ARHIV MATJAŽA MASTNAKA

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Robiniji v ljudskem jeziku pravimo akacija. Njeno znanstveno ime je Robinia pseudoacacia, pri čemer druga beseda pomeni neprava akacija. Toda ljudje smo po naravi nemarni in smo iz psevdoakacije naredili akacijo. Spada v družino metuljnic, kjer sta doma tudi grah in fižol. Prave akacije poznamo iz toplega Sredozemlja, kjer ob koncu zime privlačno rumeno zacvetijo. Prave akacije, to so vrste iz rodu Acacia, so doma po savanah Afrike in v polpuščavah Arabije. To so nižja in srednje visoka drevesa z značilno dežnikasto krošnjo. Robinija, ki je invazivka v Evropi in Sloveniji, pa je doma iz Severne Amerike,« pojasnjuje Matjaž Mastnak, direktor Arboretuma Volčji Potok, po izobrazbi univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva in avtor več zanimivih knjig.

Vrt

Kanadska in orjaška zlata rozga izpodrivata vse, kar raste v bližini

Vede se nasilniško

»Robinija je na Slovenskem že več kot 200 let. Najprej so jo prinesli kot zanimivo redkost in okrasno drevo za bogataške vrtove. Nato so jo začeli saditi zaradi lesa, saj so njeni koli izjemno trajni. Kjer so bili vinogradi, so ljudje sadili robinijo. Vinorodni kraji ji posebno dobro ustrezajo, ker ima rada toploto. Na svetlem mestu izjemno hitro zraste. Kjer je zadovoljna, že mlada zacveti in zasemeni. In se seje. Brž ko se vraste v tla, jo je zelo težko odgnati. Posekano drevo zelo bujno odžene iz korenin. Šibe, ki odženejo iz korenin, so posebej močno trnaste. Nastane neprehodna goščava, ki ji človek brez zaščite ne more blizu. Vede se nasilniško. Gozdarji je v gozdu ne marajo in jo imajo za plevel. V dvesto letih se je pri nas udomačila in ne bo več nikamor odšla. A nobena medalja nima samo ene plati: čebelarji jo ljubijo, gozdarji niti malo. V hriboviti svet pa doslej ni mogla prodreti, ker nad 600 metri nadmorske višine ni imela dovolj toplote. S spremembo podnebja se to utegne spremeniti.«

Kar hitro raste, je malovredno

»Po naravi je robinija vrsta, ki zaseda izpraznjeno površino. Za takšne vrste, ki jih imenujemo pionirske, je značilna zelo hitra rast v mladosti. Kar hitro zraste, pa je malovredno. Ima krhko krošnjo, ki jo igraje lomita veter in sneg. Robinija se hitro širi tam, kjer ji razmere ustrezajo. Invazivna je tudi zato, ker potrebuje zelo malo za preživetje. Dušične hranilne snovi, ki ji omogočajo hitro rast, si naredi sama, česar samonikla drevesa ne znajo, z izjemo črne jelše, s katero si pa ne hodita na pot. Ker ob skledi hranil, ki si jo napolni sama, prenese veliko suše, je lahko uspešnejša od domačih, domorodnih vrst. Po naravi pa ne prenese nizke zimske temperature in poznih zmrzali, pa tudi kratka poletja ji ne ustrezajo.«

V naravi pri nas povzroča škodo. »Robinija v Sloveniji spreminja naravo. Kjer je dolga stoletja rasel gabrov ali gabrovo-hrastov gozd, se utabori in noče več stran. Drugače kot domače vrste izkorišča tla, jih osiromaši kalcija in fosforja ter preobremeni z dušikom. S spremembo kemizma tal spreminja rastne razmere za pritalno plast zelnatih rastlin. Ker je od rastlinskega sveta odvisen živalski svet, se deloma spremeni tudi favna gozda, ki ga je osvojila robinija.«

ARHIV MATJAŽA MASTNAKA

Histerično vreme in dva hudobna trna

 V Sloveniji je robinija najbolj razširjena po nižinskem in gričevnatem svetu, predvsem na Primorskem in na ravninskem vzhodu. »Tam se širi zaradi najtoplejšega podnebja v naši državi. Vedno znova se zaseje tam, kjer je veliko svetlobe, kar je po navadi na gozdnem robu ali na površinah, ki so jih izpraznile ujme. Teh je bilo zaradi vse bolj histeričnega vremena v zadnjih 25 letih žal veliko. Ko robinija cveti, je ni težko prepoznati, cela je oblečena v bele cvetne grozde. Četudi zapremo oči, jo takrat zaznamo z nosom. Prepoznamo jo po značilnih listih, ki so sestavljeni iz številnih malih lističev. Pri dnu vsakega listnega peclja sta na straži dva hudobna trna. Hudobna, ker sta ostra in sta se pripravljena takoj zadreti v kožo. Kdor je kdaj poskušal skrčiti robinijevo goščo, si jih je zapomnil za vse življenje.«

Med čebelarji je zelo priljubljena

»V letu, ko robinija dobro cveti, lahko čebelja družina prinese v enem dnevu v panj po 7 kilogramov medičine. Po drugem izračunu so čebele zmožne ustvariti od 200 do 300 kilogramov medu na hektar robinijevega gozda ali nasada. Čebele lahko na eni odrasli robiniji naberejo skoraj 15 kilogramov akacijevega medu. Ta je razmeroma svetal in ostane dolgo tekoč.«

Več let vztrajne košnje

 Kako jo odstranimo? »Če robinijo posekamo, nismo dosegli nič. Zanesljivo bo odgnala iz korenin. Edini uporaben način, da se na vrtu ali v parku robinije odkrižamo, je vztrajna košnja. Odganjke iz korenin moramo vedno znova pokositi. Preden izčrpamo podzemne zaloge hranil v koreninah stare akacije, lahko mine več let. Gozdarji vedo, da je mogoče robinijo zatreti s senco. V senčnem gozdu ne more obstati. Ker pa raste izjemno hitro in večinoma hitreje od domačih vrst, jo je težko zasenčiti in utopiti v senci domačega gozda. Potrebujemo predvsem veliko vztrajnosti, potrpljenja in zavedanja, da pri boju z robinijo ni hitrih in preprostih rešitev. Drva, pripravljena iz robinije, pa dajo veliko toplote. Iz odloženega vejevja se robinija ne more obnoviti. Drugače pa je, če bi odlagali veje z zrelimi stroki, v katerih so semena.«

»Nekatere okrasne sorte robinije, kot je kroglasta robinija, ne cvetijo in niso nevarne za okolje. Predvsem pa se je treba izogibati sajenju drevesastih robinij v odprto krajino, od koder bi lahko same krenile v naravo.«

revija Jana