Vika Potočnik: Še vedno razglašamo čarovnice
Nekdaj poslanka, županja, političarka, direktorica, Slovenka leta 1989, zdaj zelo aktivna upokojenka, ki se posveča kiparjenju in slikanju. Ostaja aktivistka in kritična opazovalka sveta in družbe. Ter navijačica aktivne vloge žensk v njej.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Prišla je s stavkom svoje mame, ki v teh časih v njej še posebej močno odzvanja: "Vika, samo da ni vojne." Njena mama je vojno doživela in Vika je v tistem času ni razumela. "Tudi mi ni veliko pripovedovala o grozotah, tako da je nisem res začutila. Bila pa je izgnana, živela je v tujini, preganjana ... Danes, ko je vojna tako blizu, me je strah. Koliko trpljenja je povzročenega! Sodelovala sem v humanitarni organizaciji, v kateri smo se ukvarjali s psihosocialno pomočjo travmatiziranim otrokom na vojnih območjih. Razrušena mesta po vojni že lahko postavimo na novo, rane, ki nastanejo, bolečine otrok in žensk (predvsem ti zelo trpijo) pa se ne da popraviti. Zato ima vsak od nas dolžnost, ne da zamahne z roko, češ vojna je nekje daleč, temveč da stori vse, da svet, ki se obrača in prevrača za ščitenje kapitala (vojne kapital ohranjajo), razkrinkamo!"
Dejali ste, da ko umanjka dialog, sledi izključevanje, razvije se v sovraštvo, na koncu pa zarožlja orožje.
In danes dialoga ni.
Se znamo pogovarjati z drugače mislečimi?
Ne. Pa ima pri tem Slovenija izjemne izkušnje. Kaj je zmagalo, ko smo se osamosvajali? Dialog. Je tudi zarožljalo, ampak rešil nas je dialog. O tem zelo malo ali nič ne govorimo. Osamosvajanje je bil dolg proces, o katerem danes mladim preredko razlagamo.
Za kaj živite danes, kaj vas poganja?
Večni optimizem in radost do življenja. Rada živim, kljub velikim oscilacijam: enkrat te reflektorji osvetljujejo, drugič padeš v temo – ampak v vsem se znajdem. Najverjetneje me osrečuje radovednost, v življenju iščem tisto, kar me izpolnjuje, da lahko potem delim, dajem in razmišljam. Ko sem vstopala v obdobje upokojitve, sem razmišljala o tem, kakšen bo moj prehod od 16-urnega gibanja, odločanja, razmišljanja, vzgajanja oziroma spremljanja odraščanja hčerke, kako ji predati napotke, da ne bo padla v kakšno brezno, kot sem jaz. Pa sem prišla do umetnosti, ta me je vedno navdihovala, veliko sem hodila v kino, gledališče, galerije in se ob delih spraševala, kaj mi sporočajo za življenje. In v umetnost sem se nato tudi usmerila, tako zdaj pridno hodim v slikarsko šolo, kiparim, imela sem že nekaj samostojnih razstav.
Nadaljevanje intervjuja si lahko preberete v reviji Jana, št. 9, 3.marec 2026.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
