S. Ciriaco

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Plenilska riba skakavka, ki je nadloga za ribiče, saj pretrga komercialno pomembne ribe, je že pri nas. Človekove dejavnosti so povzročile, da imamo tudi japonsko ostrigo, rebračo, modro rakovico ... Ste vedeli, da je bilo v Jadranu doslej opaženih 33 vrst morskih psov in da je sredozemska kamena korala edina vrsta, ki v našem morju tvori manjše koralne grebene?

Strah pred morskimi psi je pretiran

Visoka temperatura povzroča prihod številnih toploljubnih vrst v slovensko morje. Temu pojavu pravimo tropikalizacija. »Pri tem gre za neposredno posledico podnebnih sprememb, saj zaradi višje temperature padejo ovire, ki so doslej preprečevale, da bi mnoge toploljubne vrste iz južnih delov Sredozemskega morja širile svoje območje razširjenosti proti severu,« pojasnjuje prof. dr. Lovrenc Lipej, ki je zaposlen kot znanstveni svetnik na Morski biološki postaji Nacionalnega inštituta za biologijo v Piranu. Je predavatelj na Univerzi v Ljubljani, Univerzi v Mariboru in Univerzi na Primorskem. Ukvarja se predvsem z morsko biodiverziteto, s posebnim poudarkom na kartiranju in popisu habitatnih tipov ter biotski globalizaciji, h kateri prištevamo bioinvazijo in tropikalizacijo.

Osebna rast

Znanost pojasnjuje, zakaj obožujemo morje

Skakavka pretrga orado na pol

Posledice višje temperature se najočitneje kažejo v nekaterih pojavih, kot je bledenje koral. »Sredozemsko kameno koralo (Cladocora caespitosa), ki je endemična vrsta v Sredozemlju, zapustijo njihovi simbionti, zaradi česar zbledi. Če temperatura v krajšem času upade, se lahko simbionti povrnejo in korala spet dobi barvo. Če pa visoka temperatura vztraja dlje časa, pride najprej do nekroz, torej poginov posameznih osebkov v koloniji, lahko pa se stopnjuje v pogin cele kolonije ali množični pogin vseh kolonij koral. Odkar smo ta pojav, s katerim se srečuje večina tropskih koralnih grebenov, septembra leta 2011 potrdili tudi v našem morju, se pojavlja vsako leto.«

Največje težave z ribami v Jadranu povzročajo prav prišleki (toploljubne vrste), med njimi skakavka, ki dela škodo ribičem v srednji in južni Dalmaciji. »Ta plenilka komercialno pomembne ribe, kot so orade, brancini in predvsem ciplji, dobesedno pretrga na pol. Pojavlja se tudi v slovenskih vodah, kjer pa doslej še ni prišlo do pojavov takih razsežnosti kot na Hrvaškem.«

Japonska ostriga

Drugi problem je bioinvazija oziroma širjenje tujerodnih vrst v naš del Jadranskega morja. V tem primeru temperatura ni dejavnik prihoda ali vnosa teh organizmov, temveč gre pretežno za neposreden človekov vpliv – z balastnimi vodami in sedimenti, pomorskim prometom in marikulturo ali s posrednimi vplivi človeka, na primer s Sueškim prekopom. Gotovo pa višja temperatura olajša preživetje teh organizmov v novem okolju.

Osebni arhiv

V slovenskem delu Jadrana so doslej našteli več kot sedemdeset vrst tujerodnih organizmov (ki izvirajo iz drugih biogeografskih območij). »Med njimi sicer še ni plamenke (Pterois miles) in srebrnoproge napihovalke (Lagocephalus sceleratus), so pa številne druge. Od teh je manj kot deset odstotkov takih, ki jih lahko označimo kot invazivne – to pomeni, da dokazano povzročajo ekološko škodo na domorodni biodiverziteti in/ali ekonomsko škodo gospodarstvu (ribištvu in marikulturi). Najpogostejša med tujerodnimi vrstami je japonska ostriga (Magallana gigas), ki jo najdemo praktično povsod od Debelega rtiča do Sečoveljskih solin na kamnih v bibavičnem pasu. Tujerodne vrste najdemo predvsem na obalnih mokriščih, v pristaniščih, mandračih in marinah ter objektih za gojenje morskih organizmov. Zato tam redno izvajamo dolgoročni monitoring tujerodnih organizmov. V slovenskem morju smo potrdili nekatere tujerodne vrste, ki so bile tedaj prvič potrjene ne le pri nas, ampak za celotno Sredozemsko morje, kot sta na primer terapon (Therapon theraps) in modra gospica (Chrysiptera cyanea).«

Zloglasna modra rakovica

 »Napihovalki in plamenki se še ni uspelo prebiti do naših krajev, se pa od invazivnih vrst pojavlja rebrača Mnemiopsis leidyi, za katero so raziskave v slovenskem morju pokazale, da je delež ribjih jajc in ličink v njeni prehrani zelo zanemarljiv. Tudi za zloglasno modro rakovico (Callinectes sapidus), ki se v slovenskem morju v večjih gostotah pojavlja le v lagunskem in solinskem okolju, za zdaj še nimamo konkretnih dokazov o njenem vplivu na domorodne vrste in gojišča školjk. Pri tem je treba omeniti, da je bila modra rakovica prvič potrjena v slovenskem delu Jadrana leta 2019, množično pa se je začela pojavljati šele leta 2024. Seveda nobena od teh vrst ni strupena.«

Tomž Rus

Bračiča pri nas ni več!

Nas je pa v Sloveniji že prizadelo izginjanje vrst oziroma lokalno izumrtje. Izgubili smo bračiča (Fucus virsoides), endemično vrsto rjave alge, ki je v Sloveniji od avgusta 2015 ni več. Vzrok za izginotje ni popolnoma pojasnjen, bolj kot segrevanje ozračja in morja so krive človeške aktivnosti, pravi profesor Lipej. »Za velikega leščurja (Pinna nobilis), ki je v zadnjih letih povsod izginil iz Sredozemskega morja, pa z veseljem ugotavljam, da se v slovenskem morju in nekaterih drugih predelih Jadrana še vedno pojavljajo mladi primerki te največje sredozemske školjke. S kolegi se nadejamo, da bo ta vrsta prej ali slej sposobna razviti odpornost proti mikroorganizmu, ki je povzročil množično morijo v Sredozemlju. Sem pa pred leti že, očitno prehitro, odpisal navadnega sklata (Squatina squatina), poldrugi meter dolgega, hrbtno sploščenega morskega psa, ki je bil pred stotimi leti pogosta tarča tržaških ribičev. A redna opažanja te vrste v južnem in srednjem Jadranu kažejo na možnost, da se bo kmalu spet pojavil v naši luži na vrhu Jadranskega morja.«

Lovrenc Lipej

33 vrst morskih psov

 V Jadranskem morju so ogroženi tudi morski psi, ki si jih tu doslej našteli 33 vrst. »A so podatki za pojavljanje nekaterih že zelo stari. Nekateri morski psi so se pojavili samo v enem ali dveh primerih, nekateri se pojavljajo sezonsko, nekaj vrst pa se pojavlja bolj ali manj stalno. Redni so navadni morski pes (Mustelus mustelus) in črnopikčasti morski pes (Mustelus punctulatus). V zalivu se pojavljata morska lisica (Alopias vulpinus) in sinji morski pes (Prionace glauca). Vsakih nekaj let pa nas preseneti morski pes orjak (Cetorhinus maximus), ki lahko v dolžino zrase do deset metrov in tudi več. Tu in tam se pojavita tudi obe vrsti morskih mačk, mala in velika. Pred kratkim smo dokazali, da je Tržaški zaliv območje odraščanja vsaj petih vrst hrustančnic. Sinji morski psi prav poleti kotijo mladiče v zalivu, opazili pa so tudi samice z bočnimi brazgotinami, sledovi srečanj s samci v razmnoževalnem obdobju. Morski psi so kot plenilci na vrhu prehranjevalne verige zelo pomembni, saj nadzorujejo populacije številnih vrst rib in drugih organizmov. Strah pred morskimi psi je gotovo pretiran in nekaj krivde pri tem je treba pripisati pred več kot petdesetimi leti posnetemu Spielbergovemu filmu Žrelo. Delno pa so krivi tudi mediji, ki še posebno poleti 'dražijo' bralce.«

Bolj kot živali nevarno divjanje ljudi

So v letošnji poletni kopalni sezoni v Jadranskem morju kakšni morski organizmi, pri katerih previdnost ni odveč? »Previdnost ni nikoli odveč, a pravih nevarnosti resnici na ljubo ni. Kljub dejstvu, da živim ob morju in z morjem tako rekoč vse življenje, nisem nikoli imel opravka s piki kakšnih klobučnjakov, strupenih morskih zmajev ali kakšnih drugih organizmov. Vsako poletje pa sem iz pete z iglo bezal bodice morskih ježkov, na katere sem po nesreči stopil. Mene veliko bolj kot naravni dejavniki skrbi divjanje plovil in vodnih skuterjev.«

revija Jana