Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Jaz sem doslej sicer imela še kar srečo, kolegice pa so doživele že marsikaj,« pravi patronažna medicinska sestra Staša Rojten, sicer tudi predsednica Sekcije medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov v patronažni dejavnosti.

»Ne morem sicer reči, da je nasilje ravno stalnica v našem poklicu, vsekakor pa je čedalje pogostejše. Marsikatera med nami, pa tudi tiste, ki delajo v ambulantah, smo že bile tarča zmerjanja, izzivanja, izsiljevanja in zalezovanja.«

Med vzroki za take izpade izpostavlja, da so bolniki nemalokrat v bolečinah in tudi v depresiji, v hudih stiskah, ki jih ne zmorejo ustrezno predelati, pa se kaj hitro znajdejo tudi svojci.

Tukaj so še pritisk revščine, zgodovina družinskega nasilja in odvisnost od alkohola in/ali drog; v trenutkih abstinenčne krize znajo biti odvisniki še posebej nevarni.

Osebni Arhiv

Tudi kakšen zdravnik je imel predolge prste

Podatki pritrjujejo opažanjem sogovornice. Prva raziskava o nasilju nad medicinskimi sestrami je bila narejena že leta 1999; v njej je skoraj tri četrtine anketirank poročalo, da so na neki točki na svojem delovnem mestu bile priče nasilja.

Poleg namernega oviranja in opravljanja so potrdile telesno nasilje, ki so ga povečini zganjali bolniki, dostikrat tudi njihovi svojci, v nekaterih primerih pa celo zdravniki, s katerimi so delale.

Skoraj 35 odstotkov jih je še razkrilo, da so doživele spolno nadlegovanje; da so bile tarče fizičnih spolnih napadov s strani zdravnikov, je leta 1999 poročalo 15 odstotkov medicinskih sester, 12 odstotkov so napadli bolniki, na nekatere pa so se spravili drugi zdravstveni delavci in svojci bolnikov.

· Slovenija

Medicinsko sestro nahrulijo, k zdravniku vstopijo nasmejani

To so bili še časi, ko so medicinske sestre veljale za absolutno podrejene zdravniku, splošno dojemanje spolnega nadlegovanja žensk je bilo bistveno bolj zamegljeno kot danes, skupnost pa je z nekakšno perverzno naslado verjela kosmatim bajkam in domnevno stiskanje v nočnih izmenah sprejemala kot eno od razsežnosti tega dela.

Z  naslednjimi leti je spolno nasilje po bolnišnicah, ambulantah, domovih in tudi med obiski na terenu začelo strmo upadati – kar pa ne pomeni, da ženske v modrih in belih unoformah niso bile več tarče takšnih in drugačnih prenapetežev.

Nasprotno, 12 let po prvotni raziskavi je bila izvedena nova anketa in v njej se je delež medicinskih sester, ki so v svojem delovnem okolju zaznale nasilje, povzpel na skoraj 80 odstotkov – več kot 60 odstotkov vprašanih ga je doživelo na lastni koži.

Spuščeni psi, kača in fiziološka raztopina v obraz

Kot opaža Staša Rojten, so še posebej ranljive patronažne medicinske sestre: »Za razliko od tistih, ki so ves čas v ambulantah in na oddelkih, me povsem nezavarovane vsakodnevno vstopamo v domove ljudi – tudi takšnih, ki niso na dnu le z medicinskega, temveč tudi socialnega in psihološkega vidika.

Kolegice so mi pripovedovale, da so jih pri neki hiši pričakali spuščeni psi, drugje je po stanovanju lezla kača, nekje drugje so gojili marihuano. Neki kolegici je žena nekega oskrbovanca v obraz pljusnila fiziološko raztopino.

Imeli smo tudi primer, ko je morala patronažna sestra v dom, kjer se je dogajalo družinsko nasilje, vstopiti v spremstvu policije.«

Shutterstock

A tudi tiste, ki delujejo v bolnišnicah, zdravstvenih domovih, psihiatričnih ustanovah ter domovih za starejše, še zdaleč niso varne. Pri čemer poleg frustriranih, nestrpnih ali preprosto (redkih) zlonamernih bolnikov in svojcev marsikatero medicinsko sestro dandanes menda trpinčijo tudi njeni nadrejeni ter sodelavci.

Lani je bila objavljena raziskava o odnosih na delovnem mestu v zdravstveni negi, opravljena po naročilu Zbornice zaposlenih v zdravstveni in babiški negi. Skoraj tri četrt anketiranih je doživelo grožnje, kričanje, zmerjanje, žaljenje, četrtina jih je pričevala o metanju, razbijanju ali uničevanju predmetov, 15 odstotkov pa je bilo tarča fizičnega nasilja.

· 100 štipendij

Katerim študentom bi novi zdravstveni minister podelil štipendije?

O spolnem nadlegovanju je poročalo sedem odstotkov od skupaj 1.090 anketiranih, povečini je šlo za ženske, storilci pa so bili v glavnem (v 83 odstotkih) moški. Za tovrstne primere ve tudi Staša Rojten: »Neki moški je kolegico med prevezovanjem nog prijel za prsi in ji zabrusil: 'Ne reci, da ti ni pasalo!'«

Rdeči gumb pod mizo

Da bi svoje kadre zaščitili pred nasilneži, so po besedah nekdanje dolgoletne predsednice Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije Monike Ažman v slovenskih psihiatričnih bolnišnicah, pa tudi že v novejših ambulantah splošne medicine prostore namenoma zasnovali tako, »da imajo ambulante po dva izhoda, pri čemer je eden od njiju za zdravnikovim oziroma sestrinim hrbtom – za primer, če bilo treba pobegniti.

Shutterstock

Nekatere ambulante pa imajo tako kot na banki in še kje pod mizo vgrajen gumb, ki sproži alarm v primeru, da bi zdravnik potreboval pomoč drugega sodelavca.«Vendar takšni ukrepi ne morejo nadomestiti sistemskega pristopa, še manj lahko izboljšajo odnos bolnikov, pa tudi drugih do izvajalk in izvajalcev zdravstvene nege.

»Na cehovskih združenjih medicinskih sester že dolga leta opozarjamo na to,« pravi Ažman. »Kljub temu področje še vedno ni zakonsko urejeno, naši kadri pa niso ustrezno zaščiteni.«

· Nova organizacija

V Ljubljani uvajajo nov način dela. Ob petkih le pisanje receptov

Tako v ambulantah kot na terenu so medicinske sestre kljub uveljavljenim protokolom in sodelovanju z varnostnimi službami v veliki meri prepuščene na milost in nemilost ljudi, s katerimi so vsakodnevno v stiku, ob nasilnih dogodkih pa dostikrat molčijo; v anketi iz prejšnjega leta je polovica vprašanih potrdila, da nasilja niso uradno prijavile, pri čemer so kot pomembne razloge za neukrepanje izpostavile občutke sramu, slabe izkušnje s predhodnimi prijavami in bojazen, da jim ne bo nihče verjel.

Kar pa se tiče varstva patronažnih sester na terenu, je prisotnost policije pri obiskih v problematičnem okolju skrajna izjema in ne pravilo.

Skrbeti za druge, poskrbeti zase

Šele letos, 27 let po prvi raziskavi, v kateri so slovenske medicinske sestre razkrile obseg izpostavljenosti nasilju, jim je novi zakon o zdravstveni negi in babištvu omogočil, da lahko zavrnejo obravnavo fizično ali tudi »le« verbalno nasilnega bolnika, če so pred tem storile vse, da bi ga pomirile.

S tem pomembnim premikom je država tem nezaščitenim in prevečkrat stoično trpečim kadrom podelila nekaj izbire, svobode in s tem dostojanstva. A potrebno je še več;

Zbornica-zveza zaposlenih v zdravstveni negi, ki jo danes vodi Anita Prelec, je z lansko raziskavo odločevalce v vladi in po upravah javnih zavodov pozvala k sprejemu vrste ukrepov, med njimi k vzpostavitvi sistema zgodnjega opozarjanja na agresivne bolnike in svojce ter zagotavljanju nedvoumne podpore medinskim sestram.

Shutterstock

Delo medicinske sestre torej je kljub vsemu leporečju danes še vedno precej tvegano. V omenjeni, trenutni najbolj aktualni raziskavi je le devet odstotkov vprašanih izjavilo, da zaradi trpinčenja na delovnem mestu ne občutijo nobenih posledic; vse preostale so poročale o stresu, razdražljivosti in jezi, skoraj tretjina je potožila o motnjah spanja, več kot 14 odstotkov pa o znakih depresivnosti.

Med tistimi medicinskimi sestrami, ki so med lansko raziskavo še kar doživljale nasilje, pa jih je več kot polovica razmišljala o menjavi službe. Če je zadosti dolgo trpinčen, bo pač odprhutal še najboljši med angeli.