Profimedia

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

V jutru triindvajsetega avgusta 2023 se je mariborska umetnica Petra Kapš v spremstvu vodnika Gregorja Gošnjaka počasi, spoštljivo vzpenjala po pobočju največje slovenske gore; šla je ne kot ena izmed stotin izkušenih pohodnikov in pohodnic, ki za vikende zahajajo v visokogorje, temveč kot ponižna romarica in čuječa pričevalka izrekanja poslednje volje mogočnega bitja, ki jo je pozvalo k sebi. Poleg standardne gorniške opreme je dvojica s seboj tovorila še posebne, izredno občutljive aparate za zvočno snemanje: geofon za snemanje nizkih frekvenc iz globin Zemlje, hidrofon za lovljenje zvokov žive vode, kontaktni mikrofon za zaznavanje vibracij in ambientalni mikrofon za snemanje preostalih šumov iz okolja.

Po nekaj urah hoje sta prišla na svoj cilj: Triglavski ledenik. Vodnik se je napotil naprej, proti vrhu gore, umetnica pa je sama obstala med bornimi ostanki ledu; vzela si je nekaj časa, da se je povezala s prostorom, nato pa je pazljivo razpostavila mikrofone po različnih točkah na površini ledenika, pa tudi pod njo. Ko so naprave začele snemati, si je nadela slušalke, da bi poslušala zvoke, ki so jih beležile. Kar je slišala, jo je navdalo z nepopisno žalostjo: »Dobila sem občutek, da sem ob umirajočem telesu.« Tri leta pozneje, na začetku tekočega meseca, so z Geografskega inštituta Antona Melika pri ZRC SAZU sporočili, da je Triglavski ledenik tudi uradno izginil.

GI Antona Melika ZRC SAZU

Pomnil je vse

Predstavljajte si bolečino, ki ste jo čutili ob izgubi starša ali starega starša – bila je močna, kot je bila njegova/njena prisotnost v vašem življenju, bila je resnična, kot so bili resnični predniški darovi, ki vam jih je oseba zapustila, in bila je vseobsegajoča, kot je bila vseobsegajoča ljubezen, ki vas je nanjo vezala. Tako boleča je za slovenski prostor izguba Triglavskega ledenika, ki je od ledene dobe naprej, vsaj 12.000 let bolj ali manj neprekinjeno zaznamoval našo krajino, klesal in drobil svojo alpsko okolico, pojil reke, ki jih je pošiljal v dolino, prisluškoval divjim vetrovom s pobočij in medzvezdnemu pišu iz vesolja, v svojih kamnitih kolkih je čutil pretakanje stvariteljskih in uničevalnih silnic planeta, v svoj led je skrbno beležil minevanje časa ter naraščanje človeške krvoločnosti.

Nastal je ob koncu ledene dobe; tedaj se je začel tajati ledeni oklep, ki je zajemal velik del območja današnje Slovenije, glomazni ledeniki, ki so skozi dolge epohe izdolbli gorske kotanje in izvrtali korita alpskih jezer, pa so izginili – njihovi posamezni nasledniki so se ohranili le v zakotnih, senčnih gorskih legah. Tedaj so v naših krajih še živeli mamuti, v globokih votlinah pa so se stiskali trdoživi človeški lovci, nabiralci in šamani; povezani z naravo, s predniki in drug z drugim so preživeli, se razvijali in sčasoma preplavili pokrajino. Ko so pred dobrimi 6.000 leti ljudje na ljubljanskem barju postavili prve bajte na kolih, je bil Triglavski ledenik komaj nekje na polovici svojega življenja. Odtlej se je v njegov led vtiskal praspomin na bron Keltov in železo Rimljanov, na vonj do dimu in ožganem mesu, ki je šel pred slovanskimi trumami v 6. stoletju. Bil je tukaj, ko je vladal Samo, ko je pisal Trubar, ko je pesnil Prešeren.

V srednjem veku je led skorajda skopnel v veliki globalni otoplitvi, ki je trajala več stoletij, docela pa vendarle ni izginil; v 19. stoletju se je Triglavski ledenik začel spet širiti. Vanj se je zažrl smodnik Soške fronte, pričeval je drugi svetovni vojni in rojstvu samostojne slovenske države. Zagozden v svojem utrjenem zatočišču med stenami si je večni led zapomnil vse, njegovi kristali kot spominske celice inteligence velike matere Zemlje. V njem so bili odtisi radioaktivnega sevanja, ki se je v atmosferi planeta nakopičilo po ameriških jedrskih poskusih v Tihem oceanu v petdesetih letih prejšnjega stoletja; prav tako so raziskovalci z Geografskega inštituta Antona Melika v njem odkrili sledove černobilske katastrofe leta 1986.

osebni arhiv Janeza Dovžana

Drugačna poletja

Še pred šestdesetimi leti je bil Zeleni sneg eno od mogočnih naravnih čudes Slovenije, njegov obseg pa je meril več deset hektarov. To je bil čas, ko sta človek in narava še lahko verjela drug v drugega; to so bila poletja, ki se jih je mladenič Janez Dovžan iz Dovjega še posebej veselil – bil je čas, ko se je zdelo, da se ne človek ne ledenik ne bosta nikoli postarala, in vsaj za enega izmed njiju je najlepše šele prihajalo. V tistih poletjih je Dovžan ob nedeljah zjutraj ves nestrpen zapuščal domačo kmetijo in jo ubiral proti ledeniku; na Kredarici je mimogrede pobral smuči, ki jih je imel tam spravljene, nato pa sredi najbolj vročih julijskih in avgustovskih dni še z dvema ali tremi prijatelji užival v vijuganju po snegu, ki je tisti čas na ledeniku vztrajal vse leto. Bilo je tako vroče, da so mladi smučarji nemalokrat nosili zgolj kopalke.

»Mirno si lahko odvrgel vsa druga oblačila, saj ni bilo bojazni, da bi se prehladil,« se Dovžan nasmehne ob spominu. »Težava bi bila le, če bi padel – sneg, ki je prekrival ledenik, je bil namreč oster kakor smirkov papir in takoj bi ti postrgalo kožo.« Vendar se legendarnemu gorniku, članu znamenite bratovščine Mojstranških veveric, ki je na tistem ledu prvič smučal nekje okoli leta 1965, to menda ni zgodilo nikoli. Po dopoldanski smuki je odnesel smuči na Kredarico in mimogrede prehodil tistih nekaj ur nazaj v dolino na domačo kmetijo ter tam po potrebi še poprijel za delo.

Na Zelenem snegu se je tedaj smučalo vse leto, ledenik pa je bil tako velik, da so na njem prirejali celo smučarske tekme; da bi kadarkoli lahko resnično skopnel, si ni mogel predstavljati nihče, ki ga je v tistih letih videl od blizu. Toda kar je narava ohranjala več kot 12.000 let, je sodobnemu človeku uspelo uničiti v vsega nekaj desetletjih. Posledice kancerogene mentalitete samooklicane najvišje med življenjskimi oblikami na planetu so začele razžirati triglavski led; kaplja za kapljo so drobni kristali, nabiti z nakopičenimi zgodbami, izparevali v čedalje bolj razgreto ozračje. Leta 1940 je površina ledenika merila okoli 40 hektarov, leta 1985 pa le še 15. Še štirideset let pozenje so izginili še zadnji koščki. »Vsaka reč ima svoj cikel in za vse slej ko prej nastopi čas. Vendarle pa si nisem predstavljal, da se kaj takega lahko zgodi tako bliskovito, prej kot v obdobju ene generacije,« nejeverno zmaje z glavo Janez Dovžan.

osebni arhiv Petre Kapš

Zapolniti veliko praznino

Že teden dni pred pohodom v Julijce poleti 2023 je Petra Kapš posnela drugi slovenski ledenik na Skuti.  Oddajal je čisto drugačne glasove, neprimerno bolj razgibane in barvite; za ta ledenik velja, da je zaradi svoje specifične lege v (malce) boljši kondiciji, kar pomeni, da njegova teža še ukrivlja prostor okoli sebe, led se drgne ob led, kamen se drobi, voda kaplja in pronica. Triglav? Triglav je samo še nekako ječal, njegov glas je bil zveden na površinske zvoke brez globine, plitvo predsmrtno dihanje belega starca.

»Prostorov, v katere vstopam, si ne izbiram sama, temveč me pokličejo sami. In klic tega prostora je bil v meni zelo močan – ta ledenik je hotel biti slišan pred koncem,« razlaga mariborska umetnica. Zvoki, ki jih je ujela še zadnji čas, so edini tovrstni posnetki v Sloveniji – za njimi je tišina. Kako dolga? Če ljudje v njej ne bomo uspeli zaslišati utripanja lastnega srca, utegne postati neskončna. »Dokler bomo odtujeni od svojega bistva, bomo odtujeni od sebe; in dokler smo odtujeni od sebe, se ne moremo povezati z naravo, jo začutiti, sprejeti in ji pomagati, da ozdravi,« opozarja Petra Kapš.

Koliko še moramo izgubiti, da se bomo zavedeli, kako bogati smo bili? Koliko smrti moramo preživeti, da bomo spoznali, da smo živeli? Kadarkoli skupnost izgubi kakšnega od svojih najstarejših in obenem najbolj spoštovanih članov, za njim ostane praznina, ki jo je zelo težko zapolniti. Kajti v njej izgubimo dragocene, vse dotlej žive spomine, ki z živo vezjo vežejo prihodnost na preteklost in nam po tej vezi zagotavljajo modrost in vitalno energijo; ko se vez pretrga, se pretrga korenina, temelji počijo in tedaj se morajo ljudje novega časa na novo osmisliti, morajo dozoreti, da lahko iz otrok postanejo predniki, iz dedičev pa zapustniki velikega bogastva. Z nenaravno smrtjo Triglavskega ledenika sta naš prostor in tudi naša skupnost izgubila na videz nesmrtnega prednika, enega najmogočnejših pričevalcev našega obstoja; s kamnito puščavo, ki sedaj ostaja za Zelenim snegom, pa smo dobili enega najbolj nazornih in brutalnih prikazov praznine, ki utegne slednjič pogoltniti vse.

revija Jana