Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tekst: prim. Jasna Čuk Rupnik, dr. med., spec. ped

Janina zdravniška linija: Moj pa nič ne je!

Prvi razmislek je vezan še na moja študentska leta. V kolonijo na Debeli rtič sem takrat spremljala skupino socialno ogroženih otrok. Tako jih je definirala občina in zanje finančno prispevala. Pridružili so se tistim vrtčevskim skupinam, za katere so del sredstev prispevali starši sami. Med vožnjo z avtobusom sem otroke zabavala s skupnim prepevanjem in s povezujočim klepetom ter si mislila, da nam je vsem lepo. Ko pa je voznik zavil na končno parkirišče, sem zaslišala hlipanje. Na sedežu, za katerega sem mislila, da je prazen, je sedelo dekletce, ki je bilo med potovanjem tiho izključeno iz veselega dogajanja.

Ko sem po večerji nadzirala pripravo otrok na spanje, sem doživela drugo presenečenje. V nekem trenutku je moj pogled ujel otroka, ki si je na krtačko namazal zobno pasto, jo pojedel kakor iz žličke, zatem pa si drgnil zobe. In sem se lotila razlagati delovanje krtačke, paste in vode, pa katere ploskve zobkov je treba drgniti in kako. Zgodba ima nadaljevanje. Najina najmlajša je povedala, da je ona pred leti kdaj tudi naredila tako. »Ko pa je bila zobna pasta tako dobra.« Hči pediatrinje! Štala.

Novice

Spremenite škodljive navade pri prehrani

Mateja Jordovič Potočnik

Tovršica, jes vas mam tok rada

 No, na Debelem rtiču je umivanju sledilo branje zgodbic za lahko noč. Vsak večer pri glavi naslednje dvojice pogradov, enkrat v eni in drugič v drugi vrsti. Pravičnost! Branju je sledila moja večerna telovadba, s tem da sem vsakega otroka v pritličnem pogradu pokrila z rjuho do vratu, mu dala poljubček na čelo, stopila na rob njegove postelje in postopek ponovila pri tistem v nadstropju. Po tem opravku sem se v veliki jedilnici, kjer so zvečer še gorele luči, posvetila študiju. Svojo telovadbo sem ob odhodu v posteljo še ponovila – razen poljubčkov, seveda, saj so otroci že spali. In šele za zadnja dva večera sem končno dojela, da je prevroče, in jih v drugo nisem več pokrivala. Učenje iz presenečenja pa mi je podarilo moje pokrivanje in poljubljanje zadnji večer.

Ko sem se dvignila v nadstropje ravno k tisti ob prihodu skriti in jokajoči deklici, je kakor prej vsak večer tudi takrat svojo rokico ovila okrog mojega vratu, mene pa je takrat v drobovju pretresla nemoč: spet bo rekla, da ji je dolgčas, pa da bi šla rada domov, pa da pogreša prašičke … Ona pa je tisti hip svojo glavico stisnila k meni in zašepetala: »Tovršica, jes vas mam tok rada.« »Joooj, pa jaz tebe tudi!«  Takrat sem vedela. Najina ljubezen je naredila iz naju obeh boljša človeka.

Ko sem pozneje, takrat že pediatrinja, spremljala v kolonijo otroke iz neke osnovne šole, sem to naredila med svojim letnim dopustom in peljala s seboj tudi svoje tri otroke. Ko sem bila z njimi na plaži, je pristopil starejši gospod in njegova zgovornost mi je bila prav prijetna zabava ter učenje obenem. Da ima pri sebi tri vnuke. Tri fante, za katere njegovi hčeri kar naprej tarnata, da nič ne jedo. »Jaz pa naredim čisto drugače!« Skuha zelenjavno mineštro, jo da na mizo, vsakemu otroku v krožnik samo pol zajemalke, in to je to. Tisti, ki hoče, dobi še. »Pa zmažejo vse!«  

Profimedia

Vreča brez dna

No, s tole zgodbico sem zajadrala na področje skrbi »moj nič ne je«. Ko se je nekoč s temi besedami name obrnila neka babica, sem – na srečo prvič in zadnjič – stopila na bananin olupek svoje trapaste izjave, ki je gospo, seveda, prizadela. Njen vnuček je bil namreč po že zaključenem pregledu tisti hip v ordinaciji tako srčkan, da sem vzkliknila: »Ja nekaj pa že poje, lejte, kok je luštkan!«  Skrbna babica bi me takrat s pogledom ... Razkorak med prehranskimi pričakovanji staršev ali skrbnikov na eni strani in otrok ali mladostnikov na drugi je namreč lahko predmet velikih napetosti, ki lahko prav mučno uničujejo medsebojne odnose. Po drugi strani pa se lahko slabi in napeti odnosi v družinah v praksi kažejo ravno skozi prehranjevanje.

Za zdaj pa le koristna informacija. Včasih se namreč presenetljivo hitro pojavi upad apetita, ki ga sicer zdravi otroci doživijo nekje v drugem letu starosti, nekateri celo kmalu po devetem mesecu. V prvem letu otroci praviloma pojedo veliko, saj od rojstva do 12. meseca svojo težo okvirno potrojijo. Do drugega rojstnega dne pa pridobijo le en do dva kilograma, zato tudi hrane potrebujejo manj.

Vreča brez dna lahko znova postanejo šele v času hitre pubertetne rasti, posebej tisti, ki veliko svoje energije tudi potrošijo. So pa tudi taki, ki v svoji zasedenosti, praviloma ob zaslonih, s hrano nadomeščajo čustveno praznino. Za prigrizke uporabljajo visoko procesirano hrano, ki je zelo škodljiva. Nedavno sem izvedela, da je pri španskih otrocih takšne hrane 20-odstotkov, pri ameriških pa že kar 60 odstotkov. Na te številke je vezano tudi dramatično naraščanje obolevnosti.

Bližina

 Anita Ogulin me je v dveh zaporednih letih povabila v Kranjsko Goro izobraževat prostovoljce pred spremljanjem otrok v njihove kolonije. S svojim znanjem in izkušnjami naj bi tem mladim prostovoljcem pomagala razumeti vzgibe in ozadja poseganja po tobaku, alkoholu in drugih drogah ter jih tako do neke mere usposobila za preventivno delo na tem področju, pa tudi za morebitno ukrepanje. Predavala sem z največjim veseljem ob spoznanju, kako čudovite mlade ljudi premore naša družba. Zato položnice za Pomežik soncu doživijo vedno moj takojšnji klik.

P. S. Naj zaključim z zgodbico iz zakladnice odnosov. Moj kolega je izvedel, da je začel prijateljev odraščajoči sin posegati po marihuani. Odločil se je prijatelju to povedati. Ta bi »mulca najraje zmlatil«. Pa ga ni in je raje prisluhnil nasvetu mojega kolega. Sina je za teden dni peljal na smučanje … Saj vsi vemo, da ni delovalo smučanje, ampak bližina, druženje, iskrenost, spoštovanje, milina. V tem smislu so zelo dragocene tudi priložnosti ločenih staršev, da lahko med počitnicami posvetijo otroku več svojega časa.

revija Jana