Mateja J. Potočnik

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Nekdanja novinarka je po naključnem srečanju s holotropnim dihanjem stopila na pot globoke osebne preobrazbe, ki jo je pozneje vodila tudi v svet psihedeličnih raziskav. Danes odkrito govori o notranjih konfliktih, travmi in o tem, zakaj je včasih treba iti globoko vase, da lahko zares zaživimo. Potem ko je poiskala pot nazaj k sebi, etično in zelo odgovorno, predvsem pa z ogromno znanja na tej poti spremlja druge.

Dolgo je bila izvrstna novinarka, pogumno je sledila resnici. Kadar je bilo treba nekaj narediti, je zavihala rokave in to naredila. »V trinajstih letih kariere mi je novinarstvo dalo res veliko: potrditev občutka za resnico, kaj je dobro in prav ter kaj ni, izpilila sem izražanje – tako pisno kot govorno. Danes znam ljudem podati vsebine tako, da me razumejo. Novinarstvo me je naučilo tudi najbolj zapleteno zgodbo povedati v minuti in pol. Pa tudi etične drže in kako ohraniti mir v ekstremnih situacijah. V teh celo uživam. (smeh) Znam ostati mirna, kadar je okoli mene nevihta. Novinarstvo mi je dalo tudi neskončno radovednost, ki še zdaj ni potešena,« razlaga Simona, ki je, ko je začutila, da v medijih ni več prostora zanjo, zagrabila ponudbo Microsofta.

Zgodbe

Modrost norih gob: Psihedeliki, zdravila bližnje prihodnosti

Tudi zlata kletka je kletka

»Rekla sem si, zakaj pa ne. Izkušnja korporativnega sveta je bila izjemna: ko ga malo dlje gledaš, ugotoviš, da je zlata kletka. Jaz pa nisem žival za v kletko. Dobro te plačajo, a tudi dobro odslužiš. Dajo ti ravno toliko bonitet, da jih je težko izpustiti. Ko se je zgodila reorganizacija, nekega dne mojega imena ni bilo več na seznamu. Zagrabil me je strah. Mislila sem, da ne bom zmogla in bom umrla od lakote pod mostom. A nisem. Lotila sem se PR in svetovanja. V tistem obdobju sva se s prijateljico odpravili v Mehiko. Tik pred potovanjem je imela holotropno izkušnjo, dogajale so se ji nenavadne stvari: imela je razširjeno zavest, zaznavala je stvari, ki jih drugi nismo. Povedala mi je za delavnico, zaljubila sem se na prvi dih,« pripoveduje Simona.

Z dihanjem do velikih sprememb

Začela je raziskovati, o čem govori psihiater Stanislav Grof, oče te metode. »To je bilo nekaj, kar sem globoko v sebi že vedela, vendar sem s hitenjem skozi življenje pozabila: da smo ljudje veliko več kot v kožo ujet ego, da je naša zavest sposobna iti bistveno dlje, širše in globlje, kot si v vsakdanjem življenju lahko predstavljamo. Takrat se nam lahko zgodijo učenje, zdravljenje in transformacija, ki je onstran tega, kar zmoreta današnja prevladujoča psihologija ter psihiatrija. Grofova paradigma temelji na pol stoletja opazovanja, kaj se v resnici dogaja, ko na različne načine razširimo svojo zavest.

Najprej je 18 let raziskoval v kliničnih okoljih z LSD-jem, ko so ga prepovedali, pa na neštetih delavnicah holotropnega dihanja, s preučevanjem mističnih tradicij sveta in opazovanjem prvobitnih ljudstev, ki še vedno uporabljajo spremenjena stanja zavesti. To počnejo na veliko načinov, psihoaktivne substance so samo eden od njih. V trans lahko vstopajo z bobnanjem, plesom, odtegovanjem spanja, hrane, različnimi dihalnimi tehnikami in metodami, kontemplativnimi praksami, meditacijo, molitvijo, sufijskim vrtenjem ... Sem spadajo tudi rituli prehoda prvobitnih ljudstev, med njimi je verjetno najpomembnejši prehod iz otroštva v odraslost. Naša civilizacija ga nima, zato smo družba ljudi, ki nikoli ne odrastejo, rituale prehoda prvobitnih ljudstev pa pogosto označujemo kot barbarizem. Lahko so namreč precej ekstremni in vključujejo spremenjena stanja zavesti, a obstajajo z razlogom ter so pomembni. Z njimi skupnost poskrbi, da oseba preneha biti otrok pod materinim okriljem ter postane odgovoren, enakovreden in odrasel član družbe,« razlaga Simona.

Travma vedno želi biti razrešena

Na delavnicah holotropnega dihanja se ustvari varen prostor, ki udeležencem omogoča stik s spremenjenimi stanji zavesti. Udeleženci dihajo v prostoru, kjer nekdo skrbi zanje, in lahko izrazijo, kar je v običajnem življenju potisnjeno v nezavedno ali prepovedano ter nam povzroča težave. Vsakdo to počne na svoj način. »Holotropno dihanje izvajam že 16 let in vsakič se odpre pot za preobrazbo. Ko sem bila na treningu za facilitatorko metode, sem se soočala z vsem, kar sem verjela o sebi, pa ni bilo res: da nisem dovolj dobra, da se moram bolj potruditi. Zelo močan je bil vzgib ugajanja drugim – tako kot pri marsikateri ženski. Ženske smo programirane, da (u)strežemo. Ne vem, kako se ob tem počutijo moški, saj nisem v njihovi koži, vem pa, da je tudi njim težko. Skozi izkušnje holotropnega dihanja sem postala bolj sproščena, čedalje bolj zaupam v življenje in čedalje raje ga imam. Iz preživetvenega načina sem prešla v živeti s polnimi pljuči. Tudi takrat, ko je težko. Vse postane intenzivnejše: lepota, pa tudi bolečina. Kajti ne moreš se odpreti samo za lepo.

Če se odpreš, se odpreš. Pride oboje. Med zdravljenjem svojih težav in notranjih konfliktov, kompleksnih situacij iz preteklosti je težko postopoma začelo postajati manj težko. Še vedno tečem enake kroge, a jih odtečem bistveno hitreje, bistveno manj energije mi jemljejo in manj časa trajajo. Kadar trpim, trpim tri dni, ne tri leta,« razlaga Simona in dodaja, da se gibljemo po spirali. Življenjske okoliščine nas vabijo, da vedno znova obiskujemo točke v sebi, kjer je še treba kaj postoriti. Seveda se jim skušamo izogniti, a potem nas življenje znova povabi k njim. Naučila se je tudi, da je pod vsako našo kompleksno strategijo (ki so večinoma zelo inteligentne, saj smo jih izumili v trenutku, ko so nam morda celo rešile življenje) takšna ali drugačna težka izkušnja.

Gabor Mate pravi, da je travma dejstvo življenja. Vprašanje pa je, ali moramo ostati njeni sužnji ali pa lahko njen prijem razrahljamo. Obstajajo različne definicije travme – ena od njih je, da je travma izkušnja, ki je nismo do konca izkusili. Ko se nam zgodi ali dogaja nekaj, česar naš sistem čustveno, fizično, mentalno ne zmore predelati, se ta energija ujame v naš sistem in tam ostane. Potem opozarja nase. To se lahko pokaže kot bolezen, osebnostna motnja, največkrat pa kot depresija in anksioznost. Resno in profesionalno delo v spremenjenih stanjih zavesti je eden od načinov prepoznavanja takšnih izkušenj.

Prva izkušnja s psihoaktivno snovjo

Med raziskovanjem se je posvetila tudi kemičnim snovem za razširjanje zavesti. Prva je bila MDMA, ki je znana kot ekstazi. Organizacija MAPS v ZDA že več kot trideset let izvaja klinične študije z MDMA na ljudeh s postravmatsko stresno motnjo. Uporablja ga za zdravljenje vojnih veteranov, ki so pogosto čustveno zlomljeni. Izvajajo tudi študije z ženskami, žrtvami nasilja, udeleženci hudih prometnih nesreč, oseb, ki trpijo zaradi prehranskih motenj. Različne organizacije danes intenzivno raziskujejo tudi z drugimi psihoaktivnimi snovmi, največ s psilocibinom,  ki ga najdemo v t. i. čudežnih gobah, tudi z LSD-jem.

»Ko sem živela v Berlinu, sem spoznala, kako množično ljudje eksperimentirajo z njimi in kako malo vedo, kako to početi varno. Zato sem se povezala s fundacijo MIND za psihedelične raziskave in razvili smo nekaj programov za podporo varni uporabi psihoaktivnih substanc ter integraciji izkušenj v spremenjenih stanjih zavesti – torej kako te uvide in spoznanja prenesti v vsakdanje življenje, da bo imelo več smisla, nas bo bolj podpiralo, da bomo imeli boljše odnose in skladnejši vsakdan. To je namreč smisel teh izkušenj. …

Po nekaj letih sem se preselila na Hrvaško, saj sem v Berlinu pogrešala južno sonce in naš mediteranski duh. Potem je prišel covid in vse je obstalo, jaz pa nikoli nisem toliko potovala kot takrat, kajti ljudje so potrebovali pomoč, da so predihali zaprtost, strah ter vse drugo, kar je prinesel s seboj. Ko sem izvedela za Grofov trening za psihedeličnega terapevta v Španiji, ki v Evropi velja za zlati standard, nisem oklevala. Vedela sem, da je to moja pot, in želela sem se naučiti čim več, da lahko z znanjem in izkušnjami še bolje podpiram ljudi, ki hodijo po poti samoraziskovanja,« pripoveduje Simona.

Varno razreševanje

Delo s travmo je lahko uspešno v varnem in profesionalnem okolju z usposobljenim terapevtom. Proces je počasen in postopen, in šele ko se naš živčni sistem počuti dovolj varnega, lahko s travmo povezane vsebine pridejo na površje ter se čustveno in telesno izrazijo. Naše telo si zapomni, vse je zapisano v njem. Zato travme ne moremo razrešiti tako, da samo govorimo o njej. Pogovorna psihoterapija je dragocena, ni pa dovolj. Poleg tega je lahko težava dotik – skozi zgodovino je bilo namreč veliko zlorab.

»Facilitatorji smo tam zato, da podpremo proces, ne pa da ga vodimo. Včasih s spoštljivim delom s telesom, drugič s prisotnostjo. Sledimo načeloma 'manj je več' in 'ni konec, dokler ni konec'. Predvsem pa imamo za sabo na stotine ur treninga in lastne izkušnje. Svet je poln samooklicanih šamanov in gurujev. Večina ljudi več energije in časa nameni raziskovanju, kateri avto bodo kupili, kot temu, komu bodo zaupali svojo mentalno, telesno, čustveno, psihično in duhovno dobrobit. Ne vprašajo, kje so se ti guruji izobraževali, kako dolgo, kakšne reference, pa tudi osebne izkušnje imajo. Gredo, vzamejo pet ali osem gramov gob, ne da bi se pripravili n ato. Nekateri 'razpadejo', pa ni nikogar, da bi jim takrat stal ob strani in poskrbel, da se varno vrnejo v tukaj in zdaj.«

Zajahati zmaja

»Tako kot ima naše telo prirojeno zmožnost, da se zaceli, le prave okoliščine za to mora imeti, jo ima tudi naša psiha. Celi se tako, da tiste dele, ki smo jih odrinili, ker so bili preveč neprijetni ali boleči, pripeljemo nazaj domov. To lahko naredimo edino tako, da v varnem in sočutnem okolju podoživimo bolečino, dokler ne izzveni – kot kadar se razjočeš in ti je laže. Ali kadar se razjeziš in naboj splahni. V teh procesih gremo globoko, zato je nujno, da je takrat ob nas nekdo, ki nas ustrezno podpre. Sicer se lahko razsujemo in pristanemo na psihiatriji s konkretnim zlomom,« svari Simona, ki se je tako za holotropno dihanje kot psihedelično terapijo usposobila v državah, kjer je to zakonsko dovoljeno, in danes izobražuje nove generacije terapevtov. Je tudi integrativna psihoterapevtka. Njene stranke so zdravi ljudje – funkcionalni, a pogosto anksiozni ali depresivni.

»Težko rečejo ne, imajo težave v odnosih, ne skrbijo dobro zase, ker za to 'nikoli ni časa'. So zelo uspešni, a jih to v resnici izčrpava, ker garajo, namesto da bi ustvarjali. Večinoma se to dogaja zato, ker niso povezani s seboj in svojo življenjsko energijo. Temu pravim 'zajahati zmaja'. Če nismo povezani s svojo življenjsko energijo, če je ne upravljamo, divja po svoje in povzroča težave,« razloži Simona, ki dela tudi z ljudmi, ki imajo težave z različnimi odvisnostmi.

Strinja se z Gaborjem Matejem, ki pravi, da pravo vprašanje ni, zakaj odvisnost, temveč zakaj bolečina, ki se skriva pod njo in jo skušamo ublažiti z raznimi substancami ali vedenji. V naši družbi še vedno govorimo, da je to vprašanje volje. Vendar je odvisnost krik na pomoč, tako kot so tudi anksioznost, depresija, fizične bolezni, težke psihične motnje. A če ne zgrabimo bika za roge, bo samo še bolj divjal. V časih, ko poraba antidepresivov strmo narašča, ta metoda nagovarja težave pri izvoru. Ne blaži simptomov, kakor to počne moderna psihiatrija, temveč gre v globino. Res pa je tudi, da ni za vsakogar. To ni čudežna tabletka, ki bo rešila vse vaše težave. Zahteva prostor in čas ter predanost in pa pripravljenost soočiti se z zahtevnimi poglavji naših življenj.

revija Jana