi sodelovanje s tujino. Kirurgi obiskujejo druge bolnišnice, se srečujejo na kongresih, predstavljajo študije in rezultate ter odpirajo vprašanja, kaj bi bilo mogoče še izboljšati. Novo tehniko so že preizkusili tudi na francoski kliniki Val d’Ariège Hospital, kjer so fiksacijo ocenili kot izjemno čvrsto, pristop pa kot enega najmanj invazivnih. Toda od inovacije enega kirurga do širše sprejete metode zdravljenja je še dolga pot.

»Metoda mora biti natančno opisana, korak za korakom, da jo lahko izvede tudi kirurg, ki je ni razvil,« pojasnjuje Novak. Ključno je tudi, da tehniko uspešno izvedejo drugi centri in dosežejo enake izide. Potrebne so študije, idealno randomizirane primerjalne raziskave s sedanjo standardno metodo, v katerih spremljajo stabilnost kolena, ponovne rupture in vračanje k športu. »Na koncu je potrebna še kritika stroke in sprejetje tehnike. Potem pa jo je treba še dodati v smernice,« sklene Novak.

revija Jana