Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Alergijske bolezni so čedalje pogostejše, njihovi sprožilci in potek pa zelo različni. O njih vemo veliko, a še zdaleč ne vsega. Denimo, ali kuhanje spremeni alergen? Ali gibanje lahko sproži alergijo? Ali več pikov čebel pomeni večjo verjetnost, da jo razvijemo?

Zdravje

Anafilaksija: Alergijski šok ne izbira, znate ukrepati?

Pri alergijah sta mehanizem delovanja in zdravljenje precej dobro raziskana, manj pa razumemo, zakaj sploh nastanejo. Ali so na tem področju kakšna nova odkritja? Katere smeri raziskovanja so obetavne?

Raziskave s področja nastanka alergijskih bolezni so zelo živahne in potekajo v različnih smereh. Odvisno je tudi od tega, o kateri alergijski bolezni govorimo. Vsaka ima svoje mehanizme; nekateri so podobni, drugi specifični. Pri takojšnji alergijski reakciji, na primer hitro nastajajoči koprivnici, srbenju in otekanju kože ali anafilaksiji, so zelo hitri. Anafilaksija je sistemska alergijska reakcija, pri kateri sta lahko prizadeta dihanje in delovanje srčno-žilnega sistema. Velikokrat poteka prek stimulacije imunskih celic, mastocitov. Ko pride alergen v stik z njimi, ti žal dajo napačen signal, ki povzroči različne težave po telesu, na primer krčenje gladkih mišic, povečano prepustnost ožilja ali nizek krvni tlak. Veliko raziskav se ukvarja s tem, kaj natančno vpliva na različne odzive mastocitov. Danes lahko z genetskimi preiskavami pri nekaterih ljudeh ugotovimo, ali imajo genetske značilnosti, zaradi katerih je pri njih večja nevarnost za hudo alergijsko reakcijo, anafilaksijo. Mednje sodita na primer dedna alfa triptazemija in določena mutacija, povezana z mastocitozo. Zaradi teh posebnosti je lahko alergijska reakcija tudi težja. To so novejša spoznanja, ki so v zadnjih letih že prišla v vsakdanjo alergološko prakso.

Po drugi strani raziskave pri atopijskem dermatitisu, astmi, alergijskem rinitisu in alergiji na hrano kažejo, da k nastanku alergijskih bolezni pomembno prispeva tudi naš življenjski slog. Neugodni dejavniki iz okolja vplivajo na kožo, dihala in prebavila ter jih poškodujejo. Govorimo tako o prehrani kot o okoljskih dejavnikih, na primer onesnaženju, globalnem segrevanju in izpostavljenosti številnim kemičnim snovem, s katerimi si želimo poenostaviti življenje.

Čistilom?

Tudi čistilom, pa osvežilcem zraka, kozmetiki …

Shutterstock

Veliko se govori o tem, da so otroci preveč zaščiteni in da živijo v preveč čistem okolju. Ali ta hipoteza še velja?

To je bila ena prvih hipotez o nastanku alergijskih bolezni, vendar ne more razložiti vsega. Osnovni higienski standardi so bili namreč vzpostavljeni pred pojavom porasta alergijskih bolezni. Delno preveč sterilno okolje lahko razloži več alergijskih bolezni v bolj urbanem okolju. A da bi bil stik z različnimi naravnimi snovmi zares zaščiten, potrebujemo res pristen stik z naravo, ki ga je dandanes deležno zelo malo ljudi. Kjer so kmetje obdelovali kmetijo predvsem z ročnim orodjem, so imeli oni in njihovi otroci še manj alergijskih bolezni kože in dihal kot na kmetijah, kjer, kot je dandanes običajno, uporabljajo stroje za obdelovanje zemlje. 

Zakaj imajo nekateri alergijske simptome samo ob določenih urah dneva, čeprav so istemu alergenu izpostavljeni ves dan?

Pri pršici bolniki z alergijskim rinitisom pogosto poročajo o kihanju ali zamašenem nosu predvsem zjutraj ali zvečer, ko ležejo v posteljo, kjer je breme pršice večje. Tudi rastline imajo različne cikle cvetenja, zato so ob različnih urah dneva različne koncentracije pelodov in so lahko težave odvisne tudi od tega.

Kako lahko doma ugotovimo, ali težave povzroča pršica, plesen, cvetni prah ali hišni ljubljenček?

Bolniki znajo svoje težave zelo dobro opazovati in pogosto povedo stvari, ki se pozneje ujemajo z rezultati alergoloških testov. Najbolje pa je opraviti alergološko testiranje, bodisi kožne vbodne teste bodisi odvzem krvi, s katerim ugotavljamo specifične IgE.

Koliko je alergije na plesen? Gre za plesen, ki se zaradi vlage pojavi na stenah?

Pri otrocih je alergija na plesni redko pomembna. Pri odraslih ji namenjajo več pozornosti in obstaja tudi zdravljenje. Vlažno stanovanje pa je lahko ugodno tudi za druge alergene, predvsem za pršice. Ko nas starši zaradi vlažnega stanovanja prosijo za testiranje, lahko ugotovimo, da gre pravzaprav za alergijo na pršico. Testiranje vedno usmerimo glede na težave bolnika.

Ali lahko kuhanje, pečenje ali zamrzovanje živila spremeni njegovo alergenost?

Odvisno od alergena. Pri mleku in jajcu pogosto vidimo, da otroci najprej začnejo prenašati dobro termično obdelano mleko ali jajce, na primer v piškotih ali biskvitu, ker termična obdelava zmanjša alergenost. Pri arašidih in oreščkih ni tako; obdelava, na primer praženje pri višji temperaturi, lahko alergenost celo poveča. Tudi ribe so lahko manj alergene, če so dobro termično obdelane ali konzervirane.

Pogosta je tudi navzkrižna alergija pri odraslih, ki so alergični na pelode. Ob uživanju surovega sadja, zelenjave ali oreščkov jih lahko srbi v ustih, če pa sadje ali zelenjavo spečejo ali skuhajo, težav ni, ker se alergen s toplotno obdelavo spremeni.

Zakaj lahko nekdo določeno živilo sicer normalno uživa, reakcijo pa doživi, kadar po obroku telovadi?

Poznamo tako imenovane kofaktorje (dodatne dejavnike), zaradi katerih se alergijska reakcija lažje sproži ali poteka težje. Eden od njih je telesni napor, drugi so, na primer, prebolevanje okužb, jemanje nekaterih zdravil, denimo nesteroidnih antirevmatikov, psihološki stres in celo menstruacija. Ti dejavniki lahko povzročijo, da je alergijska reakcija očitnejša. Najbolj znana je kombinacija uživanja pšenice in vadbe, ki lahko privede celo do anafilaksije. Pri nekaterih ljudeh se lahko zgodi, da ob pšenici v mirovanju nimajo alergijske reakcije, napor pa zniža prag zanjo. Napor je lahko tudi razmeroma majhen – dovolj je že, da človek pospeši korak, ko hiti na avtobus. Ta težava je pogostejša pri odraslih in je zelo nepredvidljiva.

Ali to pomeni, da alkohol, stres, okužba ali nekatera zdravila lahko znižajo prag za alergijsko reakcijo?

Da. To so lahko dejavniki tveganja, zaradi katerih alergijska reakcija nastane ali pa je težja.

Zadnje čase se veliko govori o porastu alergije na pike žuželk. Ali pri pikih čebel velja, da več pikov pomeni naraščanje tveganja za alergijsko reakcijo?

Ne. Pri pikih kožekrilcev – čebel, os in sršenov – so stvari nepredvidljive. Reakcije ob prvem piku so sicer redke. Po drugi strani nekateri čebelarji z večkratnimi piki po naravni poti dosežejo desenzibilizacijo, zato ne moremo reči, da več pikov pomeni večjo nevarnost.

Kako hitro po piku žuželke  se lahko pojavi anafilaksija in na katere znake moramo biti posebej pozorni?

Po piku čebele, ose ali sršena običajno v nekaj minutah vemo, pri čem smo. Reakcija lahko nastane v minuti, dveh, petih ali desetih minutah, zato se je po piku smiselno ustaviti in pogledati, kako se otrok počuti: ali se mu vrti, ali ima izpuščaj in kako diha. Če mine ura in ni ničesar, je to dober znak, saj pričakujemo hitro reakcijo.

Pri hrani večina reakcij nastane v eni uri po zaužitju. Izjema je na primer alergija na meso sesalcev, pri kateri se lahko reakcija pojavi z zamikom štirih do šestih ur. Pri pikih os ali čebel je glede na zgodbo staršev žuželka jasen sprožilec alergijske reakcije, večja težava sicer je pravilna identifikacija žuželke, torej ali gre za čebelo ali oso ali sršena. Če se pojavita samo koprivnica ali otekanje kože, je antihistaminik pravo zdravilo, vseeno pa svetujemo pregled v urgentni službi, da obseg alergijske reakcije oceni tudi stroka. Tudi po le kožni alergijski reakciji po piku otroke lahko nato vključimo v specifično imunoterapijo s strupi kožekrilcev.

Zaskrbeti pa nas mora, če se takoj po piku pojavijo težave z dihali. Če otrok začne pokašljevati, poudarjeno dihati, postane hripav, težko govori, piska ali pomodri. Alarm so tudi znaki prizadetosti srčno-žilnega sistema, ko je otrok videti, kot da bo skupaj zlezel, je tik pred izgubo zavesti ali jo celo izgubi. Lahko se pridružijo prebavne težave, na primer bolečine v trebuhu ali bruhanje. Pri anafilaksiji po zaužiti hrani pogosteje vidimo kombinacijo koprivnice in prebavnih težav, lahko pa se pojavita tudi dihalna stiska ali prizadetost srčno-žilnega sistema.

Tudi starši, ki imajo vedno pri sebi injektor adrenalina, pogosto niso prepričani, kdaj ga uporabiti. Kje je točka, ko ne smemo več čakati?

En del naše naloge je, da starše dobro naučimo prepoznati alergijsko reakcijo. Na prvem mestu je preprečevanje, če do reakcije pride, pa prepoznavanje. Ob prvem predpisu samoinjektorja adrenalina jih povabimo tudi v šolo anafilaksije, kjer si dodatno vzamemo čas in na različne načine, s slikami, primeri in opisi simptomov, obravnavamo prepoznavanje anafilaksije. Kljub temu jih pri aplikaciji adrenalina v mišico pogosto ovirajo strah pred poškodbo otroka ali sebe, strah pred iglo in strah pred neželenimi učinki adrenalina, na primer tresenjem mišic ali glavobolom. Naval adrenalina ni prijeten občutek, vendar pri anafilaksiji njegove učinke potrebujemo.

Razlago pogosto poenostavimo: če opazijo kakršno koli težavo, ki presega težave s kožo, naj uporabijo samoinjektor adrenalina. Pozorni naj bodo tudi na otrokovo razpoloženje. Starši vedo, kakšen je njihov otrok običajno. Če se ob alergijski reakciji nenadoma umiri, postane zaspan ali, nasprotno, zelo vznemirjen, je to lahko del anafilaksije. Če jih torej moti karkoli, kar ni omejeno le na kožo, je treba uporabiti adrenalin.

Kako hitro opazimo, da je adrenalin začel učinkovati?

Če ga damo hitro, pri večini anafilaksij učinek opazimo hitro. Pomemben je tudi položaj: otrok naj ostane v ležečem položaju. Če težko diha, pa v polsedečem. Ko na oddelku apliciramo adrenalin, na primer ob provokacijskih testih za hrano, običajno že v nekaj minutah opazimo, da otrok okreva ter da se simptomi in znaki začnejo izboljševati.

Učinek adrenalina lahko tudi izzveni. Pri približno desetini bolnikov z anafilaksijo je potreben drugi odmerek. Če se anafilaksija povrne, odmerek ponovimo. Zato vedno predpišemo dva odmerka in spodbujamo bolnike, da ju nosijo s seboj.

Veliko se govori tudi o adrenalinu v obliki razpršila, ki ga vpihnemo v nos. Kdaj ga lahko pričakujemo v Sloveniji?

Registriran je že približno dve leti. V ZDA in nekaterih državah Evropske unije, npr.  v Nemčiji, ga že predpisujejo in so ga uporabili za zdravljenje anafilaksije. Klinično je pokazal primerljiv učinek z adrenalinom, ki ga damo z injekcijo v mišico – tako kot je pri približno desetih odstotkih anafilaksij potreben drugi odmerek intramuskularnega adrenalina, se je tudi pri nosnem adrenalinu v teh dveh letih pri več tisoč bolnikih pokazalo, da je bilo treba odmerek ponoviti pri približno sedmih do enajstih odstotkih. V Sloveniji poteka registracijski postopek, zato pričakujemo, da bo zdravilo kmalu na voljo tudi pri nas.

Uporaba je preprostejša. Raziskave z neukimi uporabniki, ki so jim pokazali več aplikatorjev adrenalina, so pokazale, da so se pri uporabi nosnega aplikatorja, tudi če niso vedeli, za kaj gre, odrezali bolje kot pri intramuskularnih aplikatorjih.

Zdravniki si želimo primerljivo učinkovito zdravilo s primerljivimi oziroma manj neželenimi učinki. Bolniki pa pri nosnem adrenalinu cenijo, da ga bo lažje uporabiti, da se bodo manj bali, ker ni igle, in da ga bo lažje nositi s seboj. Če se anafilaksija zgodi v javnosti, si ga bodo verjetno lažje aplicirali v nos kot z iglo pred opazovalci. Nekatere raziskave mnenj bolnikov in skrbnikov otrok kažejo tudi, da se ob tem počutijo manj stigmatizirane. Nosni adrenalin je poleg tega odpornejši proti zunanjim temperaturam in ima daljši rok trajanja. Alergologi po Evropi so možnost nosnega adrenalina pozdravili, seveda pa si želimo še več kliničnih izkušenj. Težko je primerjati desetletja uporabe intramuskularnega adrenalina z dvema letoma uporabe nosnega.

 Ob svetovnem dnevu anafilaksije, 21. novembru

»Že  izvajamo in še dodatno bomo izvajali izobraževanja in dogodke za ozaveščanje o anafilaksiji za otroke z alergijo, njihove skrbnike ter zdravstvene delavce. Pripravili smo posterje za ozaveščanje, pri številnih dogodkih po Sloveniji pa sodelujemo slovenska društva za pomoč bolnikom, pedagoška fakulteta,  vrtci in šole ter zdravstveni delavci.« 

revija Jana

Portret:

Asist. Tina Vesel Tajnšek, dr. med, spec. pediatr.

»Otroci z alergijo se včasih še vedno počutijo stigmatizirane.«

***null***