Šlagerji pod krošnjami
Šlagerji pod krošnjami so znova povezali stanovalce DSO Tabor, umetnike in sosede. Ob znanih melodijah so zaplesali vsi – tudi tisti na vozičkih.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
»To pa plešejo moje vnukinje,« se je zahihitala gospa, ko je plesalec in koreograf Branko Potočan povabil stanovalce doma, da bodo skupaj zaplesali račke. Najprej so bili na vrsti za ples tisti z vozički, ki potrebujejo nekaj pomoči.
»To je res lepo videti, da poskrbijo tudi zanje,« je bila zadovoljna druga gospa. Mlade levinje, zaposleni v domu in tudi mednarodni umetniki, ki nastopajo na Mladih levih, so poprijeli za vozičke in sledili navodilom plesnega mojstra.
Ko so vsi obvladali, pa novo navodilo: »Osnove znamo, zdaj pa divji del!« Skupina se je razdelila in malo zaklepetala. »No, kako me poslušate, se bom začel kregati,« se je pošalil plesni učitelj. A v resnici so bili to najboljši učenci, kar si jih učitelj plesa lahko zaželi.
Plešem kar v glavi
Vse pa se je začelo že veliko pred četrtkovim plesom. Festival Mladi levi že nekaj let sodeluje z DSO Tabor in išče projekte, ki stanovalce zanimajo ter bi jih povezali z okolico.
Eno leto je bilo posvečeno pticam – tako pročelje doma krasijo ptice, ki so jih narisali stanovalci doma – drugo leto pa drevesom. Stanovalcem so se hoteli še bolj približati in jih povezati s sosesko, pa so našli bistvo: glasbo. Stanovalci so povedali, kako jim manjka, in od ideje do plesa ni bilo daleč.
Plesno dvorano na prostem so okrasili z zastavicami, ki so jih izdelali stanovalci na delovni terapiji iz ostankov blaga. Tudi glasbo so izbrali stanovalci, iz zvočnikov je bilo slišati pesmi Oliverja Dragojevića, Tereze Kesovije, Magnifica, Slakov.
»Ples je najboljša terapija,« mi je povedala Jana Praprotnik, čila 82-letnica. Še pri 70 letih je plesala v plesni šoli Bolero pri starejših članicah. »Skupaj smo praznovale vse rojstne dneve, tudi na predstave smo hodile,« je bila ponosna.
»Oh, poslušam glasbo in kar v glavi plešem,« mi je zaupala. V dom je prišla zaradi težav z ravnotežjem. »Prve tri dni je bil šok, zdaj pa je desetkrat bolje, kot sem pričakovala, imam fizioterapijo, delamo vaje in moje ravnotežje se je izboljšalo,« ni mogla skriti navdušenja.
Ena najstarejših plesalk se je zavrtela s hčerjo na Magnificove ritme. Mimi Pučko jih šteje častitljivih 96. »Lani sem zamudila ples, letos pa mi ni ušel,« se je smejala. Takoj mi je povedala svojo življenjsko zgodbo, kako se je pri 16 letih s starši preselila iz Pariza v Maribor in kako težko je bilo, ker ni znala slovensko.
Ko je končala šolanje, je odšla na prakso v mariborsko Narodno banko Jugoslavije, od tam so jo poslali v Gornjo Radgono. »Si predstavljate? Iz Pariza sem prišla v Gornjo Radgono?!« Vse pa le ni bilo tako slabo, saj je tam spoznala moža in po poroki sta živela v Mariboru. Ko jo ovdovela, sta ji otroka predlagala, naj pride v dom v Ljubljano.
»Ne bi mogla biti bolj zadovoljna,« je pogledala desno, kjer je sedela njena sošolka iz gimnazije, ki jo je zvabila, da je iz Maribora prišla živet v ljubljanski dom. Prijateljstvo jima pomeni veliko in skupaj obujata spomine, kako se je včasih plesalo v Mariboru.
Nikoli ga ni iz sobe, zdaj pa pleše
»Starejši potrebujejo glasbo, sprostitev,« je bila presrečna Ivica Potisek, ki je v dom prišla zaradi bolnega moža, da je bila ob njem. »Veliko sva plesala, mož je bil športni plesalec.
Preden sva odšla v dom, sva živela v Grosupljem, kjer smo tudi imeli plesne vaje. Miro in Zdenka Cerar sta plesala z nami,« je obujala spomine. Zdaj se je po desetih letih zavrtela s samim plesnim učiteljem, ki se je potrudil, da je plesal s čim več stanovalkami.
»O, poglejte, kako Boštjan pleše, tisti v beli majici,« mi je rekla gospa. »Veste, on dela v kavarni, to so tako trije fejst natakarji, da je dan kar lepši, ko ti postrežejo kavico. »Ta gospod, Jože, je star 94 let. Skoraj nikoli ga ni iz sobe, zdaj pa pleše,« mi je razlagala, medtem ko je prostovoljka Mladih levov poplesovala z njim.
»Moram mamo že peljati na večerjo? Tako rada bi še malo ostala na plesu,« je poprosila hčerka delovno terapevtko Anico. S sodelavko Sanelo sta bili presrečni, da jim je uspelo stanovalcem pričarati tako lepo popoldne.
Življenjska energija se je dvignila
Peter Šlemic, 88-letnik, je dogajanje opazoval od strani. »Glasbo imam rad, nisem pa bil najboljši plesalec. Preden sem se spomnil, kateri ples je, so že vse plesale,« se je smejal.
»Gledam pa vse koncerte Andrea Rieuja, rad imam bolj umirjeno glasbo, kakšna Metallica mi res ne paše.« Ko je zapuščal ples, se je odpravil še k Branku Potočanu: »Moram vam dati roko, toliko energije ste mi dali, tako ste prikladni. In kako težko je voditi ples v vozičkih! Vse čestitke!« In Branko je bil vidno zadovoljen, saj je navdušil plesalce, ki so včasih vse sobote preplesali po plesnih dvoranah.
»Kaj ko bi imeli božično-novoletni ples kar tukaj pod krošnjami,« se je slišala ideja. , ki skrbi za skupnostne projekte pri Mladih levih in ki je kar ne morejo prehvaliti, kako se zna obrniti, se je strinjala, da poti nazaj ni, medgeneracijsko druženje potrjuje, kako primanjkuje takšnih dogodkov. Naj živita ples in glasba!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0.99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!
E-novice · Zdravje