UI

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Zgodi v narekovajih, ker ta beseda predpostavlja, da je to nekaj nepričakovanega, nekaj, do česar je pripeljal splet okoliščin. V resnici ni tako. Ko ženska umre pod partnerjevo roko, je to praviloma le zadnje dejanje nasilja, ki ga je trpela že prej. Nasilja, ki je bilo pogosto že prijavljeno, pristojnim znano in bi ga morda lahko preprečili.

V Moravčah so prejšnji teden odjeknili streli. Moški je ustrelil svojo nekdanjo partnerico. Tokrat, ta trenutek še upamo, ni bilo usodno. Komaj nekaj tednov prej je Maribor pretresla skoraj enaka zgodba. Moški je ubil nekdanjo partnerico, nato pa sodil še sebi. Policija je prej na njunem naslovu posredovala že večkrat. To niso osamljeni primeri. Pred leti je moški sredi Celja pred očmi mimoidočih do smrti zabodel nekdanjo partnerico. Drugje je partnerico zabodel doma. Spet drugje jo je ustrelil.

Zgodbe

Živeti pod lupo zalezovalca

Kolikokrat moramo še prebrati enak naslov? Kolikokrat moramo še poslušati, da je šlo za »osebno tragedijo«, če pa se vzorec vedno znova ponavlja? Koliko žensk še mora umreti, da bomo nasilje v družini začeli jemati (dovolj) resno?

Skoraj vsaka zgodba se začne enako – z ljubosumjem, nadzorovanjem, grožnjami, strahom in tudi udarci. Konča pa se s policijskim trakom, mrliškim oglednikom in vprašanjem, ali bi bilo mogoče tragedijo preprečiti.

Pokonča jih tisti, ki jim je bil nekoč najbližje

Številke so jasne. Po podatkih policije je bilo med letoma 2014 in 2024 v Sloveniji umorjenih 67 žensk. Kar 29 jih je ubil sedanji ali nekdanji partner, še 21 drug družinski član. Skoraj tri četrtine vseh umorjenih žensk je torej umrlo pod roko bližnjega, najpogosteje človeka, ki so ga nekoč ljubile, mu zaupale ali si z njim ustvarile dom.

To ni naključje. To ni nesrečen splet okoliščin. To je obraz nasilja v družini. Vsak femicid je zadnje dejanje zgodbe, ki se je začela veliko prej. Z žaljivkami. S poniževanjem. Z nadzorovanjem telefona. Z vprašanjem, kam greš in s kom si bila. Z izolacijo od prijateljev. Z grožnjami. S prvim udarcem. In nato z drugim. Ter tretjim.

»Saj ni bilo tako hudo.« 

V Društvu za nenasilno komunikacijo že leta poslušajo povzročitelje nasilja. Njihove besede, njihovo razmišljanje so si srhljivo podobni. »Ona me je pripravila do tega.« »Znervirala me je ...« »Skregala sva se, refleksno sem udaril … sploh ne fejst.« »Da dobiš 16 mesecev zaradi ene počene ustnice, se mi zdi preveč.« »Kot moški sem kot mušica proti slonu, ženske so zaščitene kot kočevski medvedi.«

V teh stavkih ni obžalovanja. Ni odgovornosti. Vedno je kriv nekdo drug. Partnerica, ki je »izzivala«. Alkohol. Jeza. Sistem. Otroštvo in starši. Nikoli storilec sam. Strokovnjaki opozarjajo, da večina teh moških ni duševno bolnih. Skupni so jim posesivnost, potreba po nadzoru ter prepričanje, da so partnerica in otroci njihova »last«. Ko ženska poskusi oditi, tega ne razumejo kot njeno pravico do svobodne izbire, ampak kot krajo nečesa, kar imajo za svoje. Razhod je zato najnevarnejši trenutek v življenju ženske, žrtve nasilneža.

Slovenija

Pravljice o zaščiti in resničnost žensk: ubite brez dotika

Ženske živijo v strahu že dolgo pred prvim udarcem

Ko bereš izpovedi žrtev, dobiš občutek, da bereš eno samo zgodbo z različnimi imeni. »Na začetku ni bil tak.« »Počasi sem izgubila vse prijatelje.« »Ves čas sem hodila po prstih.« »Nikoli nisem vedela, kaj ga bo razjezilo.«

Najprej gre svoboda. Nato samozavest. Nato občutek varnosti. Na koncu ostane samo še strah. Veliko žensk pravi, da jih ni bilo najbolj strah takrat, ko jih je partner udaril. Najbolj jih je bilo strah takrat, ko so se odločile oditi. Marsikdo verjame, da prijava pomeni konec nasilja. V resnici pogosto pomeni, da se bo to le še stopnjevalo, in vsekakor pomeni začetek dolgega boja.

Shutterstock

Policija lahko povzročitelja pridrži za dan, dva, izreče prepoved približevanja in primer preda tožilstvu. Pripor pa ni samoumeven. O njem odloča sodišče, zahteve zanj so (pre)visoke in številni nasilneži so na prostosti veliko prej, kot se žrtev lahko vsaj približno umakne ter pripravi novo življenje. Če sploh ima kam iti. Spomnim se gospe, ki se je iz Štajerske preselila v Koper. Dlje v mali Sloveniji pač ne gre. Pet let po tem, ko je prekinila stike z vsemi prijatelji in s svojo družino, da je bivši mož ne bi mogel izslediti, je še vedno živela za zaprtimi vrati stanovanja. V vsem tem času je šla ven morda desetkrat. »Rekel je, da me bo ubil, in vem, da me bo. Samo čakam lahko, kdaj me bo našel.«

Seveda je imel prepoved približevanja in seveda ji to ni dajalo nobenega občutka varnosti. Čeprav je ta ukrep precej učinkovitejši, kot bi si morda mislili – po raziskavah deluje v okoli 80 odstotkih primerov – ga bosta še vedno kršila dva nasilneža od desetih. Papir pač ne ustavi človeka, ki je pripravljen ubijati. Če moški partnerici grozi s smrtjo, jo zalezuje in ne sprejme razhoda, je jasno, da ne gre več za navaden spor, ampak za alarm najvišje stopnje. In tu ne bi smelo biti več prostora za tisti – nič se (še) ni zares zgodilo, zato vam ne moremo pomagati.

Preden se grožnja prelevi v osmrtnico

Tista četrtina žrtev, ki se le opogumi prijaviti nasilneža, se poda na skrajno travmatično pot. Po prijavi jih čaka zaslišanje. Dokazovanje. Iskanje stanovanja. Skrb za otroke. Strah, da jih bo čakal pred službo ali pred vrtcem. Strah, da bo kršil prepoved približevanja. Strah, da jim nihče ne bo pomagal. Medtem ko nasilnež še vedno išče opravičila zase ali vročično načrtuje, kako jo bo spametoval, ženska vsak večer preverja, ali so vrata zaklenjena.

Vsaka prijava je zato v resnici morda zadnja priložnost. Zadnja priložnost, da rešimo življenje. Tako bi morali gledati nanjo. Ne pa, da po vsakem femicidu beremo enake stavke. Da nihče ni mogel vedeti. Da je sosede vedno prijazno pozdravljal. Da motiv še ni znan. Da preiskava poteka.

Toda v resnici opozorila praviloma obstajajo že prej. Grožnje. Policijska posredovanja. Prijave. Prepoved približevanja. Zalezovanje. Strah, o katerem so ženske govorile mesece ali celo leta. Vprašanje zato ne bi smelo biti, ali znamo prepoznati nasilje. Znamo ga. Če le hočemo. Vprašanje je, ali se nanj odzovemo dovolj odločno. Dokler bomo na družinsko nasilje in na nasilje nad ženskami gledali kot na zasebno zadevo, kot na nesrečni in izolirani slučaj, bomo še naprej šteli mrtve ženske. Šele ko bomo nanj začeli gledati kot na kroniko napovedane smrti (knjiga Gabriela Garcíe Márqueza, toplo priporočamo), bomo lahko rekli, da smo kot družba storili vse, kar bi morali. Vsaka grožnja z umorom, vsako zalezovanje in vsak udarec bi morali sprožiti odločen odziv pristojnih. Ne šele po tragediji, ampak takrat, ko je življenje še mogoče rešiti. Nobena ženska ne bi smela umreti zato, ker je treba počakati, da se nasilje že zgodi ali – še pogosteje – že spet zgodi, da jo končno zaščitijo. Dotlej pa je njihova kri ne le na rokah morilca, temveč tudi na rokah države in družbe.

Nobena ženska ne bi smela umreti zato, ker je treba počakati, da se nasilje že zgodi ali – še pogosteje – že spet zgodi, da jo končno zaščitijo. Dotlej pa je njihova kri ne le na rokah morilca, temveč tudi na rokah države in družbe.

revija Jana