Promo

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Najprej je bil trenutek osuple tišine,« je poročal Guardian, nato pa je »občinstvo vstalo skoraj kot eden in filmarjema ploskalo 25 minut.« Očitno je na vsakem festivalu na projekciji vsakega filma vsaj eden, ki meri dolžino aplavza. Petindvajset minut je rekord na beneškem filmskem festivalu, tam se je namreč dogajalo, še nobenemu filmu niso tako dolgo ploskali kot letošnjemu dokumentarcu NAZA, prejšnji rekorder je bil lanski Glas Hind Rajab, kjer je bil aplavz po projekciji le nekaj minut krajši. Je pa tudi Glas, tako kot letošnji rekorder NAZA, dobitnik posebne nagrade beneške žirije, govoril o absolutno zverinskem znašanju Izraelcev nad Palestinci.

NAZA, edini dokumentarec v letošnjem glavnem programu Benetk, si je za naslov sposodil vojaški akronim, nezek agavi, ki v hebrejščini pomeni »kolateralna škoda«. Izraz NAZA izraelska vojska uporablja za oceno pričakovanega števila civilnih žrtev pri napadu. Palestinskih civilnih žrtev, se razume. Posnet je večinoma ponoči, na strehah brezskrbno razsvetljenega Tel Aviva. Štiriindvajset pričevalcev, nekateri iz elitnih vojaških enot, vsem so digitalno spremenili obraz in glas, govori o tem, s kakšno nečloveško brezbrižnostjo se je vojska odločala, koga bodo razstrelili in koliko jih bo pri tem umrlo. Ciljali so domnevne pripadnike Hamasa, razstreljevali so jih doma z njihovimi družinami vred. Ja, z ženami, otroki, sorodniki.

Če so po nesreči v zrak vrgli koga, ki ni bil Hamasovec, toliko slabše zanj. Številke so se ves čas spreminjale, ampak eden od pripovedovalcev pravi, da so vojaške oblasti odobrile razmerje 500 : 1, 500 ubitih civilistov je bila sprejemljiva kolateralna škoda, da bi ubili enega Hamasovca. In je morda izraz »osupla tišina« na svetovni premieri filma 10. septembra v Benetkah nekoliko premil. Kaj pa sploh lahko rečeš, ko ti ljudje, ki so bili zraven, pripovedujejo, kako so načrtno in sistematično pobijali civiliste?

Slovenska premiera filma bo predvidoma na letošnjem Liffu, torej novembra, nato pride na redni spored v kino, vendar še ni uradnega podatka, kdaj naj bi se to zgodilo. Še pred nami bodo film videli na filmskih festivalih v San Sebastianu in New Yorku, 30. septembra se začenja ameriška distribucija filma.

Še veliko pomembnejši od tega, kje bodo film videli, je podatek, kje ga niso: v Izraelu.

Profimedia

Nihče ni tako slep kot tisti, ki noče videti

Film, uradno britanski – financiran je z britanskim denarjem, med koproducenti je tudi časnik Guardian – je pravzaprav izraelski, režirala sta ga dva Izraelca, Juval Abraham in Rahel Šor (lanska dobitnika oskarja, skupaj z dvema palestinskim režiserjema, za dokumentarec Ni druge dežele). Povedala sta, da se nista osredotočala na posamezne vojne zločine, temveč »na sistem in njegova kolesca«. In še to sta rekla, da si želita, da bi si film lahko ogledali tudi Izraelci, čim več Izraelcev, pa naj si potem sami ustvarijo mnenje.

Ampak Izraelci filma niso videli. Niso si ustvarili mnenja. Mnenje o dokumentarcu so jim namesto njih ustvarili drugi. Jim ga prinesli na pladnju, tako rekoč. Kulturni minister Miki Zohar, na primer, je zahteval, naj Juvalu in Rahel odvzamejo državljanstvo, in ju obtožil državnega izdajstva, ker sta »škodila domovini, da bi jima ploskali antisemiti širom sveta«. Da bo takoj ukrepal, da bi jima odvzeli državljanstvo, je napisal na družbenih omrežjih, pa se je očitno izkazalo, da ne bo šlo zlahka. Izrael sicer ima veljavno zakonodajo o odvzemu državljanstva, vendar ga po obstoječem zakonu kljub nekaj poskusom še nikomur niso odvzeli. Dve sodbi o odvzemu državljanstva je izraelsko vrhovno sodišče zavrnilo, dva postopka še tečeta.

In oba režiserja nikakor nista kandidata za odvzem državljanstva po tem zakonu, zato je nekaj dni za svojim kulturnim ministrom predsednik vlade Netanjahu napovedal nov zakon. Pravzaprav je napovedal dva, enega, ki bo omogočil odvzem državljanstva umetnikom, ki »blatijo« vojsko, in drugega, ki bo odškodninske zneske pri tožbah zaradi obrekovanja dvignil pod nebo. Očitno načrtuje en tak lušten ena-dva sistem za represijo: če ti ni pogodu, kar nekdo govori, ga najprej z vrtoglavo odškodnino lopneš po žepu, potem ga pa vržeš iz države. In imaš enega kritika manj.

Po dosegljivih podatkih v Izraelu ni bilo nobene javne projekcije filma NAZA, trenutno nobena ni napovedana, film tudi nima izraelskega distributerja. Je pa Izraelski filmski svet zahteval nujno projekcijo, da bi si film ogledali in o njem razpravljali. Uradna stran filma izraelske gledalce poziva, naj od svojih lokalnih kinematografov in televizij zahtevajo predvajanje.

Prav imata

 A z grožnjo represivnih zakonov stvar še ni bila končana. Na film so se – ne da bi ga videli – silovito spravili pri večini javnih medijev in na družbenih omrežjih. Bili so tudi posamezni glasovi, ki so ga podprli, a so utonili v hrušču psovk in žalitev. Režiserja so zmerjali, jima tudi odkrito grozili. Skrajnodesničarske skupine so pozivale k razdejanju njunih domov. Pred hišo Rahelinih staršev so dva dni razgrajali desničarji. Zahtevali so »smrtno kazen za izdajalce«. Kaj imajo njeni starši z vsem skupaj? No, tudi to je način, da človeka ustrahuješ in prisiliš k molku. Napovedovali so tudi, da bodo našli naslov Juvalovih staršev in se oglasili tudi tam, vendar so se starši že pred tem odselili. S protestniki pred svojimi vrati imata že izkušnje, pri njiju so vasovali že po premieri filma Ni druge dežele.

»Razumem, zakaj vaju je strah vrnitve v Izrael,« je režiserja izzival neki desničarski politik. »Prav imata. Nimata se k čemu vračati. Nečastno in sramotno se je vračati po tem, ko si pljunil v obraz lastnemu narodu.«

No, pa sta se vseeno vrnila. Po filmskem festivalu sta odpotovala v Jeruzalem, kjer živita. To je zagotovo zahtevalo pogum. Ker mogoče kakšna od groženj ni samo prazno napihovanje, mogoče jo bo kdo tudi poskušal uresničiti. »Midva tvegava v sistemu, v katerem sva privilegirana, ki ima judovsko-izraelsko nadmoč vgrajeno v svoje spočetje,« je Juval rekel v nekem intervjuju. »Mnogim Palestincem pred vrata ne pride desničarska tolpa, temveč buldožerji in orožje, financirano iz ZDA. Predstavljajte si, da bi palestinski novinar v Gazi skušal narediti to, kar sva midva, in bi poklical visoke izraelske uradnike. Tega se sploh ne da primerjati. Najverjetneje bi ga umorili.«

ZDRSnite od doma

Če bi se trenutni slovenski ministrski predsednik in njegovi predani častilci in učenci Izraela, s katerim menda »delijo iste vrednote«, odločili, da se v najboljši maniri Netanjahuja svojih nasprotnikov znebijo z odvzemom državljanstva, zakon pravzaprav že imajo … a tako kot izraelski ni primeren za uporabo pri umetnikih, ki se upirajo režimu. Zakon o državljanstvu RS (ZDRS) sicer opisuje načine, kako se lahko nekomu pod določenimi pogoji odvzame državljanstvo.

Po 26. členu tega zakona se lahko država zakonito znebi svojega državljana, če ta živi v tujini, ima dvojno državljanstvo, s svojim delom škoduje interesom RS in kljub pozivu odkloni izpolnitev predpisane dolžnosti državljana RS. Na podlagi tega člena je UE Maribor leta 2023 nekomu odvzela slovensko državljanstvo, vendar je šlo za večkrat obsojenega kriminalca z zajetnim kazenskim dosjejem, ukvarjal se je tudi s trgovino z ljudmi in se izmikal prestajanju zaporne kazni.

Če bodo torej hoteli iz države pometati umetnike, ki se izpostavljajo na protestih proti odločitvam vlade, bodo morali najprej ustrezno prirediti ZDRS. Mogoče s kakšnim novim omnibusnim zakonom?

revija Jana