Shutterstock

Devetošolci po vsej Sloveniji so v tem času pred enim večjih izzivov v življenju. Odločajo se o svoji prihodnosti ter se srečujejo s številnimi vprašanji in dvomi. Redki imajo pred seboj jasen cilj, mnogi ne vedo, kateri poklic jih zanima, sploh pa so za to premalo izkušeni in potrebujejo pomoč. Naši sogovornici Špela Režun, učiteljica ekonomskih predmetov na Gimnaziji in srednji ekonomski šoli Trbovlje, ter modna oblikovalka Maja Štamol Droljc sta že od mladih nog vedeli, kam ju vleče srce, a sta zaradi spleta okoliščin pristali čisto drugje. Toda nekaj jima je vseskozi manjkalo, pravita, dokler se nista v zrelejših letih odzvali prvotnemu klicu. Četudi sprva ne izberemo prave poti za nas, ni nikoli prepozno, da to storimo.

Slovenija

Zasavski dijaki pomagajo ranljivim in gradijo srčno družbo

Špela Režun: V meni ni več praznine

Z dr. Špelo Režun smo se nazadnje srečali pred šestimi leti na obisku Varstveno-delovnega centra v Zagorju, kjer je bila kar dva mandata direktorica; center je dvignila na višjo raven in s tem spremenila življenje marsikateremu varovancu. A pred dvema letoma se je kot učiteljica ekonomskih predmetov zaposlila v Gimnaziji in srednji ekonomski šoli Zagorje, saj si je že od otroštva želela poučevati. »Kot razredničarka danes opažam, da je premalo zaupanja med otroki in starši, zato otrok kakšni tretji osebi lažje zaupa, kaj si v življenju želi. Moj oče bi me morda podprl pri odločitvi, če bi mu upala povedati, kako močno si v resnici želim na pedagoško šolo v Ljubljano.« Tako pa je bila tiho in si mislila, da ima mogoče res prav, ko ji je dejal, da je Ljubljana zanjo predaleč in je premlada, da bi vedela, kaj si želi, ter da bo trboveljska gimnazija prava zanjo. Oče je bil takšna avtoriteta, da je svoje želje preslišala.

Osebni arhiv

To nisem jaz

»A moja duša, um in telo so se začeli upirati s prvim srednješolskim dnem. Izgubila sem apetit, vseskozi mi je bilo slabo in s 55 kilogramov sem shujšala na 40. Postala sem tiha, nedružabna. Danes vem, da sem bila v depresiji. To je bila največja kriza mojega življenja,« se spominja.

»Telo se je uprlo, ker nisem sledila svoji želji in naglas povedala, kaj si želim, ter stala za tem. Vedela sem, da bi me pedagoška osrečila.«

Z materino ljubečo podporo in zavestjo, da jo razume in ima rada, pa s pomočjo srčne razredničarke je prebrodila prvo leto. Ko se je pobrala, je z lahkoto izdelovala letnike, s sošolci so se povezali in na koncu je bilo tudi gimnazijsko obdobje, z izjemo ločitve staršev, zanjo lepa izkušnja. Tik pred vpisom na fakulteto pa se je zgodba z očetom ponovila. Špela je imela pred seboj jasen cilj – študij na pedagoški fakulteti. Oče pa jo je spet prepričal, da bo zanjo pravšnja ekonomija.

Slovenija

Slovenska zlata dekleta: Legendarne igralke o modrostih življenja

»Nekako sem bolj verjela njemu kot sebi. Mogoče sem mu pa le želela ugajati, saj ga od ločitve ni bilo veliko v mojem življenju. Tako sem se vpisala na ekonomijo. Tokrat se mi telo ni uprlo, ampak kot bodoča ekonomistka sem globoko v sebi čutila, da to nisem, čeprav sem bila vsako leto med najboljšimi študenti, za diplomsko nalogo sem prejela Prešernovo nagrado, naredila magisterij iz računovodstva in revizije ter bila tudi na vodilnih delovnih mestih v gospodarstvu. Z vidika drugih sem bila torej uspešna, a v sebi sem čutila praznino … Večkrat sem iskala službo, kjer bi lahko delala z ljudmi, se borila zanje.«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 9, 3.marec 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana