Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Program digitalnega razstrupljanja (digitalni detoks) so v Mladinskem zdravilišču Rakitna pred dobrimi tremi leti zasnovali na pobudo nevladne organizacije Log out. Njihove svetovalnice v petih slovenskih krajih so vstopna točka za tritedenski program, ki ga krije obvezno zdravstveno zavarovanje. Nekateri otroci pridejo na Rakitno tako zdelani, utrujeni od vseh dražljajev, s porušenim ritmom spanja, da prvi teden samo počivajo, spijo. Po treh tednih so »očiščeni« dopamina, a niso čudežno »ozdravljeni«. To, kako bodo uravnoteženo živeli z mamljivimi napravami, je garaško delo in dolgotrajen proces ne samo zanje, temveč tudi za njihove starše. Svojo izkušnjo nam je zaupala mama najstnika, ki se je nedavno vrnil z Rakitne.

Škoda, da se starši šele takrat, ko se pokažejo fizične težave in opuščanje šole, spravimo reševat probleme, pravi danes mama na tej težki preizkušnji s svojim šestnajstletnim sinom. V programu na Rakitni so družini pokazali novo pot, na kateri bodo še dolgo. Jim dali upanje, pravi sogovornica hvaležno.

»Poudarek tega programa je, da naredimo življenje (spet) raznoliko – da ne obstaja le digitalni svet, temveč tudi hobiji, prijatelji, delo, šola, pomoč doma, vse to mora biti razporejeno čez dan. Digitalnega sveta ne moremo prepovedati ali ga mladim odvzeti, temveč jih moramo naučiti, kako živeti uravnoteženo s tem.«

MKZ RAKITNA

Alarm v družini

 Alarm se je v družini sogovornice sprožil, ko je po dobrem začetku v prvem letniku srednje šole v drugi polovici šolskega leta otrok začel močno popuščati v šoli. Starša sta zato postala bolj pozorna nanj. Prej so se pogovorili ob kosilu, ampak kot je običajno za najstnike, pač rečejo, da je vse v redu, potem pa smuknejo v svojo sobo. »Misliš, da je dovolj star, da mu lahko zaupaš, da je samostojen. Ker smo tudi mi že bili v njegovih letih. A mi v žepih nismo imeli teh naprav z vsem svetom na dlani.«

Vse do 15. leta so mu starši vsakodnevno uporabo telefona omejevali (eno uro na dan). »Včasih je dobil za nagrado še dodatne pol ure. Danes vidim, da tega ne bi smeli poimenovati nagrada niti kazen.« Po 15. letu pa je dobil novejši telefon in sklepali so, da je dovolj star, da uporabo že sam nadzoruje. Po nekaj kontrolah so uvideli, da uporablja telefon znotraj še običajne »najstniške porabe«. »Potem na to malce pozabiš, in ko spet preveriš, ugotoviš, da zna otrok vse nadzorne mehanizme uspešno zaobiti in da na telefonu preživi veliko več časa, kot si mislil. Nato so se začele kazati težave v šoli, pa tudi veliko sem brala o tej tematiki, zato mi je bilo hitro jasno, da bo treba poiskati strokovno pomoč.« Če ne bi bila informiran starš, bi verjetno še dolgo čakala.

Kje smo ga polomili? 

Prijavila se je na svetovanje v Logoutu in termin so dobili po dveh mesecih. »Pričakovala sem, da nam bodo strokovnjaki pomagali na spoštljiv način postaviti meje. Po sestanku pa mi je svetovalka dejala: vaša skrb je upravičena. In da bodo poskušali otroka poslati na tritedenski program digitalnega detoksa.« Na Logoutu so nato imeli še tri sestanke – enkrat samo z otrokom, dvakrat s staršema. V dobrem mesecu od prvega posveta je bil njihov mladostnik že na Rakitni. Tam so uvodoma vsem mladim in staršem najprej čestitali, da so zmogli prispeti do tja.

Starši so v program dejavno vključeni, enkrat tedensko imajo skupne delavnice, šolo za starše, in na njih so jim že takoj povedali, da z obtoževanjem ne pridemo nikamor. »Vsi smo prišli tja z enakim bremenom: kje smo ga polomili. A s tem nič ne narediš, program je priložnost za učenje, so nam dejali. Vseeno pa se zdaj z otrokom pogovarjamo o tem, kaj je šlo narobe. Priznal je, da se nikoli ni mogel brzdati pri uporabi telefona, ni si znal postaviti meje.«

MKZ RAKITNA

Dnevi brez zaslonov

Na Rakitni so mladi brez telefona, brez televizije, brez računalnika, glasbo si lahko doma naložijo na mp3 in jo potem poslušajo, lahko imajo s sabo knjige. Starše lahko v za skupino določenem polurnem intervalu vsak dan pokličejo – po stacionarnem telefonu. Vsak otrok ima za tak pogovor na voljo nekaj minut.

Vstajajo ob sedmi uri zjutraj, zajtrku sledijo različne dejavnosti po urniku: delo oziroma terapija z živalmi – s konji in alpakami, šport, delo za šolo oziroma pouk (eno uro in pol), individualni pogovori s svetovalci, psihologinjo, ustvarjanje. Pomembno je tudi druženje z vrstniki (v živo), saj se pri digitalni zasvojenosti, kot pojasni strokovni sodelavec Janez Arh, kaže tudi šibkost pri socialnih veščinah. Zato morajo začeti pridobivati (nazaj) tovrstno kondicijo za druženje z vrstniki. Pomembna sta tudi gibanje in urejena zdrava prehrana, pri nekaterih tudi vzpostavitev rutine vsakodnevne higiene. Mladi morajo dobiti izkušnjo, da lahko čas preživljajo še drugače kot le pred zasloni.

Kot pove Živa Ahac, svetovalka iz Logouta, se večina mladih na začetku ne strinja s tem, da bi prišli v program. Predvsem se morajo za to odločiti starši in vztrajati pri tem. Otroci seveda niso navdušeni, da so tam. Sprva je bilo vse v redu, pripoveduje mama, potem pa so v drugem tednu v skupini, kjer jih je bilo osem (starih od 16 do 18 let), ugotovili, da imajo zaklenjena okna, in je to slabo vplivalo na vzdušje. Počutili so se, kot da so v zaporu. Zakaj sem tukaj, so se spraševali.

Naloga staršev

Starši imajo enkrat tedensko govorilne ure s psihologinjo ali pa jih ta pokliče, če je kaj posebnega. Ob koncu tedna pridejo starši na skupinsko srečanje – delavnica oziroma šola za starše traja uro in pol, sledi pol ure skupaj z otroki. Nato sledi »obisk« otroka, za kar svetujejo, da starši z njim odidejo na izlet v naravo. To je priložnost za pogovor.

»Razložili so nam, da smo starši ključni, da moramo biti trdni – ne glede na otrokova čustva. To so njegova čustva, ki jih ne smeš jemati nase, to mora otrok sam prežvečiti, sam bo imel notranje boje. Ampak to je zelo težko. Kot starš mu želiš to prihraniti, odvzeti, vendar mu ne moreš,« je iskrena mama.

Doma je vse drugače

 Drugi vikend v programu gre lahko otrok domov, kjer seveda ni več tako, kot je bil vajen. Starši sledijo navodilom strokovnih delavcev: vikend doma mora miniti brez zaslonov. Dovoljen je ogled enega filma (ali obisk kina) ali športne tekme na dan po televiziji – ampak skupaj s starši, to naj bi bil družinski dogodek, skupno doživetje. Sogovornica se tistega konca tedna (bil je podaljšan zaradi praznika) spominja tako, da so bili dva dni v krču. »Čutile so se sinove zamere, češ jaz bi kar odšel, in mož mu je odgovoril, naj pa gre. To mi je bilo res težko.

Čeprav so nas v šoli za starše na Rakitni opozorili prav na to, da je to pogosta grožnja. In spomnim se mame, ki je v strahu spraševala, kaj če bo otrok res odšel?! Pa naj, saj bo prišel nazaj, je odgovoril svetovalec. Moj mož je mu je to – pa pojdi – zmogel reči. Mene to boli, ne zmorem. Ampak vem, da je za otroka to dobro. Opozorili so nas tudi, da nas bodo med tem prostim vikendom doma otroci skušali nagovoriti, da samo malo pogledajo na telefon, in da ne smemo popustiti niti za minuto – nič, popolnoma nič zaslonskega časa.«

Nasveti

Zakladnica nasvetov: Mala šola razstrupljanja

Pomembni pogovori

Sin je staršema takrat tudi očital, kam da sta ga dala in kako moreta kar slepo verjeti tistim ljudem (strokovnjakom). Niso bili ravno lahki dnevi, en dan sploh ni govoril z mamo. Naslednji dan je vztrajala, da se pogovorita, tako ni mogla živeti. Pa sta se pogovorila in je bilo potem dva dni lepo. »Veliko smo se pogovarjali, si ogledali film po njegovi izbiri. In po tem štiridnevnem vikendu doma je šel kar rad nazaj na Rakitno.« Z možem držita skupaj in je veliko lažje, ne predstavlja si, kako je za tiste starše, ki so ločeni ali kjer odnosi med partnerjema niso trdni.

Po treh tednih se je mladostnik zadovoljno vrnil pod domačo streho. »Ne govori o svojih občutkih, ampak ga čutim, da se je spremenil: tudi zasmeje se, kar se prej že dolgo ni. Največ pa pomeni to, da se pogovarjamo. Da se ustavi v kuhinji, da se pogovarjamo, ne da takoj odbezlja.« Nam naprave ugrabijo otroke? »Ja, in v teh štirih dneh, ko smo bili popolnoma brez naprav, sem videla, koliko časa imamo, ko se znebimo zaslonov. Sin nama je razložil, da se je zatekal k telefonu preprosto zato, ker je fajn. In strokovnjaki pravijo, da so stvari načrtovane tako, da zasvojijo.

Shutterstock

Največ časa na telefonu je preživel zaradi igric, na družbenih omrežjih ni bil veliko. Pri njem je torej problem samo telefon, medtem ko so bile pri nekaterih drugih mladostnikih drugačne težave: nekdo je poslušal preveč glasbe – po 18 ur na dan, tretji pa je kot zagrizen računalničar po 20 ur na dan iskal podatke o računalništvu in programih na spletu. Nekdo bi mislil, da je to dobro, ker se izobražuje, ampak 20 ur na dan je preko vsake zdrave mere.«

Slovenija

Miha Kramli: Otroci zaradi zaslonov postajajo nesposobni za življenje

Življenje po Rakitni

Po programu detoks je obvezna oprema njihovega doma tudi kovinska škatla s ključavnico (ali predal), kamor otrok zvečer odloži telefon. Če ima pametno uro, se izključi tudi bluetooth povezava. »Sin je začel reševati sudoku, brati, celo sam je šel v knjižnico (prvič v življenju!) in se vesel vrnil od tam – s knjigo! To so taki majhni koraki, ki dajejo upanje. 14 dni po odpustu so imeli prvi sestanek s svetovalko, čez tri mesece bo spet, medtem pa imamo terapevtko nenehno na voljo – če bi jo v morebitnem kriznem trenutku potrebovali, ji napišemo sporočilo in nas ona pokliče.«

Vseskozi ima v mislih, da Rakitna ni čarobna paličica, da je to dolgotrajen proces in da jih v družini čaka veliko dela, pozornosti. Z njo bo ostal tudi napotek strokovnjaka, da je ključ v starših in da se naj, če bo treba, vedno zatečejo k 137. členu Družinskega zakonika (njegovo vsebino objavljamo v okvirju). Tega moramo izvajati vsi starši, sicer bomo odgovarjali organom pregona.

Pogovorni roboti so lahko nevarni

V Logoutu so potrebe po večtedenskem razstrupljevalnem programu prepoznali, ko so se začeli srečevati s kompleksnimi primeri otrok, ki so zavračali obiskovanje šole, ali pa so pri starših zaznali izrazito vzgojno nemoč, ali ocenili, da otrok potrebuje nekaj umika iz družinskega okolja. »Ta program ni vezan samo na tri tedne na Rakitni, mi običajno z družinami delamo prej, smo vstopna točka, po tritedenskem digitalnem oddihu, ko se njihov možganski dopaminski center malo uravna na izhodiščno točko, v naših enotah nadaljujemo s podporo družini.

Če so izpolnjeni določeni pogoji, pa je možna tudi ponovna vključitev v tritedenski program ali pa v kakšen drug program MKZ Rakitna (šola zdravega odraščanja, na primer),« pojasnjuje socialni delavec Janez Arh, izkušen svetovalec iz Logouta, ki v digitalnem detoks programu vodi šolo za starše.

Osnova vseh težav je zasvojenost z digitalnimi vsebinami oziroma čezmerna raba elektronskih naprav, se pa digitalne vsebine tako zelo hitro spreminjajo, da morajo svetovalci opozarjati tudi na nove pojave. »Taki so na primer pogovorni modeli umetne inteligence (najbolj znan je, na primer, Chat GPT, op. a.), saj so se podjetja, ki jih razvijajo, usmerila v razvoj karakternih pogovornih robotov. Njihov cilj je, da sogovorniku delujejo kot človeško bitje, z njim se pogovarja, razvija odnos in ga poglablja.

Pri tem pa se srečujemo že s primeri, ko postane ta parasocialni odnos preveč resen in globok, ob čemer ima človek občutek, da ne potrebuje pristnih (resničnih) človeških stikov. Išče neki nadomestek. Ti modeli so namreč  zasnovani tako, da so spoštljivi, razumevajoči, spodbujajo, tolažijo, medtem pa je v ozadju izključno to, da sogovornika čim dlje zadržijo v pogovoru, saj je v ozadju neki interes (profit). In s tem nimajo težav samo mladi. Dokler ne začnemo čutiti neprijetnih posledic zaradi tovrstnega ravnanja, se nam to zdi nekaj povsem neproblematičnega; šele takrat, ko pri človeku opazimo, da preveč časa posveča digitalnim vsebinam in premalo vsebinam, ki so bistvene za zdrav razvoj, odnose, prihodnost, nas mora začeti skrbeti.«

Čakalne dobe?

Na leto v program na Rakitni sprejmejo od pet do šest skupin po osem otrok oziroma mladih (do 18 let), pred tem se na uvodno srečanje pri svetovalcu Logouta čaka od 14 dni do enega meseca. Naša sogovornica je čakala dva meseca, a je nato otrok v program prišel v slabem mesecu.

137. člen Družinskega zakonika

Ta govori o obveznostih staršev, ki morajo:

1. skrbeti za življenje in zdravje svojih otrok, jih varovati, negovati in vzgajati ter nadzorovati

2. svojim otrokom omogočiti zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo

3. preživljati svoje otroke v skladu z določbami tega zakonika

4. po svojih močeh skrbeti za šolanje in strokovno izobrazbo svojih otrok glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje

Šole, na pomoč!

Večina staršev, posebej pa tisti, ki so se že srečali s čezmerno uporabo telefona, močno upajo, da bodo vse šole prepovedale uporabo telefona – ne samo med poukom, ampak na šoli. Da bi otroci morali naprave nekam odložiti, sicer jih uporabljajo na skrivaj, med odmori, na straniščih, tudi med poukom ...

Razlike med fanti in dekleti?

»Vedno manj je razlik med spoloma po tem, kaj počno na spletu, saj vsebujejo družbena omrežja elemente igric, igrice pa elemente družbenih omrežij; vse je prepleteno. Pred nekaj leti je bilo to bolj ločeno. Večinoma je čezmerna uporaba digitalnih naprav simptom drugih stisk, na drugih področjih, nezadovoljenih psiholoških potreb, pomanjkanja strukture, morda kaotično družinsko okolje. Zato se mladi umikajo za zaslon. Večina pa jih reče, da je glavni razlog dolgčas; ker nimajo ničesar početi,« pove Živa Ahac, svetovalka iz Logouta.

Pomoč tudi za odrasle

Svetovanje in psihosocialna pomoč pri Logoutu, ki ima enote poleg Ljubljane in Maribora še v Kranju, Celju in Kopru, sta namenjena brezplačno vsem starostnim skupinam, tudi odraslim. V njih dela deset svetovalk in svetovalcev.

revija Jana