Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Leta 2001, ko se je v Ukrajini že kazala resnejša politična napetost, vendar še nihče ni slutil, kako daleč bo segla, je mlada in obetavna odbojkarica Lyudmyla Zajceva zapustila Belu Cerkov, svoj domači kraj, velik kot Ljubljana in približno 80 kilometrov oddaljen od Kijeva. Ko je diplomirala na športni fakulteti, so jo povabili v ženski odbojkarski klub TPV Volley Novo mesto. Mislila je, da bo v Sloveniji ostala le leto dni. A življenje je zanjo pripravilo drugačno zgodbo, čeprav je takrat z žogo v rokah sanjala predvsem o uspešni športni karieri.

Odnosi

Srebrna ljubezen: Nisva želela čakati, da življenje mine

Ljubezen in nov dom

Prišla je namreč ljubezen. Na pikniku skupnih prijateljev je spoznala Marjana Pavlina iz Mirne, ki dela v tehnični službi znanega novomeškega podjetja. Med njima je preskočila iskrica in na srečo je bila obojestranska. Leta 2002 sta se poročila. V mansardi hiše Marjanovih staršev sta si ustvarila dom.

»Imava dva otroka. Starejša hči ima 16 let in obiskuje drugi letnik šole za farmacevtske tehnike v Novem mestu, pet let mlajši Erik pa šesti razred na OŠ Mirna. Naj se pohvalim, da je najin sin državni prvak v badmintonu v dvojicah skupaj z Lanom Stražišarjem,« ponosno pove Lyudmyla, ki govori brezhibno slovensko. Prizna, da se ji je naš jezik zdel sprva zelo težak, a je bila vztrajna. Danes ga govori skoraj kot maternega. »Oba otroka sem naučila rusko, pa tudi moža,« doda. Verjame namreč, da več jezikov ko znaš, več veljaš. Včasih skupaj gledajo televizijske oddaje na ukrajinski televiziji, denimo MasterChef.

Dobrodošlo znanje ruščine. Leto dni po poroki je naša sogovornica dobila službo v bližnjem zdravilišču, tam je delala kot maserka in športna inštruktorica. Danes je zaposlena na recepciji kopališča v Dolenjskih Toplicah. V avtomobilu povprečno preživi kar dve uri na dan in prevozi približno 80 kilometrov. Od leta 2008 ima slovensko državljanstvo. »Odrekla sem se ukrajinskemu, a če si premislim, ga lahko spet vzamem,« pove. Za zdaj o tem ne razmišlja, saj se je v Sloveniji, predvsem v prikupnem dolenjskem okolju, že povsem udomačila. »Včasih je bilo med našimi gosti veliko rusko govorečih, zato sem bila v recepciji zelo dobrodošla.«

Vojna? Ne, o vojni v Ukrajini ne govori rada. Tema je preveč boleča. »Predolgo traja in nič ne kaže na mir,« pove žalostno. Spomni, da so se prvi hudi spopadi med proruskimi in ukrajinskimi silami začeli že leta 2014, nato pa je 24. februarja 2022 prišlo do obsežne ruske invazije. V svojem rojstnem kraju ima mamo Tamaro in očeta Nikolaja, oba že upokojena, ter še druge sorodnike. Na srečo jim sodobna tehnologija omogoča, da ostajajo v stiku. »Hvala bogu, da imamo Viber in se lahko vsak dan brezplačno pogovarjamo.«

Kljub temu jo pogosto preplavi občutek krivde in nemoči. Zdi se ji krivično, da sama srečno živi v Sloveniji, medtem ko njeni sorodniki poslušajo sirene za zračne napade, ostajajo brez elektrike ter živijo v nenehnem strahu pred raketami, droni in bombami. Njena starša, ki se kljub njenim željam nista želela preseliti v Slovenijo, sta ji pripovedovala, da je bila zadnja zima še posebej težka. Včasih so bili tudi več dni brez vode in elektrike, oskrba v trgovinah pa je bila slaba. »Ljudje postajajo vse bolj utrujeni in nesrečni.«

Smisel življenja. Ko jo vprašam po njem, izstreli: mir. »Zakaj se nespametni politiki še vedno vojskujejo, ko pa bi morali, če želijo, da se vojna konča, preprosto sesti za mizo in skleniti mir? Zakaj tega ne storijo, še preden pride do vojne? Vojna namreč prizadene predvsem nedolžne ljudi, tisti, ki jo vodijo, so največkrat na varnem. Tovarne z orožjem pa kujejo dobičke.«

Za Lyudmylo smisel življenja ni v denarju in materialnih dobrinah. Prava vrednost življenja se skriva drugje. »Lepota življenja se kaže v složni in zdravi družini, kjer so vsi srečni, kadar se vidijo. Da so radi skupaj, da se veliko pogovarjajo in skupaj smejijo.« Pomembno se ji še zdi, da imaš prijatelje in jim pomagaš, kadar so v stiski, in da imaš tudi ti nekoga, komur lahko položiš glavo na rame, kadar te kaj prizadene.

Prepričana je, da bodo mnogi Ukrajinci, ki so zaradi vojne pribežali v Slovenijo, tukaj ostali. »Če bi se hoteli vrniti, mnogi ne bi imeli kam. Velik del moje prve domovine je ena sama ruševina.«

FOTO: 

Lyudmyla Pavlin: »Moja največja želja je preprosta, a hkrati tako zelo velika: želim si MIR v Ukrajini in povsod po svetu!«

***null***

revija Jana