Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Jana za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Človeška družba je od nekdaj »premogla« tudi  patološke posameznike, sposobne najokrutnejših dejanj. V Sloveniji smo si po tem zapomnili predvsem razvpita morilca Metoda Trobca in Silva Pluta, a ljudje z enakimi diagnozami in enakimi nagnjenji so med nami tudi danes. Kako jih pravočasno prepoznati in jim po možnosti preprečiti, da bi morili, pretepali in posiljevali; kako jih ozdraviti in kaj storiti s tistimi, ki so onkraj dometa človečnosti? Takšna vprašanja zaznamujejo delo psihiatra in kulturnega antropologa Mirana Pustoslemška, vodje enote za forenzično psihiatrijo na UKC Maribor, ki se vsak dan znova podaja v najtemnejše sence naše družbe. Kjer lahko prežijo pošasti – najdejo pa se tudi simulanti.

Koliko bolnikov je v obravnavi v vaši enoti?

Najprej je treba vedeti, da se naši bolniki delijo v dve skupini. V prvi so osebe, ki jim je bila izrečena zaporna kazen ali pripor in so od tam napotene na psihiatrično bolnišnično zdravljenje. V drugi pa so bolniki, ki jim je bil zaradi suma neprištevnosti pri storitvi kaznivega dejanja izrečen ukrep obveznega zdravljenja in varovanja v bolnišnici. V enoti se zdravi med 50 in 65 bolnikov, uradno pa imamo na voljo 48 postelj; to pomeni, da smo ves čas na zgornjem robu svojih zmogljivosti.

Katere pa so najpogostejše diagnoze v obeh skupinah bolnikov, ki jih zdravite?

Pri najbolj akutnih, ki jim je bilo zaradi neprištevnosti odrejeno obvezno zdravljenje, največkrat govorimo o shizofreniji, bipolarni motnji, tudi demenci, depresivni motnji s psihotičnimi simptomi, pa o organskih okvarah s psihiatričnimi posledicami ... Pri zapornikih, ki jih sprejemamo na zdravljenje, pa imamo povečini opravka s psihozami, še posebej v povezavi z že omenjenimi psihoaktivnimi substancami. V zadnjih letih je namreč med zaporniki v Sloveniji v porastu uporaba sintetičnih kanabinoidov, ki jih ljudje nanašajo v pivnike; te snovi lahko zelo hitro povzročijo nevarne psihoze. Nekatere študije kažejo, da lahko v nekem obdobju prizadenejo tudi do deset odstotkov zaprtih oseb, sicer pa na splošno pogostost psihoz med zaporniki znaša okoli štiri odstotke.

Slovenija

Nič ni, kot se zdi: svet za rešetkami slovenskih zaporov

Med vašimi bolniki so morilci, posiljevalci, nasilneži …

Razpon kaznivih dejanj je zelo velik. Kar precej je ubojev in umorov, pogosti so spolni delikti, tudi požigi … Kar nekaj posameznikov, ki spadajo med forenzične bolnike, ki jim je bil izrečen ukrep obveznega zdravljenja, pa je zagrešilo z družbenega vidika manj nevarna dejanja, vendar so vseeno pristali pri nas. To so ljudje z resnejšimi duševnimi težavami, ki sicer zavračajo zdravljenje in tudi ne izpolnjujejo vseh pogojev za zdravljenje proti njihovi volji po zakonu o duševnem zdravju, obenem pa obstaja verjetnost, da so nevarni za okolico. Ko torej tak človek zagreši kaznivo dejanje, s katerim opozori nase, je v skladu s kazenskim zakonikom lahko napoten k nam.

Šimen Zupančič

Kako pa se sicer razlikuje obravnava med omenjenima skupinama bolnikov, torej med zaporniki in neprištevnimi bolniki? Predstavljam si, da gre pri prvi skupini tudi za resocializacijo, za ponovno vključitev v družbo, pri drugi pa to pač ni več mogoče – ker je nevarnost preprosto prevelika.

Hospitalizacije zapornikov, ki pač potrebujejo psihiatrično zdravljenje, so praviloma bistveno krajše – še posebej kadar gre zgolj za reakcije na stres ali pa celo za simuliranje duševnih motenj. Pri najbolj akutnih, torej forenzičnih, neprištevnih bolnikih pa zdravljenje pravzaprav traja vse življenje. Kadar govorimo o bolnikih s težjimi motnjami, pri katerih terapija ne zaleže, je seveda nevarnost ponovitve težkih kaznivih dejanj precejšnja. V slednjem primeru se bolnika po petih letih iz naše enote preusmeri v socialnovarstveni zavod, kjer lahko biva tudi do smrti. Lahko pa se zgodi, da se po zdravljenju psihoza umiri in človek stabilizira do te mere, da je lahko do neke mere rehabilitiran ter vključen v skupnost – a takšni primeri so redkejši.

Kako pogosto pa pridete v stik s psihiatričnimi bolniki, ki imajo ob tem še hude osebnostne motnje – na primer s psihopatskimi osebnostmi, ki trpijo za shizofrenijo?

Raziskave kažejo, da so v zaporih koncentracije osebnostnih motenj, kot je psihopatija, seveda bistveno višje kot v širši družbi. Med populacijo moških zapornikov je pogostost psihopatije več kot 20-odstotna, disocialne osebnostne motnje pa več kot 50-odstotna. To so zelo, zelo visoki deleži; med splošno populacijo je psihopatov komaj en odstotek.

Kakšno diagnozo bi torej postavili razvpitemu serijskemu morilcu Metodu Trobcu in kako bi ga obravnavali, če bi prišel na vašo enoto?

Mislim, da tukaj ne more biti dvoma, da je šlo za psihopata. Bolniki, kot je on, so praktično nedostopni za zdravljenje.

Zgodbe

O zaporu iz prve roke: Čas za rešetkami mi je odprl oči

Kako pa na oddelku skrbite, da najbolj nevarni in nasilni bolniki ne storijo česa hudega drugim ali sebi? Posežete tudi po prisilnih sredstvih, jih privežete na postelje, umirite s pomirjevali?

Na enoti imamo v takšnih primerih na voljo ustrezne protokole, zdravila in posebne varovalne ukrepe, ki so natančno določeni z zakonom o duševnem zdravju. Med drugim imamo na voljo kognitivno-vedenjsko psihoterapijo, pa tudi vedenjske ukrepe, ki jih izvajamo dokaj redno, kajti imamo ničelno toleranco do vseh vrst nasilja, tudi verbalnega.

Kaj pa običajni ljudje, ki nimamo tega znanja in teh sredstev – kako naj se odzovemo, če se znajdemo iz oči v oči s psihotikom, ki je po možnosti še oborožen? Nedavni primer moškega z Aspergerjevim sindromom in še vrsto drugih motenj, ki ga je na ljubljanskih Fužinah ustrelila policija, je nazorno pokazal, kako nevarna so lahko takšna srečanja.

V takšnih primerih je težko natančno vedeti, pri čem smo. V večini primerov bodo geste sočutja in prijaznosti dale ustrezen učinek, lahko pa se tudi zgodi, da imate pred seboj paranoidno osebnost, ki jo boste s tem samo še prestrašili in spodbudili k dodatnemu nasilju. Zato je treba najprej poskrbeti za lastno varnost in nato iz varne pozicije poskusiti z umirjenim človeškim pristopom; če je odziv ustrezen, bomo bržkone lahko rešili položaj. Če pa so reakcije bizarne ali celo agresivne, ni dobro tvegati; takrat se je najbolje umakniti in poklicati pristojne službe.  

Šimen Zupančič

Ko sva na začetku govorila o profilih bolnikov v vaši enoti, ste omenili tudi simulante. Kako pogosto naletite nanje in kako dolgo vas lahko vlečejo za nos?

Simuliranje je razširjeno zlasti v zgodnji fazi kazenskega postopka, ko posameznik še računa, da bo s pretvarjanjem, da ima duševno motnjo, dobil izrečen ukrep petih let obveznega zdravljenja pri nas, kar je kakopak bistveno ugodnejše, kot če bi bil spoznan za prištevnega in bi mu bilo za storjeno kaznivo dejanje prisojenih 20 ali 30 let zapora. Pretvarjajo pa se tudi osebe, ki so že v zaporu, ker si pač obetajo določene koristi – na primer da skušajo priti do določenih zdravil, ki bi jih lahko prodale na zaporniškem črnem trgu. Imeli smo primer zapornika, ki smo ga sprejeli v obravnavo zaradi depresije in samomorilnih nagnjenj in nas je uspešno zavajal kar dolgo; ko pa smo končno izvedeli, da ima v zaporu znatne dolgove zaradi kartanja, zaradi česar se boji vrnitve za rešetke, je bilo njegove igre konec. Dotlej smo ga jemali nadvse resno, kajti tudi problematika samomorilnosti je v slovenskih zaporih precej resna.

Vas v tem kontekstu torej ni presenetilo, ko ste izvedeli, da se je Silvo Plut, ob Trobcu bržkone najbolj znan slovenski množični morilec, obesil v svoji celici?

Ja in ne. Verjamem, da se pri tako imenovanih specialnih povratnikih zgodi, da nekomu po določenem času ni več do tega, da bi vse življenje ponavljal te cikle trpljenja. In potem se odloči, da bo to zgodbo pač končal na svoj način.

Kako pogosto pa se zgodi, da nekdo, ki trpi za neko psihotično motnjo, pravilno ovrednoti svoja dejanja in jih tudi obžaluje? V ZDA so imeli odmeven primer Kipa Kinkela, ki je pri 15 letih ustrelil svoja starša in dva sošolca, leta zatem pa se je javno pokesal – četudi je vedel, da mu zaradi tega ne bodo znižali kazni.

Težko je reči, kajti tudi empatijo je mogoče odlično simulirati. Ena ključnih lastnosti psihopatov je, da je človek vrhunski manipulator in igralec, ki pa v resnici ne občuti nobenega sočutja in tudi ne krivde. Kadar pa govorimo o posameznikih, ki nimajo psihopatske osebnostne motnje in premorejo empatijo, pa je obžalovanje seveda lahko pristno.

Prej ste dejali, da je odstotek psihopatov v zaporih veliko višji kot na splošno v družbi. Ameriška psihologa Robert Hare in Paul Babiak pa sta dokazala, da je nenavadno visok tudi med vodilnimi menedžerji velikih podjetij, ker sedanji socialno-ekonomski sistem pač v večji meri omogoča uspeh ljudem s temi lastnostmi. Se strinjate s tem?

Takšne ugotovitve so relativne glede na obdobje in družbeno okolje. V določenih obdobjih so v določenih kulturah psihopatske lastnosti res lahko legitimne in celo zaželene. Spet v družbah, kot je slovenska, so seveda stigmatizirane in tudi kaznovane. Res pa je, da raziskave, ki ste jih omenili, nakazujejo, da je odstotek psihopatov med vrhunskimi menedžerji lahko višji; znaša nekje štiri odstotke proti enemu odstotku, kolikor naj bi bilo psihopatov na splošno med ljudmi. A štiri odstotke v resnici še vedno ni veliko in zato moramo biti previdni; hitro se lahko zgodi, da komu naredimo krivico.

Ali se vam – tudi s tovrstno previdnostjo v mislih – med spremljanjem dogajanja v svetu vendarle zgodi, da se v vas prebudi glas kliničnega strokovnjaka in ob retoriki ter dejanjih katerega od voditeljev velesil pomislite, da s tem človekom s psihološkega in psihiatričnega vidika nemara ni čisto vse v redu?

Seveda se zgodi. Pri tem pa moram poudariti, da zadeve seveda niso tako preproste. V času prvega predsedniškega mandata Donalda Trumpa sem bil v New Yorku na nekem simpoziju; med svojim bivanjem sem zavil tudi v knjižnico na znameniti kolumbijski univerzi in tam že tedaj našel vsaj deset knjig z diagnostičnimi razpravami o predsednikovem stanju. Tedaj je znotraj ameriške psihiatrične stroke stekla resna razprava, ali strokovnjaki lahko prekršijo načelo, po katerem ne smejo javno izrekati psihiatričnih stališč in diagnoz, še posebej ko gre za javne osebnosti – ali pa lahko to načelo prekršijo, kadar obstaja resna nevarnost, da bo takšna osebnost s svojimi dejanji povzročila znatno škodo skupnosti. Debata traja še danes, pri čemer se je število kandidatov, ki bi lahko bili njen predmet, žal še povečalo.

revija Jana