Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Pred dvema letoma je 14-letni Urban zaradi malomarnosti in neodgovornosti trenerjev, ki jim je bil zaupan na treningu kajaka, izgubil življenje. Zaradi podhladitve, ker je bil predolgo v mrzli vodi. Ker na vrhu šestkilometrske poti (in ob njej), ki naj bi jo opravili s kajaki, ni bilo niti ene odrasle osebe. Urbanovi vrstniki (tudi mlajši od njega) so ga poskušali rešiti. Njegova mama danes bije boj za pravico in prihodnost – kaj takega se ne sme zgoditi niti enemu otroku več. Kako varni so naši otroci na treningih? Kdo je odgovoren, če se kaj zgodi?

Primeri utopitev otrok na Soči in Savi ali smrt smučarske tekačice med treningom bi morali sprožiti širšo razpravo. A je ne, predvsem zato, ker se obravnavajo kot izolirani dogodki ali nesreče, ne pa kot indikator sistemskih pomanjkljivosti.

Urban je treniral kajak na mirnih vodah, na predlog trenerjev pa občasno tudi na divji vodi – zaradi boljšega ravnotežja, kondicije, moči, spoznavanja z vodo, kot je bilo predstavljeno staršem. Urbanova mama Polona Franko je njihovi presoji zaupala. In zaupal jim je Urban. Tudi tistega dne.

»A zaradi malomarnosti, lahkomiselnosti in neodgovornosti trenerjev je izgubil življenje. Ker je bil predolgo v ledeni vodi. Štirje vrstniki, ki so bili z njim, so mu skušali pomagati. Za njihov pogum sem jim srčno hvaležna, saj Urban vsaj ni bil sam, in tolažim se, da je verjel, da ga bodo trenerji vsak čas rešili. A ga niso – v resnici so izdali Urbanovo in moje zaupanje, da otroke na treningih varujejo. Več mesecev pozneje smo od kriminalistke izvedeli, da so prvo pomoč Urbanu nudili šele uro pozneje – reševalci in potapljači. Dolžno nadzorstvo mladoletnih oseb je v kazenskem in civilnem pravu razčiščen pojem. Verjamem, da tudi v laični zdravi pameti. Zato se mi zdijo njihovi sprenevedanje, tišina, odmik od odgovornosti, izmikanje pri sodelovanju v preiskavi najmanj nedostojni, strahopetni in žaljivi. Daleč, zelo daleč od športnega duha, ki naj bi ga šport dajal mladim. To se ne bi smelo zgoditi! In se ne sme ponoviti niti enemu otroku več,« je zgrožena Polona Franko.

Osebni arhiv

To ni bila nesreča

To ni bila tragična nesreča, to je kaznivo dejanje oziroma sum povzročitve splošne nevarnosti iz malomarnosti (s smrtnim izidom), saj preiskava še vedno poteka. »A zame je začetek in konec tragedije, ki je Urbanu vzela življenje in jih še mnogo uničila, dejstvo oziroma odgovor na eno samo vprašanje: kje pa so bili trenerji? Ni jih bilo blizu Urbana. Niso klicali 112. Niso niti vedeli, da imajo njihovi varovanci hude težave in se dobesedno borijo za Urbanovo življenje.«

Nihče ni pospremil mladoletnega otroka v UKC. Nihče ni tam pričakal staršev in dal zdravnikom relevantnih informacij. »Tragična nesreča bi bila, če bi se med spustom Urban poškodoval, trije trenerji, ki jih je bil zaupan, pa bi mu skušali pomagati, a jim to ne bi uspelo. A to se ni zgodilo!« Sprenevedanje trenerjev, športnega kluba in tudi tistih višje po organizacijski lestvici v sistemu športa jo boli, jezi. »Nobenemu otroku se nikoli in nikdar ne bi smelo zgoditi kaj takega – v nobenem športu! Ne po lastni volji sva Urban in z njim jaz postala to, kar si niti v najhujši mori nisem predstavljala – opomnik trenerjem, kako odgovoren poklic imajo in kaj lahko povzroči odstop od odgovornosti med treningom. Ne smejo si dovoliti odstopa od varovanja otrok – od trenutka, ko jih na treningu prevzamejo, do trenutka, ko s treninga odidejo ali jih prevzamejo starši. V resnici tudi med prevozi, tik po treningu, zvečer med pripravami... »

Slovenija

Lepotica brez spomina po hudi nesreči znova stopa v življenje

Ne bom tiho!

 Ne bom tiho, saj se mora nekaj spremeniti, je odločna Polona Franko. »Varnost otrok na treningih bi morala biti v športu na prvem mestu! Že neštetokrat sem se od takrat vprašala, kaj bi bilo, če bi se kaj takega zgodilo v vrtcu ali otroku med šolo v naravi. Preiskava dogodka se očitno odvija le po pravosodni poti, športna stran pa molči. Še več, ti isti trenerji v skladu s športnimi pravilniki panožne zveze in zakona o športu celo še naprej delajo z otroki. S svojimi športnimi in trenerskimi dosežki, ki so bili v tem obdobju večkrat javno izpostavljeni, pa očitno celo postavljajo vzor otrokom in drugim trenerjem.«

V svojem zavzemanju za spremembe Urbanova mama poziva državo, naj stori vsaj minimum – spremeni zakonodajo, ki to še vedno dopušča tako panožnim zvezam kot klubom in trenerjem. V tem času so Poloni starši zaupali veliko o tveganih ravnanjih na športnih treningih v različnih disciplinah: o nevarnem dirkanju s kombijem, polnem otrok, o zlorabi alkohola, spolnih zlorabah idr.). Kako je to sploh mogoče, se sprašuje. »Očitno prepričanje, ki sem ga tudi sama gojila in je splošno razširjeno, da vključevanje v šport otrokom omogoča varno in zdravo okolje, žal ne drži in je slednje v resnici prepuščeno le občutku odgovornosti posameznika, ki mu klub dodeli otroka. Za mojega Urbana je bilo to, žal, usodno.«

Država, zgani se!

Glede vprašanja varnega športnega okolja za otroke (osebe do 18. leta starosti) pri nas je zelo kritična pravnica Pia Barbara Hrovat, predsednica Društva za preprečevanje nasilja v športu in nasilja v družini P.E.N.D Slovenija ter predsednica disciplinske komisije Plavalne zveze Slovenije, pred tem Zveze kotalkarskih športov Slovenije in bivša vrhunska športnica. Meni, da je to področje v Sloveniji sistemsko podnormirano, odgovornost je razpršena, brez jasne hierarhije in standardov.

»Formalno so za otroke na treningih in večdnevnih pripravah odgovorni športni klubi kot organizatorji dejavnosti, konkretno pa trenerji in spremljevalno osebje, ki izvajajo neposreden nadzor. Odgovornost staršev za izbiro dejavnosti ne nadomesti dolžne skrbi športnih društev, športnih delavcev in sodelavcev ter nacionalnih panožnih zvez in Olimpijskega komiteja Slovenije, ta bi morala biti jasno zakonsko določena. Država ostaja v ozadju kot pasivni regulator brez mehanizmov nadzora in se ne zaveda dolžnosti za vzpostavitev varnega športnega okolja. Ključni problem je odsotnost celovitega pravnega okvira, ki bi posebej urejal varstvo otrok v športu in jasno določal dolžnosti, individualne odgovornosti in posledice opustitve teh dolžnosti.«

Obstajajo splošna pravila prava, vendar ta ne določajo jasnih standardov glede razmerja med trenerjem in otroki, ne določajo varnostnih protokolov ali postopkov ob tveganjih. Razlog? Nerazumevanje sistema odgovornosti za zagotavljanje varnega športnega okolja in to, da športne organizacije same postavljajo svoja pravila. Vendar to ne ustreza več sodobnim standardom varstva otrok, kot jih zahtevata zlasti Konvencija o otrokovih pravicah in Istanbulska konvencija.

revija Jana

Ni pravil, ni posledic

 Ne, ni dovolj, da je neko ravnanje določeno kot kaznivo, opozarja pravnica. Problem je, da niso vzpostavljeni civilni mehanizmi nadzora in odgovornosti, zaradi česar pride do tragedije. »Ali imamo sistemsko vzpostavljena pravila nadzora nad otroki med pripravami in tekmami v nastanitvah ponoči? Nimamo. Kot tudi ne posledic in odgovornosti, če takšnega nadzora ni. In če pride do zlorabe otroka v času, ko ni nadzora nad njegovo varnostjo? To je problem zagotavljanja varnega športnega okolja.«

Športna društva pri nas dejansko uživajo visoko stopnjo avtonomije. To pomeni, da imajo poleg (obveznega) ustanovitvenega akta morda lastne interne akte, ki pa so vsebinsko in postopkovno neenotni in pogosto ne zadostujejo standardom skrbnega ravnanja niti pravnim standardom odgovornosti, pojasnjuje Hrovatova. »V praksi to vodi do različne obravnave ali celo neobravnave podobnih situacij, civilne sankcije pa niso predvidljive (niti predvidene). Takšna ureditev je problematična ne le z vidika pravne varnosti in enakega varstva pravic otrok, ampak gre za sistemsko diskriminacijo otrok.«

Je pri nevarnejših športih bolje?

Pri nevarnejših športih, kot so smučarski skoki, alpinizem ali vodni športi, sicer obstajajo strožja tehnična pravila in standardi glede opreme ter izvedbe, vendar to ne pomeni nujno tudi višjih standardov pri varstvu otrok. »Pogosto so pravila usmerjena v športno-tehnično varnost, ne pa v celostno zaščito otroka. Ni niti enotnega pristopa, kjer bi višja stopnja tveganja avtomatično pomenila tudi višjo raven odgovornosti. Zato trdim, da varno športno okolje za otroke v Sloveniji ni sistemsko zagotovljeno.

Gre za vrzel med deklarativno zaščito otrok in dejansko ureditvijo. Manjkajo obvezni nacionalni standardi, licenciranje, neodvisni nadzorni mehanizmi in jasni protokoli za ukrepanje. Ne strinjam se niti s stališčem, da krovna organizacija ne more posegati v politike zagotavljanja varnega športnega okolja v društvih. Panožne športne zveze bi morale vzpostaviti jasne mehanizme za varno športno okolje in opredeliti posledice, če jih društva ne zagotovijo. Prepoved nastopov ali akreditacij na tekmah v organizaciji nacionalne panožne zveze bi najverjetneje učinkovala.«

Promet

Predsednik zavoda Varna pot: Bolj nervozen je svet, nevarnejše so ceste

Smrt, tišina in – nič

 Sogovornica opozarja, da bi primeri utopitev otrok na Soči in Savi ali smrt smučarske tekačice med treningom morali sprožiti širšo razpravo, a je ne. »Predvsem zato, ker se obravnavajo kot izolirani dogodki ali nesreče, ne pa kot znak sistemskih pomanjkljivosti. Opredelitev teh primerov kot 'nesrečno naključje' pa preprečuje kritično analizo odsotnosti normativnih okvirov. In seveda individualne odgovornosti tistih, ki bi morali poskrbeti za varnost, pa niso.«

Na potezi je država v sodelovanju s stroko. Treba je uvesti obvezne standarde varstva otrok v športu, saj je le sistemsko mogoče zagotoviti, da to ne bo odvisno od dobre volje in odgovornega trenerja ter kluba, temveč od zavezujočih pravil za vse. »Ključni problem je, da reagiramo šele, kadar gre kaj narobe. Ponavljam, obstajati morajo jasna pravila, nadzor in odgovornost, še preden pride do tragedije. Brez tega ostajamo v začaranem krogu: nesreča – obžalovanje – tišina – in potem znova isto. In to je najmanj, kar bi si kot družba smeli dovoliti.«

revija Jana