Ljubezenska pravljica s staromodnim pridihom
Sodobna ljubezenska zgodba z nekoliko staromodnim pridihom – in veliko poguma.
Tekst: KLAVDIJA RUPAR VUGA
Miša Bitenc je Ljubljančanka, ki svoje življenje deli na družbenih omrežjih, vodi krožek konverzacije v slovenskem jeziku za tujce, veliko ji pomeni tudi delo mačje varuške. Pred leti je na spletu spoznala Tamerja iz Sudana in se z njim poročila. Prestopila je v islamsko vero in si pred tremi leti z možem v Ljubljani ustvarila svoj mehurček, v katerega se rada vračata.
Mišina zgodba je malo drugačna od zgodbe tipične Slovenke. »Takrat nisem iskala partnerja, a očitno nama je bilo namenjeno, da se najdeva. Trajalo je kar nekaj časa, preden sva se videla v živo. Čeprav sva se spoznala na sodoben način, ima najina zveza tudi malo staromodnega pridiha. Izmenjala sva si veliko pisnih, zvočnih in videosporočil. Po pošti sva si pošiljala tudi manjše pozornosti,« pravi Miša.
Tamer je takrat zaradi službe prebival v Savdski Arabiji, a Miši niti na kraj pameti ni prišlo, da bi najprej ona obiskala njega. »Enega od poskusov za njegov obisk v Sloveniji je zavrnila avstrijska ambasada in takrat sem imela prvič priložnost videti delček preprek, ki jih morajo prebivalci tretjih držav premagati za vstop v Evropo.« Po dobrem letu sta se dogovorila za srečanje v Egiptu, za tja takrat Tamer kot sudanski državljan ni potreboval vizuma. »Po tednu, ki sva ga preživela skupaj, sva vedela, da ne moreva več drug brez drugega.« Že v Egiptu sta pogledala na koledar, kdaj lahko Tamer načrtuje dopust za obisk domačih v Sudanu.
»Tri mesece po tem je bil kurban bajram in ob tem prazniku je navada, da se preživlja čas z domačimi, hkrati pa je to sezona porok. In midva sva imela manjše slavje kar na dvorišču pri Tamerjevi družini doma. To je bilo pred dobrimi šestimi leti.«
Vedela sem, da ravnam prav
»Čakale so naju še številne birokratske obveznosti. Po vseh potrebnih žigih v Sudanu sem šla na sudansko ambasado na Dunaj in v Ljubljani zaključila na upravni enoti, tam je bil zakon vpisan tudi v naš register. Nato sem pridobila še vizum za Savdsko Arabijo in konec leta odpotovala k Tamerju v mesto Džida. Težko je razložiti, a vedela sem, da ravnam prav.«
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 20. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
E-novice · Novice
