Shutterstock

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tekst: Janja Pika Pikš

Srečamo se na posestvu ob gozdu, kjer ni sosedov. Le kakšno srno ali poljsko miško bomo splašili, si mislim. Po začetnem spoznavanju in prigrizku se počasi posedemo v krog. Napetost in pričakovanje naraščata.

Franci Krevh začne v krog postavljati različne bobne, ropotulje in druga tolkala ter mi reče: »Bobnanje je tesno prepleteno z davno zgodovino človeštva, saj se je iz primitivnega načina komunikacije spremenilo v temelj sodobne glasbe.« Krog je sklenjen, tolkala so postavljena, udeleženci sedamo za svoje inštrumente, Franci nam da preprosta navodila, kako bomo igrali, in bobnanje se začne.

Uživamo

»Ta, ta, tateta,« je prvi ritem, ki gre v krogu. Igramo vsak na svoje »orodje«. Počasi pademo v ritem, a ga vodja že spremeni. Tempo se menjava, počasi se uglašujemo in čedalje bolj navdušeno tolčemo, se tresemo ter uživamo. Obrazi udeležencev so čedalje bolj nasmejani, opazujemo se, lovimo skupni ritem in se povezujemo. Obenem smo globoko povezani s svojim bistvom. Uživamo.

»Različnosti se dopolnjujejo,« nam med odmorom ubesedi Franci to, kar čutimo že sami. Prišli smo kot tujci, morda znanci, sedaj smo povezani, tikamo se in čutimo, da smo del skupnosti. Od pradavnine, pomislim, in prešine me občutek, ki so ga morda skozi zgodovino čutili praljudje, kadar so v krogu sporočali svoje misli.

Za zdravje

Skupinsko bobnanje pozitivno vpliva na um in telo, saj znižuje raven kortizola, zmanjšuje tesnobo in depresijo ter spodbuja sproščanje endorfinov. Ta ritmična, skupnostna dejavnost krepi imunski sistem in ščiti telo pred vnetnimi odzivi na stres.

Raziskave potrjujejo, da skupinsko bobnanje na več načinov pozitivno vpliva na telo in duha, saj zmanjšuje stres ter tesnobo. Sinhroniziranje ritma ustvarja okolje, ki ruši ovire med ljudmi in krepi družbeno pripadnost. Ključna študija iz leta 2001 je pokazala, da skupinsko bobnanje dejansko poveča aktivnost celic ubijalk (ki uničujejo rakave celice) in krepi splošno delovanje imunskega sistema, s čimer sproži biološki odziv zdravljenja. Klinični poskusi kažejo, da lahko skupno ustvarjanje glasbe zdravi vnetja v telesu, učinek je podoben učinku nekaterih antidepresivov in psihoterapij.

Aktivno izvajanje glasbe spodbuja sproščanje endorfinov, kar dokazano naravno zvišuje toleranco za bolečino. Ponavljajoče se udarjanje pomaga uskladiti možganske valove z ritmom, kar povzroči meditativna stanja, ki pomagajo preoblikovati nevralne poti ter spodbujajo nevroplastičnost. Igranje bobnov zahteva tudi osredotočenost in pomnjenje, kar stimulira tako levo kot desno možgansko polovico. Zaradi tega je močno orodje pri nevrološki rehabilitaciji.

Osebni arhiv

Za koga? Za vse! 

»Vabijo nas šole, dnevni centri, počitniške, terapevtske in festivalske delavnice, prihajajo upokojenci, dijaki in študenti,« pravi Franci, medtem ko počivamo. V zadnjem času v krogu bobnajo tudi ekipe zaposlenih, da se povezujejo in zatem bolje delajo skupaj. Poleg odraslih pa predvsem mladi potrebujejo občutek povezanosti, pripadnosti. To s skupinskim muziciranjem tudi dosežejo, povežejo se s prijatelji in sošolci.  

Drugi del našega srečanja v krogu se približuje h koncu, vsi smo usklajeni, energija je na vrhuncu. Povezani smo z ritmi, vmes se presedemo in menjamo inštrumente. Pisana druščina smo, večinoma se ne poznamo med seboj, a sedaj smo ena velika družina. Za konec se vsi objamemo, polni lepih energij.

Prvi telefon

Prva tolkala je uporabljal že pračlovek (okoli 70.000 let pr. n. št.), in sicer je ustvarjal ritem s tolčenjem kosti, palic ob debla ali tla. Pozneje so jih na Kitajskem izdelovali iz votlih debel, prevlečenih s krokodiljo kožo. V starodavnem Egiptu, Grčiji in Mezopotamiji so jih uporabljali med verskimi obredi, v Afriki pa so z njimi že komunicirali, sporočali novice. To so bili govoreči bobni, ki so z višanjem in nižanjem tona posnemali človeški glas. »Prvi telefon,« se zasmeje Franci. V Evropi so bobni spremljali vojake na pohodih, jim dajali ritem in spodbudo pri marširanju. Leta 1386 pa so v Švici uporabili skupaj mali boben in piščal, kar je neposredni predhodnik današnjih godb na pihala. V času suženjstva so sužnjem prepovedali uporabo bobnov, saj so se bali uporov. Sužnji so to nadomestili s ploskanjem in topotanjem in tako sta sčasoma nastala jazz ter blues.

Okvirji (lahko vsaka izjava okvir ob fotki); foto: osebni arhiv

Jelka Flis: »Potrebovala sem precej časa, da sem se prepustila ritmom, prisluhnila drugim in se z njimi povezala. Vseeno sem ostala v svojem ritmu, ki se je sicer menjaval, a začutila sem harmonijo skupine. Vesela sem, da mi je uspelo.«

Osebni arhiv

Alenka Vidrgar: »Ko poslušaš druge, ni napak, le povezovanje različnih inštrumentov, glasov in ritmov. Zlili smo se v eno melodijo, povezali v eno skupino, ki diha in muzicira skupaj. Sem kiparka in prinesla sem na vrvico obešene uglašene kamnite plošče, na katere smo potem igrali. Nanje je igral tudi zbor Slovenske filharmonije, saj zvenijo čarobno.«

Helena Gorec: »Bobnanja sem se veselila, komaj sem ga čakala. Všeč mi je bilo, da smo imeli različne inštrumente, tudi činele, ropotulje in šamanski boben. V skupini smo se poslušali, sodelovali. Igrali smo pod vodstvom, pa tudi prosto. Na koncu sem bila umirjena in srečna. Najbolj čarobno je bilo, ko smo na koncu utihnili in je močno zapihal veter. Takrat je šumenje dreves odgovorilo na naše muziciranje – narava je zaigrala z nami.«

revija Jana