UI

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Jaz vsak dan praznujem življenje,« je iskreno zadovoljna Mariborčanka Karmen Zupančič, ki so se ji lani avgusta na široko odprla vrata v drugačno življenje brez finančne stiske, stresa in skrbi, ki so bili vse dotlej njena realnost. Takrat se je odzvala na oglas Hrvatice Dinke Juričić, ki se je po smrti očeta, s katerim sta živela v vili v idilični vasici Šarengrad ob Donavi, domislila, da bi svoj dom ponudila ljudem, ki potrebujejo stanovanje in družbo, najraje upokojenkam z veliko idejami, kako preživljati aktivno starost v skupnosti.

Zaposlena v mariborski univerzitetni knjižnici šestdesetletna Karmen ni mogla računati na veliko pokojnino, upokojitev pa se je nezadržno bližala. Njeno življenje v najetem stanovanju bi bilo podobno životarjenju. Prijavljala se je na oglase za neprofitna stanovanja, iskala bivališča z nižjo najemnino, a brez uspeha. V veliki stiski je pričakovala trenutek, ko bo postala upokojenka. Toda očitno je življenje zanjo že imelo druge načrte. Njena prijateljica je videla Dinkin oglas na družbenem omrežju. »Ni vam treba biti pozimi sami in žalostni,« je neverjetno živahna in aktivna sedemdesetletna Dinka vabila v svoj topli in urejeni dom ob Donavi, v katerem je prostora za tri upokojenke, ki bi tako daleč od doma za ostarele živele, se družile in ustvarjale v prijetni skupnosti ter se podpirale.

Osebni arhiv

Skoraj je obupala

 Dinka si je sicer zamislila učiteljice ali knjižničarke, vendar to ni bil pogoj, to je zapisala le zato, ker so takšne ženske po navadi ustvarjalne in raje primejo v roke knjigo, ki jih ima na pretek, kot da bi gledale televizijo, ki je nima. »Imamo statve za tkanje, volne, nitke, krpice, perlice … Pridno se učimo tuje jezike, igramo, pojemo, plešemo, rišemo, pogovarjamo se, smejemo, vadimo tajči in jogo, veliko se sprehajamo, hodimo na izlete …,« je bila slikovita v oglasu. Kljub taki ponudbi pa se ženske težko odločijo za korak v neznano, četudi v boljše življenje. Nekatere so morda skeptične, ker se redkokaj na tem svetu ponuja brez plačila, a Dinka pravi, da želi svoje imetje deliti.

Po spletu okoliščin je nasledila vilo in apartmaje, toliko sob ima, a sama potrebuje samo eno. V govoru za TEDx v knjižnici v Karlovcu je povedala, da so njen oglas delili vsaj 3.000-krat, šestnajst žensk je prišlo, da bi z njo preživelo teden dni, vse so komentirale, da so se imele čudovito, a ko so prišle domov, se kljub temu niso mogle odločiti za selitev. »Najteže se je odreči prtljagi, ki jo poznamo, in oditi brez nje v pravljico. Skoraj sem že obupala nad idejo, toda potem je prišla Karmen. Najprej za teden dni. 'Takoj naslednji vikend, ko se avgusta upokojim, pridem k tebi,' mi je dejala. To je zelo ustvarjalna oseba, bereva knjige, vadiva tuje jezike, igrava klavir, neprestano se učiva druga od druge, čedalje mlajši sva (smeh), in to je genialno. Zakaj bi se mučili nekje sami, preprosto pustiš prtljago, primeš življenje za roge in se prepustiš!«

Slovenija

Celjska dijaška skupnost postala navdih: Ganljiva pomoč dijaku na vozičku

Nisem dvomila o odločitvi

 »Prepričal me je sam kraj in seveda Dinka. To je neverjetna oseba, polna življenjske energije, zagona, idej, očitno je bila taka vse življenje. Vzgojila je štiri otroke in vsakogar sprejme zelo toplo, materinsko,« se Karmen spominja vtisov iz prvega tedna, ki jo je prepričal. »Nisem kaj dosti premišljevala,« pravi. »Živela sem sama, sin je v tujini, nič me ni preveč vezalo na življenje, v katerem bi životarila, zato sem priložnost v pravem trenutku brez cincanja zgrabila z obema rokama. Račun je bil preprost.« Vznemirjeno je krenila na novo pot v sosednji državi.

Imetje je razdelila

 S seboj je odnesla vse, kar se ji je zdelo, da bo lahko uporabila v novem domu, vse drugo je razdelila med prijatelje. Enega od apartmajev si je uredila po svojem okusu in potrebah. »Dogovorjene smo, da vsaka od nas v skupno blagajno prispeva 350 evrov, s tem denarjem plačamo stroške, nakupimo hrano za nas in živali, plačamo bencin, vse drugo je za razvajanje oziroma nepričakovane stroške. Sicer ne potrebujemo veliko, živimo ekonomično. Za vrt zdaj skrbi Marija, ki se nama je pridružila pred mesecem dni, tako si same pridelamo tudi nekaj zelenjave.« Prvič v življenju pa si je v atriju svojega stanovanja tudi sama uredila visoko gredo, kjer pridela nekaj zelenjave za svoje veselje. Hitro se je znašla in zdaj se v Šarengradu počuti doma, kot da tu živi od nekdaj.

Osebni arhiv

Skrbijo za turiste

»To je mirna vasica z vsega stopetdesetimi starejšimi prebivalci, mladi odhajajo v službo v večja mesta, zato je v lokalni šoli le 25 otrok. Imamo trgovino in pošto, ki je odprta dva dni na teden. Ampak nimamo daleč do večjih mest. Skozi vas vodita mednarodna kolesarska pot in svilnata pot, po kateri potujejo ljudje od Nemčije do Črnega morja, Istanbula, Kitajske … Ker je naša hiša zadnja pred Donavo, se tukaj ustavi veliko turistov.«

Politika

Pokojninska reforma za začetnike: takšne spremembe vas čakajo

Vilo je pred sto leti zgradil neki bogati Jud za svojo bodočo nevesto, a je žal ni nikoli videla, saj je tri dni pred poroko umrla zaradi tuberkuloze. Žalosten in jezen nad usodo jo je prodal prvemu, ki je prišel mimo z denarjem. Dinkin pradedek je kot mornar plul po Donavi in od začetka spremljal gradnjo vile. Vanjo se je zaljubil na prvi pogled. Ko je izvedel, da se hiša njegovih sanj prodaja, ni dolgo pomišljal in jo je kupil. V njej so Dinkini predniki živeli od upokojitve naprej.

Osebni arhiv

Prišla in ostala

Dinka, urednica izdaje učbenikov v založbi Školska knjiga v Zagrebu, si ni nikoli mislila, da bo kdaj živela v Šarengradu. Spogledovala se je že s parcelo ob Kolpi, ko je izvedela, da je oče hudo dementen. Preselila se je k njemu, vzljubila tukajšnje življenje in po njegovi smrti ostala. Zraven hiše so še trije apartmaji in tako imenovana Kapetanova kuča, ki sta si jo oče in brat zamislila kot nekakšno taverno. Obratovala je kakšnih deset let, a ker je bila za oba prevelika obremenitev, sta jo opustila. Seveda je prijeten dnevni prostor s kaminom in kuhinjo ostal. Kraj so našli naključni turisti, večinoma kolesarji. Ko jih je ujela noč, so na travniku pred hišo postavili šotore in prespali. Dinka jih je povabila v dnevni prostor in kuhinjo, da si kaj skuhajo, operejo oblačila, na dvorišču pa je zanje naredila še kopalnico. Novica se je širila med popotniki in prihaja jih čedalje več. Družijo se s stanovalkami, jih bogatijo s svojimi življenjskimi zgodbami in svoje vtise napišejo v knjigo gostov, kjer njihove pripovedi ne bodo utonile v pozabo. Drug od drugega se učijo, je vesela Karmen.

Delo si porazdelijo

 Zgodaj zjutraj, dokler še ni vroče, s sostanovalkami najprej naredijo nekaj vaj tajčija, nato se odpravijo na daljši sprehod z Dinkinimi tremi psi, potem se dobijo na zajtrku. Po njem načrtujejo dan, obroke, kuhanje, nakupovanje. »Začnejo prihajati prvi turisti – kolesarji, kanuisti, v zadnjem času se jih vedno več pripelje tudi na supu, ki se jim po potrebi posvetimo. Vmes pa počnemo ogromno drugih stvari, vsaka ima svoje hobije.« Karmen rada riše fraktale, prav prejšnji teden je imela izpit za vodenje manjših delavnic. »Fraktali me umirjajo, širijo mojo ustvarjalnost, odpirajo drugačen pogled na svet, ki ga znaš pogledati tudi iz druge perspektive. Malo je treba vložiti v izobraževanje, ampak zdaj mi nekaj denarja ostane in odločila sem se, da ne bom več varčevala na sebi,« je zadovoljna. Včasih vodi knjižni klub, pred kratkim si je kupila kajak. Dinka namreč s prijatelji veliko ur prevesla po Donavi in je za to navdušila še Karmen. »Neverjetno svobodna se počutim, kadar se vozim po reki.« Ni je strah velike reke, kajti vedno so zraven izkušeni kanuisti, ki jo dobro poznajo.

Ni dolgčas

»Pri nas je vedno živahno, nikoli nam ni dolgčas,« se smeji. Se je bilo pa na nov način življenja treba navaditi. Karmen nikoli pred tem ni razmišljala o življenju v skupnosti. Dolga leta je živela sama in se ji ni bilo treba nikomur prilagajati. »Ni vedno vse lepo in rožnato, na začetku smo si bile tujke in smo se morale navaditi živeti skupaj. Naučiti smo se morale deliti delo, si dati prostor in iskreno povedati stvari, ki nas morda motijo ali nam niso všeč. To je zame veliko učenje in ena glavnih sprememb, ki jih prinaša življenje v skupnosti.« A prednosti je ogromno, kadar hoče, je sama, vedno pa je lahko tudi v družbi, ostane ji denar za svoje želje in potrebe, zato se lahko ukvarja s stvarmi, ki jo veselijo. »Kaj bi si človek lahko lepšega želel od življenja! Prvič v življenju diham s polnimi pljuči. Prej me je nenehno skrbelo za finance, preživetje, težave sem imela z zdravjem, stresom zaradi službe, zdaj pa tega nenadoma ni več.«

Osebni arhiv

Neprecenljivo

Posebni so trenutki, ko se vse tri dobijo, kaj zaigrajo, zapojejo, se vsemu za nazaj, kar je bilo težko in hudo, tudi nasmejijo. »Me smo 'bakice', ki jim ni nič treba, ampak lahko naredijo vse! Živeti hočemo v miru znotraj svojih okvirjev.« V romantičnem Šarengradu se čas preprosto ustavi, zdi se, kot da se tu nebo in zemlja dotakneta. Pogumna odločitev v pravem trenutku je Karmen nagradila s harmonijo narave, mirom in pristnimi odnosi, ki jih denar ne more kupiti. Kaj več bi si človek sploh želel!

revija Jana