Move TV
© 2026 Media partner agencija d.o.o. - Vse pravice pridržane.
Ikona zaklenjenega članka
Čas branja 8 min.

Prej smo bili čisto običajna družina


Sonja Javornik
8. 9. 2026, 18.00
Deli članek
Facebook
Kopiraj povezavo
Povezava je kopirana!
Deli
Velikost pisave
Manjša
Večja

Anja Klančar je zaradi samomora izgubila mamo, očeta in brata. Z odprtim pogovorom o žalovanju želi drugim pokazati, da pomoč obstaja in da niso sami.

Anja Klančar ob Marijinem svetišču
Mateja Jordovič Potočnik
Anja Klančar je po izgubi mame, očeta in brata zaradi samomora našla oporo v pogovoru, strokovni pomoči in veri. O svoji izkušnji govori, da bi pomagala drugim žalujočim.

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Google logo
Svet24 logo

Nastavi

Samomor je še vedno velik tabu. Kako vi gledate na to?

Problem je tudi to, da se o tem premalo govori. Ne verjamem, da bi druge že to, da se o samomoru govori, vzpodbudilo, da še sami poskusijo … Menim, da je o tem treba govoriti, seveda spoštljivo in odgovorno.

Zakaj se vam zdi pomembno, da govorite o tem?

Ker vidim, da je to lahko koristno za druge. Nekateri me pokličejo in mi zaupajo svojo zgodbo. Pokličejo me tudi starši, katerih otrok je umrl zaradi samomora. Malo se pogovorimo, včasih se dobimo na kavi … Osebe s tako izkušnjo morda bolj začutim, ker vem, skozi kaj morajo. Lažje jih razumem.

Pri 21 vam je umrla mama, ko se je poslovil še brat, ste jih imeli 37. Kdo vam je sploh še ostal od družine?

Od najožjih sorodnikov sta ostala stric in teta, s katerima imam zelo lep odnos.

Kako gledate na to, da se je prav vaši družini zgodilo nekaj tako strašnega?

Anja Klančar prižiga svečo
Mateja Jordovič Potočnik
Anja se svojim pokojnim najbližjim počuti najbližje, kadar zanje prižge svečo. Verjame, da eno samo dejanje ne more izbrisati vsega lepega v človekovem življenju.

Stroka poudarja, da ni vedno mogoče najti jasnih odgovorov, zato tudi sama ne morem povedati, zakaj se je to zgodilo prav naši družini.

Kakšna se vam je zdela vaša družina pred maminim samomorom? Je bilo mogoče že prej opaziti opozorilne znake?

Bili smo tradicionalna družina. Delavna in poštena. Čisto običajna družina … Ničesar se ne spomnim, kar bi lahko nakazovalo na neke hude težave.

Prva smrt, torej mamina, vas je najbolj prizadela. Ampak gotovo je tudi šok, ko se posloviš od celotne ožje družine?

Takrat se pač začneš zanašati sam nase. Nekako moraš reševati svoje probleme in se spopadati z vsem.

Kako sta njeno smrt doživela vaš oče in brat?

Po moško! Moški težje kažejo svoja čustva, jaz pa sem jih lahko pokazala. Sta pa kaj pokomentirala v smislu, da ni treba jokati, ni treba biti tako čustvena … Torej tipično za  tradicionalno okolje.

Preberite še

Pravite, da ste bili do mamine smrti običajna družina. Kaj pa pozneje? Ste pri očetu ali bratu opazili kakšne opozorilne znake?

Ne vem … Opazila sem, da sta bila izčrpana, utrujena.

Ampak izčrpani in utrujeni smo lahko vsi. Tudi vi in jaz. Ali torej to pomeni, da pravzaprav ne moremo vedeti, kdaj je izčrpanost tako huda, da se za njo skriva nekaj veliko globljega?

Točno tako. Ne moreš vedeti. Nihče ni tega napovedal. V tem smislu je samomor res skrivnost.

Pravite, da je bilo prvič najtežje. Je bilo drugič in tretjič »lažje«, ker ste že vedeli, kakšne so faze žalovanja in da ste se enkrat že pobrali, tako da se lahko tudi znova?

Mogoče res. O tem na tak način še nisem razmišljala. Je pa dejstvo, da vse, česar nisem odžalovala ob mamini smrti, sem odžalovala ob očetovi. In vse, česar nisem odžalovala ob očetovi smrti, sem odžalovala ob bratovi. Vsakič je kaj novega, kar moraš odžalovati. Potem je tu tudi dejstvo, da ne moreš ničesar spremeniti.

Kako poteka žalovanje? 

V enem dnevu je lahko veliko valovanja. To je kot viharno morje. Zagotovo pa zaradi vsega, kar se mi je zgodilo, na življenje gledam drugače, bolj spoštljivo. Bolj cenim trenutke in življenje se mi zdi res dragoceno. Ne vem, ali sem zaradi tega tudi močnejša. Morda sem celo bolj ranljiva.

Vam gredo na živce ljudje, ki tarnajo zaradi malenkosti, ko pa vendar niso preživeli tragedij, kakršne ste vi? Ali se tudi vi še obremenjujete z vsakdanjimi, morda banalnimi težavami?

Tudi jaz se ukvarjam s trenutnimi, dnevnimi stvarmi. Ne razmišljam ves čas tako, da sem že doživela najhujše in da zato nič drugega ni pomembno.

Po mamini smrti ste si pomagali tudi z alkoholom. Kako pa je bilo po očetovi in bratovi? Ste poiskali pomoč, morda pri zdravnikih ali terapevtih?

Pomagali so mi predvsem pogovori s strokovnjaki. Pogovor, pogovor in še enkrat pogovor. To mi je res pomagalo.

Danes veliko govorimo o čakalnih vrstah in težki dostopnosti psihološke oziroma terapevtske pomoči. Ste jo vi dobili dovolj hitro?

Jaz sem zadovoljna. Res pa je, da sem si želela pomagati, kar tudi veliko pomeni. Iskala sem pomoč in trkala na različna vrata. Če se s kakšnim strokovnjakom nisem ujela, sem iskala naprej. Pomoč se najde, če jo želiš sprejeti in si pri tem aktiven. Morda ne takoj in ne čez noč, vendar se pomoč dobi, kljub čakalnim vrstam.

Bi rekli, da vas je to zaznamovalo?

Seveda me je. Zaznamovano sem se počutila takoj po mamini smrti, ker sem bila še mlajša in sem težko razumela, kaj se je zgodilo. Občutila sem tudi veliko krivde. Hudo je, ampak moraš naprej. Še vedno imam strica in teto, s katerima se dobro razumemo, imam prijatelje in prijateljice. Nisem sama. Čeprav si morda fizično sam, to še ne pomeni, da si zares sam. Veliko ljudi je obkroženih z drugimi, pa se počutijo osamljene. Sama pa se ne počutim osamljena.

Kako so se odzvali prijatelji? Je kdo zaradi vsega, kar se vam je zgodilo, tudi odšel? Je bilo za koga to preveč?

To je dobro vprašanje. Ljudje se spreminjamo, in ker je vse skupaj res težko, so nekateri tudi odšli. A prišli so drugi.

Kako to, da niste zagrenjeni? O vsem govorite tako mirno.

Morda sem bila zagrenjena na začetku, ker sem bila tako ranjena. Vsako leto je nekako lažje, saj bolečina sčasoma izgubi ostrino. Imam tudi misel Stanka Janežiča, ki sem jo nekje prebrala in mi je zelo blizu: »Lastna bolečina človeka uči sočutja do bližnjega v trpljenju. Izkušen in utrjen človek je dober do vsakogar in želi pomagati.« Opažam, da je res nekaj na tem.

Rekli ste, da ste našli uteho tudi v veri. Ste bili verni že prej?

Da, starši so bili tradicionalno verni. Vera mi veliko pomeni. Zame je dragocen tudi duhovni vidik. Dragoceno mi je, da duhovnik pride in človeka pokoplje. Ker to v takih primerih ni vedno tako, nekatere vere namreč po samomoru ne dopuščajo verskega pokopa.

Glede na vse, kar se vam je zgodilo, se človeku gotovo postavi vprašanje, kako je lahko potem Bog pravičen. Ste se spraševali take stvari?

Bili so hudi trenutki iskanja in borbe z Bogom. A življenje ti skozi čas daje različne odgovore. Toda na vprašanje, zakaj se je vse to zgodilo prav meni, nimam odgovora.

A očitno ste se naučili sprejeti tudi to, da nimate odgovora na to vprašanje.

Pomembno se mi zdi zavedati se, da tega niso naredili meni, ampak sebi. Ljudje pogosto rečejo: »To so mi naredili.« Ampak v resnici so to naredili sebi.

Vi ste bili v tem smislu kolateralna žrtev.

Lahko bi tako rekli. Pomembno pa je, da človek izstopi iz vloge žrtve, saj mu ta ničesar ne prinese in nič ne koristi.

Kdaj ste dobili preblisk, da ne želite biti več žrtev?

Tudi to se dogaja v valovih. Na začetku se človek tako počuti, potem pa počasi vidi, da ni čisto tako.

Se imate za močno žensko?

Niti ne. Morda pogumno.

Nimate svoje družine, kajne?

Za zdaj sem samska in živim sama. V času, ko so si kolegice ustvarjale družino, ustvarjale življenje, sem jaz žalovala za mamo. Nekako ni prišlo do tega. Morda mi še ni bilo namenjeno, da bi nekoga spoznala.

Torej se kljub izgubam ne bojite, da bi se na nekoga zelo navezali, pa bi ga potem izgubili?

Ne, tega strahu nimam. Imela sem krajše zveze, vendar živim samsko življenje in mi za zdaj kar ustreza.

Kaj mislite, kje so zdaj vaša mama, očete in brat?

Zame je pomembno, da dejanje, ki so ga naredili, ni bilo pravo, vendar je Bog ljubezen in verjamem, da sprejema tudi njih. Eno samo, zadnje dejanje po mojem ne more izbrisati ali uničiti celotnega človekovega življenja. Moji starši in brat so bili dobri do drugih, radodarni in darežljivi. Verjamem, da je Bog ljubezen in da jih sprejema.

Imate kdaj občutek, da so še povezani z vami in da nekje skrbijo za vas? Ste kdaj dobili kakšen znak od njih?

Ja. Ta občutek bi pa res privoščila vsakomur, ki je izgubil bližnjega, saj je res lep. Pogosto imam občutek, da so z mano. Včasih mi v sanjah nekaj sporočijo. Težko je to razložiti. Gre predvsem za notranji občutek, ki ti daje gotovost, da so s tabo. Ta občutek je pomirjajoč, saj se zavedaš, da nisi sam. A sprva, ko si še v hudi bolečini, tega seveda ne vidiš in ne občutiš. Ko se vse nekoliko sprosti, se začnejo dogajati tudi takšne stvari.

Se spomnite, kdaj ste prvič občutili, da je mama še vedno z vami?

Morda nekaj let po njeni smrti, ko se je vse že nekoliko poleglo. Takrat sem prvič začutila, da je z mano.

To je bilo še pred očetovo smrtjo. Ste o tem govorili tudi z njim in bratom?

Da. Imeli smo družinske terapije in se pogovarjali tudi o tem.

Kako se zdaj spominjate mame, očeta in brata?

Spomnim se, kako smo skupaj praznovali rojstne dneve in podobno. Ob lepih trenutkih se mi včasih pojavi praznina – ko na primer dobim novo službo ali podpišem novo pogodbo in bi si želela, da bi bili z mano in bi to lahko delila z njimi.

Kateri spomin najprej povežete z mamo, očetom in bratom?

V zvezi z mamo se spomnim njenega 50. rojstnega dne, ki smo ga lepo praznovali. Brata vidim kot uspešnega didžeja, v zvezi z očetom pa najprej pomislim na to, da je bil gasilec. Pa na morje smo hodili vsako leto. Tudi to je lep spomin. Pri nas nihče ni kadil, nihče ni pretirano pil in nismo imeli kakšnih posebnih težav. Oče in mama sta si bila zvesta. Imeli smo družinsko življenje. Do 20. leta sploh nisem vedela, da v življenju obstajajo resne težave, saj mi je bilo lepo.

Potem pa te nenadoma zadene nekaj tako pretresljivega in nič ti ni več jasno. Počutiš se kot ranjena srna in težko dovoliš, da ti kdo pomaga, ker tako zelo boli.

Za kaj ste hvaležni mami?

To je zelo lepo vprašanje. Mami sem hvaležna, da me je sprejemala in me imela rada.

Lahko torej rečeva, da ste od nje dobili brezpogojno ljubezen?

Da, brezpogojno – kakor je pač zmogla.

Kaj ste dobili od očeta?

Morda vztrajnost. Tudi on je zbolel in imel veliko zdravstvenih težav. Življenje zanj ni bilo lahko, a je vztrajal. Včasih se zdi, da samomor izbriše vse drugo, kar je človek naredil in bil. Ampak to ni res! Eno dejanje ne more izbrisati vsega lepega od prej.

Kaj pa vaš brat?

Res me je imel rad in me je podpiral.

Kje ste jim danes najbližje?

Kadar se mi zgodi kaj lepega, grem na pokopališče in to delim z njimi.

jana

Digitalna naročnina

Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!

Naročite Jana Premium
Jana

Prva stran dneva

Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.

Hvala za prijavo!

Na vaš e-naslov smo poslali sporočilo s potrditveno povezavo.

Z oddajo e-poštnega naslova se prijavim na uredniške e-novice. Odjava je možna kadar koli prek povezave »Odjava« v vsakem sporočilu. Več v Politiki zasebnosti.

jana

Digitalna naročnina

Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 €!

Naročite Jana Premium

© 2026 Media partner agencija d.o.o.

Vse pravice pridržane.