Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Škoda, ki jo je ljudem naredil britanski pogrebnik Robert Bush iz Hulla, je nevidna. In vse življenje jih bo bolelo. Je deset let zapora preveč, dovolj ali premalo za to?

Lastnika in direktorja pogrebnega zavoda Legacy iz Hulla Roberta Busha so imeli ljudje radi. Zadovoljni so bili s storitvami njegovega zavoda in so njegove usluge poiskali tudi naslednjič, ko so imeli smrt v družini. ZAUPALI so mu. In potem se je vse podrlo.

Hiša groze

Začelo se je po naključju. Ko je bil direktor na počitnicah, sta v njegov zavod prišla dva poklicna kolega nekaj iskat. Ko sta videla, kaj se skriva v zadnjem delu poslovalnice, sta zdirjala na cesto in ustavila prvi policijski avto, ki je pripeljal mimo. Policisti niso mogli verjeti svojim očem. Tisti del zavoda, ki ga je videla javnost, je bil lepo in okusno urejen, ampak zadaj … V zaprtem delu, ki ga Busheve stranke niso nikoli videle, ko so se prišle dogovarjat za pogreb svojca, je bil labirint hodnikov in sob, kjer je vladal popoln kaos. Papirji, škatle, najrazličnejše stvari so bile nametane vsepovsod, na policah, mizah, tleh, vmes so bila razpadajoča trupla in vreče s pepelom, sledi pepela so našli tudi na pisalnih mizah. Nekatere škatle na tleh so bile plesnive od vlage. Na tleh so bile posušene telesne tekočine. Policist je na sojenju pričal, da je na tleh našel papirnato vrečko s kostmi. Mislil je, da gre za kosti mladega ptiča, a se je potem izkazalo, da gre za osemnajst tednov star zarodek. Okrog pasu je imel dve bolnišnični zapestnici. Nerojeno dete je tam ležalo skoraj dve leti. Ta prizor me bo preganjal vse življenje, je rekel policist. Starša, ki sta mislila, da sta svojega otroka pokopala, ne bosta nikoli vedela, čigavi so bili ostanki, ki ležijo v grobku …

Skupaj so našli petintrideset trupel v različnih fazah razkroja in več kot sto vreč s pepelom. Busha, ki se je pravkar vrnil s počitnic, so aretirali kar na letališču.

Pp Humberside

Nič hudega nisem mislil

Zlorabe v pogrebnem zavodu so se vlekle dvanajst let, so ugotovili; marca 2024 so Busha aretirali, potem je trajalo dve leti, da so ga spravili pred sodišče. Kazen je bila izrečena zadnji dan letošnjega julija. Obtožnica je imela 67 točk. Nekaj dejanj je priznal, nekatera tajil, na koncu je priznal vse. Svojcem se je opravičil in rekel, da ni hotel nikogar prizadeti, a v vlogi žrtve je še najbolj videl sebe. »Dolgovi so se začeli nabirati,« je vzdihnil. »Imel sem take težave z likvidnostjo … In se je zdelo, da trupel mogoče ni treba takoj dati kremirat, če bi jih še malo zadržal … in bi nadoknadil zaostanek. Ampak ga nisem.«

Eden od razlogov, zakaj nikoli ni nadoknadil primanjkljaja, je nedvomno to, da je denar z obema rokama zapravljal. Iz finančnih dokumentov je razvidno, da je med letoma 2017 in 2024 okrog 48.200 evrov zapravil za počitnice, 24.100 za motociklistične dirke, 19.900 za izboljšave doma. Denar je trošil za nakit, drage restavracije in najrazličnejše nakupe. Okrog 1,7 milijona evrov je z računa pogrebnega zavoda prelil na svojega. Skupaj je v teh letih dobil okrog 3,43 milijona evrov, a številke, ki jih je prikazal britanski davkariji, so bile precej drugačne. Za davčno utajo mu niso sodili, morda ga to še čaka.

Slovenija

Izpoved pogrebnika: Dokler tega ne doživiš, ne veš, kako je

Ni šlo le za to, da je zadrževal trupla – najstarejše, ki so ga našli, je v pogrebnem zavodu gnilo leto dni – in izdajal svojcem pepel napačnih ljudi, pobiral je tudi denar za (vnaprej plačane) pogrebne načrte, za katere ni imel pooblastil ali dovoljenja (tako je zbral več kot 640.000 evrov), kradel je vsote, ki so jih svojci na pogrebih zbirali, da bi jih darovali dobrodelnim organizacijam. Okradel jih je vsaj dvanajst. Neka ženska je na sodišču povedala, da ji je Bush na maminem pogrebu rekel, ne skrbite, bomo mi poskrbeli za to, ona pa je ob tem pomislila, kako lepo od njega, da nam je odvzel to skrb. Dobrodelna organizacija zbranega denarja nikoli ni prejela.

S povešeno glavo

 Na britanskem sodišču imajo svojci pred izrekom sodbe možnost povedati, kakšne posledice je zločin pustil na njih. Na Bushevem petdnevnem sojenju jih je pričalo okrog osemdeset. Vsi brez izjeme so ga obsojali, nekateri so se med pričevanjem zlomili in zajokali. Z galerije za javnost, kjer so sedele ogoljufane družine, je bilo pogosto slišati ihtenje. Sodni uslužbenci so jim nosili vodo in papirnate robce. Vrata v sodno dvorano so stražili varnostniki. Naval na sedeže je bil nepopisen. »Oseminštiridesetletni Bush,« je s sojenja poročal Guardianov novinar, »med poslušanjem pričevanj ni pokazal nobenih čustev, a je vsak dan niže povešal glavo.«

Stanje v njegovem pogrebnem zavodu, ki so ga pri preiskavi odkrili policisti, vse tisto nekontrolirano kopičenje predmetov, verjetno kaže na duševne težave, vendar v dostopnih dokumentih ni nobenega znaka, da bi Busha kdaj poslali k psihiatru. Tudi njegov zagovornik ni zahteval psihiatrične ocene.

Sodnik ni upošteval nobenih olajševalnih okoliščin, tudi priznanja in opravičila ne. Da je Bush »šokantno in brezsramno« ravnal iz pohlepa, je rekel. In mu prisodil dvajset let. To je seštevek kazni za nepokopana trupla (15 let), za goljufije (4 leta) in za krajo (1 leto).

V vsakem mestu eden?

Upepeljenih ostankov, ki jih je zasegla policija, ni mogoče identificirati. Nikoli ne bomo vedeli, kdo so bili ti ljudje. Tudi mnogi, ki so pokopali žare s pepelom, ne bodo nikoli zagotovo vedeli, ali je v grobu res pepel njihovih svojcev. Še več, sodnik je opozoril, da nihče, ki je kdaj uporabil storitve Bushevega pogrebnega zavoda, ne more zagotovo vedeti, da so res dobili pepel svojca.

Policija je identificirala več kot 300 žrtev Bushevega pohlepa.

Toda zaradi zadeve Bush se je nekaj vendarle premaknilo. Pogrebna dejavnost v Angliji in Walesu (Anglijo in Wales navajamo zato, ker imajo različni deli Britanije različno zakonodajo) ni dobro regulirana, na kar so pred sodiščem v Hullu glasno opozarjali tudi svojci. Kot je slikovito rekla ena od njih, »to se mora nehati. Če imamo frankensteinovskega pogrebnika na Hessle Roadu, potem je verjetno v vsakem mestu eden.« Pogrebnik lahko postane prav vsak, za to ni treba imeti nobenih kvalifikacij (podobno kot pri slovenskih poslancih). Pristojni zdaj obljubljajo, da bodo postavili trdna pravila in da bo pogrebna industrija v prihodnje strogo regulirana. Zgodba iz zavoda Legacy se ne bo več ponovila, zagotavljajo.

Kje je moj otrok

Dvajset let se zdi visoka kazen za nekoga, ki ni nikogar ubil, nikogar poškodoval in ni bil nasilen. Povprečna minimalna kazen za umor v Angliji in Walesu je 21 let – pri tem je treba vedeti, da je dosojena kazen za umor vedno dosmrtna, tako zahteva zakon, sodnik pa določi minimalno kazen, torej po kolikšnem času lahko obsojenec zaprosi za pogojni odpust.

Bush bo smel za pogojni odpust zaprositi na polovici, po desetih letih. V primerjavi s predpisanimi kaznimi v slovenskem Kazenskem zakoniku se to zdi veliko, sodnik pa je ob razglasitvi sodbe rekel, da dvajset let za zapahi »ne more popraviti škode, ki jo je naredil«. Ogoljufanim svojcem se dosojena kazen zdi prenizka. On bo po desetih letih zunaj, je rekla mama splavljenega otroka, jaz se bom pa vse življenje spraševala, kje je moj otrok.

Legacy po slovensko

V Sloveniji je pogrebništvo strogo regulirano, izvajalci pa morajo imeti ustrezno dovoljenje. Do tega, kar se je dogajalo v pogrebnem zavodu Legacy, pri nas, vsaj teoretično, ne more priti. Se je pa zgodilo, leta 2013, da je lastnik črnomaljskega pogrebnega podjetja svojcem več kot enkrat na pogrebu podtaknil prazno žaro, pepel pa vanjo vložil šele pozneje, ker ga je na Žalah prevzel šele po pogrebu. Isto žaro je včasih uporabil večkrat. Mediji so med drugim pisali, da je zadrževal trupla in tako prihranil pri prevozih, ker jih je v Ljubljano na upepelitev vozil po več skupaj. Leta 2016 je bil obsojen na pogojno kazen in triletno prepoved opravljanja dejavnosti, njegovo podjetje pa je še naprej opravljalo pogrebe – ker so lokalno komunalo pozabili obvestiti o izrečeni prepovedi.

revija Jana