Jaka Koren

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Po sprejetju Zakona o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS) so največji sindikati v državi presodili, da brez ustreznega socialnega dialoga posega v številna področja socialne države, delovnih razmerij, zdravstva, pokojnin, davkov in drugih pravic. Prepričani so, da gre za razkroj Slovenije.

Na čelu ene od šestih reprezentativnih sindikalnih central ste 15 let, v sindikalizmu pa skoraj 40 let.

Članica sindikata sem postala že kot delavka v Iskri Semicon Trbovlje (proizvodnja polprevodnikov), kjer sem, po izobrazbi elektrotehnik, bila najprej zaposlena v prodaji, nato pa nisem mogla iz svoje kože. Če se začno krivice, jih začnem izpostavljati, pri tem si ne morem pomagati, poskušam nekaj spremeniti.

Zato sem bila kazensko premeščena v proizvodnjo, na triizmensko delo, pozneje celo v povsem odmaknjen kot, na delovno mesto z jedkali, kjer me živa duša ni videla; skušali so me izolirati. Takrat sem spoznala, kaj je delo, norma, rasla z delavci in okusila dva stečaja.

Enega smo prestali, drugič (leta 1997) pa sem točno po desetih letih od prvega vstopa v trboveljsko Iskro začela tritedensko stavko. Ni se končala zmagoslavno, začel se je stečaj podjetja.

 »Pravice same po sebi niso dovolj. Nekdo jih mora poznati, nekdo jih mora braniti in – kadar je treba – se mora dovolj ljudi povezati, da jih je mogoče tudi ubraniti.«

Od začetkov vas spremlja vodilo Franceta Tomšiča (zaslovel je z litostrojsko stavko leta 1987), ki vas je seznanil z idejo neodvisnega sindikalizma.

Njegovo sporočilo je bilo v osnovi preprosto: sindikat mora izhajati iz delavcev ter mora biti od politike in oblasti dovolj neodvisen, da lahko delavca zastopa tudi takrat, ko je to komu neprijetno.

Ta ideja me je pritegnila in vključila sem se v KNSS – Neodvisnost. Še danes me vodi njegova razlaga, da je sleherni delavec soustvarjalec uspeha celotnega podjetja in ne finančno breme delodajalca.

· Praznik dela in solidarnosti

Delavske pravice so pod stalnim pritiskom

Se je dojemanje slednjega v družbi v zadnjih letih dokončno spremenilo?

Ne pri vseh. Pameten delodajalec se zaveda, da bo zadovoljen in cenjen delavec dal vse od sebe. Če je drugače, ne bo izplena. Zato se dogajajo tudi bolniške odsotnosti.

Nespametni delodajalci so tisti, ki jih lahko sedaj opazujemo v medijih ob debatah o interventnem zakonu. Nekatere od njih poznam in vem, kako ravnajo z ljudmi.Trditi, kako bo po sprejetju interventnega zakona gospodarstvo napredovalo in bodo od tega imeli korist tudi delavci, so le floskule, larifari. Nekaterim gre samo za polnjenje svojih žepov in pri tem jim bo pomagala tudi socialna oziroma razvojna kapica.

O tem govorite tudi na podlagi dolgoletnih izkušenj?

Tako je. Na predsedniško mesto v sindikatu sem prišla iz proizvodnje, kjer sem delala deset let, stopničko za stopničko. Sicer nimam pravne izobrazbe (je tudi upravni tehnik, op. a.), sem se bila pa vedno pripravljena učiti in sem se delovnopravne zakonodaje učila skozi izkušnje.

Pogovarjava se na prvi dan zbiranja 40.000 podpisov za razpis referenduma proti t. i. interventnemu zakonu, ki jih morate zbrati v 35 dneh. V obrambo socialni državi in solidarnosti, pravite skupaj s še petimi sindikalnimi centralami. Ste zadovoljni z začetkom?

Moti me, ker se ni (digitalno) vlaganje podpisov vzpostavilo že minuto po polnoči, ampak šele ob 9. uri zjutraj. Upam, da s tem sistemom ne bo kaj narobe.

Po prvem dnevu pa ne smemo soditi uspešnosti naslednjih dni in nikakor se ne smemo slepiti, da bo šlo preprosto. Tudi pri prvem zbiranju podpisov je pošta nekatere podpise nosila pet dni – pet dni za pošto od Kopra do Ljubljane? To so takšni zanimivi dogodki, ki dajo misliti.

· Politika

Sindikati v zbiranje podpisov za referendum, tudi na Ptuju

Zadnjikrat ste dejali, da vas ne skrbi samo to, za kar se zavzemate s to sindikalno kampanjo, temveč to, da se vse odvija s tako veliko hitrostjo. Kaj vas še vznemirja?

Skrbijo me svetovne razmere, na katere sicer nimamo velikega vpliva, ampak lahko so to igrice, katerih pravega namena ne poznamo. Svet ni več tak, kot smo ga poznali.

Se pa vse odraža na Sloveniji – zdi se, da zdaj še posebej, čeprav tudi Golobova vlada ni naredila vsega, kar bi bilo pametno in za kar je imela vse možnosti. Smo se tudi veliko pregovarjali za neumnosti, prav tako bi lahko upoštevali katere izmed dobrih opozicijskih predlogov.

Ko človek spremlja debato zagovornikov in nasprotnikov interventnega zakona, se lahko čudi, kako je mogoče, da beremo/razumemo zakon diametralno nasprotno.

Saj ga ne. Dejstva so preverljiva. Ampak delodajalci morajo zagovarjati predlagane ukrepe, saj so pomagali ustoličiti aktualno vlado. Leta in leta se trudijo spremeniti zakon o delovnih razmerjih, to je njihova mantra, ki se ponavlja od leta 1995.

Takrat smo iz zveznega zakona delali prvi zakon o delovnih razmerjih in so delodajalske organizacije, ki jih ni bilo toliko kot sedaj, želele na evropski oziroma takrat nemški sistem: ne bomo imeli več malice, odmora, o regresu se bomo dogovorili drugače ... Na to nismo pristali. In te njihove težnje niso zamrle.

V tem trenutku čutijo, da se jim ponuja dobra priložnost in bi lahko spreminjali zakon o delovnih razmerjih brez ekonomsko-socialnega sveta. Interventni zakon je šele začetek, vse drugo še prihaja.

Ekonomsko-socialni svet je posvetovalno telo, ki mora obravnavati zakonske osnutke (in druge dokumente), preden gredo v parlamentarno proceduro. Vlada, delodajalci, delojemalci bi se pred tem morali pogovarjati in dogovarjati. V pretekli letih smo se o ogromno dobrih stvareh dogovorili na tak način. Da se – s pravimi ministri.

Jaka Koren

Pravi ministri so lahko levi in desni?

Tudi desni ministri so bili dobri in nepopravljive napake so delali tudi levi.

V tem času je to pomembno slišati, saj nas želijo razdeliti na levo in desno, kar jim očitno koristi. Tako se ljudje nočemo več slišati med sabo, saj levi desnega ne posluša, ker je desni, in obratno. Mnogi prav tako ne želijo slišati, da se sindikati vpletajo v družbeno-politična vprašanja tudi drugod po (razviti) Evropi.

Absolutno. Poglejte Francijo, Nemčijo in Italijo, kjer so sindikati sodelovali pri državljanskih pobudah. In sindikati niso ostanek socializma. V nekdanji državi je bil samo en sindikat, to je bila družbeno-politična organizacija, ki je poskrbela, da smo dobili svinjske polovice, da smo imeli krompir, jabolka, da smo šli na sindikalne izlete in z družinami v počitniške domove. Danes je drugače.

Člen za členom interventnega zakona ste preučili s pravnimi službami in družbo seznanili s posledicami njihove uvedbe. Po vaši analizi jasno poveste, da ZIURS ne prinaša boljšega življenja.

Nikakor ne prinaša boljšega življenja. Ne vem, zakaj so zakuhali tak zakonodajni golaž, ko pa bi lahko potencialno dobre ukrepe sprejeli posebej. Nižjemu DDV na energente, ki je začasni ukrep (za največ devet mesecev), ne bi nasprotovali.

Znižanju DDV na osnovna živila ne bi nasprotovali, če bi v zakon vnesli varovalko, da je znižanje namenjeno temu, da se bo odražalo pri kupcu. Zdaj bodo lahko trgovci naredili po svoje in kmet bo še vedno izkoriščan, potrošnik pa ne bo občutil nižjih cen. Cena moke, na primer, lahko ostane enaka. Vse to smo predebatirali z ekonomisti.

Prav tako pri najemninah, kjer želijo znižati davek na oddajanje nepremičnin s 25 na 15 odstotkov, pri oddajanju mladim do 30. leta oziroma družinam z otroki do 18. leta pa na pet odstotkov, ni nobene varovalke, ki bi najemodajalca zavezovala, da bo zaradi tega res znižal najemnino.

Pri »socialni« kapici (tistim, ki imajo nad 7.500 evrov bruto plače, se prispevki nad tem zneskom ne bi več obračunali, op. a.) tudi že vsi vpijemo, da bo naredila pomembno luknjo v državnem proračunu in bomo čutili posledice v zdravstvu, šolstvu ...

· Delavska svetovalnica

Kršitve delavskih pravic: dolgotrajni postopki, premalo pravičnosti

Ustavno sodišče je opozorilo, da gre pri interventnem zakonu za vrsto pomembnih sistemskih sprememb.

Seveda, med njimi v zakon o delovnih razmerjih dodaja novi, 119.a člen. Po njem pogodba o zaposlitvi preneha z dnem, ko delavec izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, nadaljevanje delovnega razmerja pa je mogoče na podlagi sporazuma med delavcem in delodajalcem. 

Zdaj velja, da delodajalec potrebuje zakonit razlog za prenehanje pogodbe; tisti, ki po izpolnjenih upokojitvenih pogojih ostaja na delovnem mestu, lahko prejema 40 odstotkov pokojnine največ tri leta, hkrati si izboljšuje odmerni odstotek.

To je pomembno pri zdajšnjih mizernih pokojninah. Po famozni spremembi, pri kateri obljubljajo pravico do stoodstotne pokojnine ob nadaljevanju dela, je kavelj v tem, da z izpolnitvijo pogojev za upokojitev pogodba avtomatsko preneha, nadaljevanje pa postane posebej urejen režim.

Ali v Sloveniji, s sindikati na čelu, ustvarjamo sovražno okolje za premožne? Smo proti bogatim?

Nismo! Mene ne moti milijonska plača nekega direktorja, če so njegovi zaposleni dobro plačani in niso preobremenjeni. Da delavcu ni treba iz meseca v mesec razmišljati, ali se bo pretolkel do naslednje plače, bo imel za najemnino, za otrokove šolske potrebščine ...

Včasih smo imeli slogan: osem ur dela, osem ur počitka, osem ur spanja in med počitkom bi si moral delavec tudi kaj privoščiti (npr. kino, gledališče ...), ne da ima samo za osnovo.

Jaka Koren

Ali vas kot zagovornico pravic delavcev boli ...

To, da ti rečejo, da skrbim samo za svojo rit?

To boli, verjamem. Pa boli tudi to, da pomemben delež malih ljudi ne prepozna vaše vneme pri zavzemanju za pravičen cilj, za dobro?

Morda lahko za to krivim tudi našo sistemsko ureditev, saj tisto, kar izborimo sindikati, nato velja za vse. Naš vir za obstajanje, delovanje pa so izključno članarine. Pet ljudi v podjetju plačuje članarino, preostali pa ne, a ko nastopi problem, začno trkati na naša vrata. Sindikalna članarina je zavarovanje, mnogi je še vedno ne vidijo tako.

Če bi skrbeli samo za svoje riti, kot nam večkrat očitajo, bi ravnali povsem drugače – z vsakokratno vlado bi se za vsako stvar lepo pogodili in živeli v miru. Pa še finančno bi verjetno bili nagrajeni.

Najbrž ni prav luštno vseskozi biti na okopih?

Ne ravno, ampak ne gre drugače! Vesela sem, kadar nam uspe kaj premakniti, spremeniti. A v svojih sindikalnih začetkih sem bila najbolj vesela, ko smo kakšnemu delavcu lahko konkretno pomagali – še danes rada storim kaj takšnega.

Spomnim se čistilke, ki smo ji pri nekem zasebniku uredili regres, potem ko ga leta sploh ni prejemala. Kako lepo je bilo videti, ko je prišla do nas z bonboniero in kavo – pa ne zaradi teh darov, ampak veselja na njenem obrazu, v njenih očeh. To je zvečer, preden zaspim, moja največja nagrada. Takrat si rečem: še bi!