ui

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Kramljanje gostov na terasi restavracije je prekinil prihod mlade ženske. Opotekajoče se je pririnila do proste mize, zvrnila na stol, vrgla noge na sosednji sedež in zakričala, naj ji prinesejo pivo. »Kaj buliš, baba zmešana?« je siknila starejši gospe za sosednjo mizo. Ženski so se lica hipoma obarvala rdeče. Nekaj trenutkov je izzivalno preletavala obraze gostov, kot bi iskala nov povod za prepir. Nato je pograbila telefon in začela glasno govoriti. Njene kletvice so kmalu preglasile vrvež restavracije. »Gospa, zdaj bo pa dovolj. Bi se lahko, prosim, umirili?« je mirno pristopil natakar. »Prekleti k...., kaj se pa greš? Če se ne spelješ, te bom počila v glavo! Sploh veš, kdo sem?« je zahrumela, zlila po grlu še zadnje požirke piva in zahtevala novo. Natakar se je zravnal in ji odločno naznanil, da bodo, če ne zapusti lokala, poklicali policijo.

Peripetija se je odvila na začetku poletja v Zasavju. Kako se je končala, niti ni pomembno. Me je pa ob videnem pograbila želja, da pri gostincih z različnih koncev Slovenije preverim, s čim se srečujejo med svojim delom in kako se ob tem počutijo. 

Tudi natakarji smo ljudje

»Neprijetne situacije so največkrat povezane z alkoholom. Zgodi se, da je gost nesramen, povzdiguje glas ali pa misli, da lahko z osebjem govori, kakor želi. Zelo me prizadene, kadar kdo pozabi, da smo tudi natakarji ljudje. Trudimo se po svojih najboljših močeh, z zahtevnimi gosti pa je res težko, saj svojo slabo voljo pogosto stresajo na osebje. Takrat ni pomembno, kako dobro opraviš svoje delo – vedno najdejo razlog za pripombo. To seveda ni prav, saj nismo krivi za njihove slabe dneve,« pripoveduje Špela, ki v gostinstvu dela že petnajst let, trenutno pa je zaposlena v celjskem baru, kjer se srečuje z gosti vseh generacij.

Ob misli na nenavadne želje glede priprave pijače ali strežbe se nasmehne, a poudari, da gostom vedno poskuša ustreči, če je le mogoče. Biti natakarica pa je lahko tudi lepo. »Vedno se razveselim gostov, ki pridejo nasmejani, prijazno pozdravijo in se znajo zahvaliti. Takšni ljudje ustvarijo prijetno vzdušje in tudi nam polepšajo delovni dan.«

Turizem

Življenje mladih sezonskih delavcev za kuliso luksuznega turškega letovišča

Postajamo čisto drug svet

Petdesetletno Majo iz Zasavja ujamem med delom v lokalu s sodobno postrežbo pijač. V natakarske čevlje je stopila že zelo mlada, zato ji izkušenj pri delu z ljudmi ne manjka. Na prvi pogled deluje, kot da jo le redkokaj vrže iz tira, a priznava, da so tudi trenutki, ko se težko zadrži.

»Najbolj žaljivi so mladi gostje, ki so bodisi preveč popili, posegli po drogi ali pa oboje hkrati. Takrat smo zanje vse – od prasice do kurbe, ni da ni. Poleg žaljivk prenašamo grožnje: boš že videla, kdo sem jaz, in podobno. Če ne bi imela toliko izkušenj, bi bili policisti pri nas verjetno vsak dan,« je odkrita. Najbolj jo prizadenejo gostje, ki kljub očitni gneči izgubijo potrpljenje. »Vidijo, da imamo poln lokal in da delamo na vso moč, pa kljub temu postanejo žaljivi in nesramni.«

Posebnih želja pri njih ne manjka. Zaradi alergij in različnih intoleranc je pri pripravi jedi in pijače potrebne veliko pozornosti, včasih pa gostje presenetijo tudi z bolj nenavadnimi zahtevami. »Kapučino z mrzlim mlekom – ta pa res zmaga,« se zasmeji.

Ko beseda nanese na bonton, nima pomislekov – mladi so hujši, pravi. »Starejši so precej prijaznejši. Seveda so izjeme, ampak jih je malo. Mladina je pogosto nestrpna in nesramna. Obnašajo se, kot da je vse njihovo. Ne poznajo besed dober dan ali hvala, naročajo pa, kot da bi skupaj ovce pasli.«

Po vseh letih dela ugotavlja, da natakarji prevzamejo prav vse, kar ljudje prinesejo s seboj. »V gostinstvu so dobri in slabi dnevi. Mi, ki delamo z ljudmi, 'pokasiramo' vse – dobro in slabo. Včasih se res vprašam, kam smo prišli kot družba. Zdi se mi, da postajamo čisto drug svet.«

Mateja J. Potočnik

Imeti moramo debelo kožo

»Od natakarjev se pričakuje, da smo vedno nasmejani in ustrežljivi. Medtem ko je dobra postrežba čedalje bolj cenjena, ostaja prisoten občutek, da naš poklic ni dovolj cenjen. Še vedno se najde kdo, ki reče: 'Kelnarca je pa lahko vsaka!' A ni tako. Se pa spomnim časov, ko je lahko v gostinstvu delal praktično vsak in ko je veljalo, da je gost kralj, ki lahko reče karkoli in ostane v lokalu, dokler se mu zljubi. Zaradi tega je marsikdo podlegel pritisku in zapustil gostinstvo. Še posebej v manjših krajih je bilo težko postaviti mejo. Sama sem kaj hitro spoznala, koliko moraš v tem poklicu prenesti – tako fizično kot psihično. Celotno izmeno stojiš in hodiš, nosiš težke pladnje, bolijo te roke in ramena. Fizični napor je velik, še težji pa je psihični. Za delo v gostinstvu potrebuješ debelo kožo,« pravi Ksenija Fazarinc, ki je v teh vodah praktično vse življenje. Odraščala je na kmetiji, kjer so starši odprli turistično kmetijo, po končani gostinski šoli pa se je izobraževala še naprej. Danes že enajsto leto vodi Kavarno Levada v Šentjurju.

Kaj pa bonton? 

»Ves ta čas sem si prizadevala ustvariti prijetno okolje tako za zaposlene kot za goste. Moj moto je preprost – če pri delu uživaš in imaš rad ljudi, se to opazi. Gostje se radi vračajo, in to je najlepša nagrada.« Je pa res, da vsem ni preprosto ustreči. Neprijetno je zlasti z nespoštljivimi posamezniki. »Tu in tam se še vedno najde kdo, ki te prizadene s komentarjem tvojega videza. Poskušaš ga preslišati, pa vendar razmišljaš o tem, kam smo kot družba prišli. Res pogrešam osnovno vljudnost, kot so besede dober dan, prosim in hvala. Želela bi si več medsebojnega spoštovanja in kulturnega vedenja. Včasih imam občutek, da nekateri namenoma iščejo razlog za prepir. Kdo ve, imajo doma enake navade?« se sprašuje Ksenija, ki nevšečnosti rešuje s prijazno besedo, čeprav bi najraje zavpila in odšla domov. Se pa strinja, da lahko posebneže najdemo na obeh straneh točilnega pulta.

»Pomembno je, da se znaš postaviti zase, argumentirano pojasniti svoje odločitve in se tudi opravičiti, kadar narediš napako. Pri delu z ljudmi se to pač zgodi. Včasih ima lahko ena sama beseda dva pomena in pride do nesporazuma. Prav s takšnimi stvarmi se gradi kultura gostinstva.«

Mudi se, mudi! 

Kot opaža, je v današnjih časih največji izziv nepredvidljiv tempo dela. »Včasih je gostov malo, nato pa se v nekaj minutah naredi prava gneča. Namesto da bi hitro naročili, začnejo spraševati, zakaj je taka gneča, zakaj traja tako dolgo, ali pa čez poln lokal kričijo, kaj bodo pili in da se jim mudi. S tem delo samo še podaljšujejo,« pojasnjuje in skomigne, da veliko ljudi še vedno ne razume, da je za nekatera naročila potreben čas. »Gost naroči kavo, potem pa moraš postaviti še vrsto vprašanj – ali želi kratko ali dolgo, z mlekom, brez mleka, s smetano ... On te pa začudeno pogleda, češ, saj sem vendar naročil kavo.«

Podjetnica izpostavi tudi pripombe glede cen. Kot pravi, se ljudje pogosto ne zavedajo, da bi bile cene bistveno višje, če bi jih zviševali v enakem odstotku, kot jih v trgovinah. »Gostinci jih dvigujemo le toliko, kolikor je nujno, čeprav so stroški poslovanja iz leta v leto večji.«

Večina ljudi je vseeno prijazna in spoštljiva, zadovoljno oceni. »Želim si le, da bi se zavedali, kako veliko pomenijo že preprost nasmeh, prijazen pozdrav ali iskrena zahvala. Prav to so drobne stvari, zaradi katerih je delo v gostinstvu veliko lepše.«

Osebni arhiv

Mihela: Ostre opazke bolijo

Mihela, ki danes vodi lokal, je v čevlje natakarice stopila pri sedemnajstih letih. V vseh teh letih si je nabrala najrazličnejše izkušnje. Čeprav se zdi, da tudi manj prijetne trenutke prenaša z nasmehom, priznava, da jo nekatere opazke še vedno zabolijo. »Joj, kako si se pa ti zredila! Si noseča?« je ena izmed pripomb, ki se ji je najbolj vtisnila v spomin. Še danes se živo spominja tudi skupine gostov, ki je vstala in zapustila poln lokal, ker jih ni zmogla takoj postreči. »To je bila zelo žaljiva situacija. Hitela sem, kolikor je bilo mogoče. Tekala sem sem in tja, premočena od potu, oni pa so odšli, kot da mi je bilo zanje vseeno,« pripoveduje 36-letnica.

Na splošno jo najbolj moti pomanjkanje osnovnega bontona, ki ga opaža pri vseh generacijah. »Nekateri imajo težave že s pozdravljanjem in odzdravljanjem, z očesnim stikom, pa tudi z osnovno kulturo za mizo. Nanjo odložijo toliko osebnih predmetov, da zmanjka prostora za postrežbo. Najdejo se tudi takšni, ki namenoma iščejo napake – prav z ničimer jim ne moreš ustreči, nič ni dovolj dobro.« Kaj pa osvajalci? »Oh, ja. Najhujši so starejši moški, takšni, ki bi mi lahko bili očetje. Slonijo za šankom in se vedejo, kot da se nameravajo poročiti z mano. Občutek je neprijeten, a moraš to nekako odmisliti in iti naprej,« zavzdihne Mihela in poudari, da ima večinoma zlate goste. »Najraje imam tiste, ki se iskreno razveselijo lepe postrežbe. Ki mi v zameno za napis na kavi podarijo širok nasmeh.

Osebni arhiv

Tom Costo: Če ne vidiš sonca, ti ne bo nikoli posijalo 

Tom Costo nas popelje nekoliko globlje v psihologijo gostinstva. V njihovi kavarni Pri Kulturni pip`ci veliko dajo na bonton in, kot s hvaležnostjo ugotavlja, njihov prag prestopajo predvsem prijazni, umirjeni in kulturni gostje. »Res pa je, da se tu in tam najde skupinica junakov, ki ne spoštuje dogovorjenega in gre v ekstreme – glasna glasba po določeni uri, obnašanje, kot da je vse njihovo, vse lahko plačamo, vse lahko kupimo, mi smo kralji, vi ste naši podložniki … Ker imamo izkušnje iz pedagoških in psiholoških vod, hitro vzpostavimo red,« je zadovoljen Tom, ki ga vodi svojevrstna filozofija gostinstva, s katero seznani vsakega zaposlenega. »Ti gosta gostiš, on pride k tebi na obisk. Ni prišel le zaradi izbora pijač, pomembni so odnos, spoštovanje in čut za njegove želje. Če pa gost ne spoštuje nas, naše zgodbe in našega truda, se ta odnos skrha.« Čeprav nima težav s postavljanjem meja, seveda pride tudi do neprijetnih trenutkov ali nenavadnih zahtev.

»Tu in tam kakšen obiskovalec naših prireditev nikakor ne more razumeti, zakaj še ni postrežen, ne vidi pa sto ali več drugih gostov, ki so prišli sočasno. Zgodilo se je že, da je kdo vstal in odšel, ker pri nas ni dobil steklenice piva največje slovenske oziroma danes nizozemske pivovarne. Morda smo res malo drugačni, a vemo, kaj je dobro, in cenimo lokalno okolje. Najde se tudi kakšen barista, ki ima doma aparat za več tisoč evrov, si na njem pripravi en ali dva espressa na dan, potem pa pri nas išče popolnost,« se nasmehne sogovornik in doda: »Kdor je vedno nezadovoljen, bo tak tudi v kavarni. Če ne vidiš sonca, ti ne bo nikoli posijalo.«

Meni, da sta prav splošno nezadovoljstvo ali preprosto slab dan pogosto razlog, da se ljudje znašajo nad osebjem. »Mi ostajamo prijazni in skušamo prispevati svoj delež k prijaznejšemu svetu. Humor je konstanta pri našem delu. Kavarno si vedno predstavljam kot oder – vsi smo igralci, tako zaposleni kot gostje. Skupaj se zabavamo, z gosti se zelo dobro poznamo in se radi pošalimo na račun drug drugega. Lahko bi rekel, da nam prav vsi polepšajo dneve.«

revija Jana