Robert Balen

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

»Moja teta je umetnica, za katero skoraj nihče ne ve. Njene čudežne roke pletejo neverjetna oblačila, ustvarjajo čudovite košare in koše. Vsak kos nastaja počasi, vanj vpleta izkušnje in znanje, ki se prenašajo iz roda v rod. Njeni kosi niso za vsakogar, so za tiste, ki vedo, kaj pomeni resnična kakovost, ročno delo in umetnost. Kadar oblečem njeno stvaritev, nimam občutka, da nosim jopico, plašč ali obleko, občutek imam, da imam na sebi umetniško delo,« je o svoji teti zapisala Karmen Gajšek, sicer organizatorka festivala divje hrane FesDivjal, ki že pet let odkriva stara znanja in jih prenaša v današnji svet v Kozjanskem regijskem parku. »Trudim se ohranjati in oživljati kulturno in naravno dediščino, in to, kar počne moja teta, je del tega. Njena dela so žive umetnine.«

Gospodinjstvo

Ustvarjalka Apolonija Zupan: odkvačkajmo skrbi

Izdelek, ki ga ustvarimo s svojimi rokami, je v današnjem času nekaj dragocenega, ne samo da pogreje srce, v sebi tudi nosi zgodbo človeka, ki ga je ustvaril, zato smo želeli spoznati Marijo in odkriti, kaj se skriva v njenih nitih ter kakšne spomine vpleta v svoje unikatne izdelke.

Razpeta je med Celjem, kjer je ostala po upokojitvi – bila je strežnica v tamkajšnji bolnišnici – in domačijo na Kozjanskem in njena dela odsevajo ljubezen do narave: mehkih kozjanskih gričev, starih sadovnjakov, neokrnjene tradicije, v povezavi z utripom mesta. Plete že od mladih nog. Prav dobro se spominja ritmičnega brnenja domačega kolovrata, s katerim je njena babica predla volno. Učila jo je snutja prvih zank: kape, rokavice, nogavice … »Zelo sem bila zvedava, in če mi stara mama ni znala povedati, sem spraševala sosede, listala revije, kot so bile Naša žena, Jana, Burda. Prehajale so iz rok v roke, ženske smo si prerisovale načrte in jih shranjevale.«

Robert Balen

Ustvarjalnost je dobila krila

Vmes se je zgodilo življenje – mlada se je osamosvojila, se pri osemnajstih poročila in dobila sina. Zaradi službe, kmetije in skrbi za družino je ustvarjalnost ter pletilke za nekaj časa pustila ob strani. A potreba po dodatnem zaslužku je stare ideje znova obudila. Mož ji je pomagal pri starem običaju pletenja košar in košev, ki jih je potem tovorila – predvsem košare – k strankam z avtobusom, s katerim se je vsako jutro vozila v službo. Tudi s pletenjem je tu in tam zaslužila kakšen evro, ampak njena ustvarjalnost je resnično dobila krila po upokojitvi, še posebej ko je njeno spretnost odkrila nečakinja Karmen.

»Na festivalu divje hrane, ki bo tudi letos prvi vikend v septembru, med drugim predstavljamo različne oblike samooskrbe, velik nabor domačih ekoloških pridelkov in izdelkov, kamor seveda sodi tudi pletenje. Ko sem odkrila umetnico v družini, sem jo z veseljem vključila. Pokazala mi je svoje pletenine z vzorci, ki spominjajo na motive iz narave, in bila sem navdušena. Ko sem ji zaupala svojo željo in pokazala na fotografiji idejo dolge jopice z motivi hišk, me je z izdelkom preprosto osupnila,« je vesela Karmen, ki s svojimi posebnimi jopicami pritegne pozornost, kamorkoli gre.

Kadar pletem, vse drugo izgine

»Imam sicer knjigo o pletenju, a ogromno idej dobim na spletu, na FB je veliko skupin, v katerih si ženske izmenjujejo ideje. Pomagam si s prerisovanjem načrtov na karo papir. Včasih kaj ne uspe, kot sem si zamislila, zato razparam in začnem znova. Toliko časa poskušam, da sem zadovoljna. Pri pletenju nogavic ni treba veliko razmišljati, pri jopicah, kakršne nosi Karmen, moraš biti pa močno osredotočen.« Nečakinja jo je dolgo nagovarjala, da bi ji spletla jopico z motivi brez, ki so ji zelo ljube. Poslala ji je celo fotografijo. Marija je pa kar molčala do njenega rojstnega dne, ko jo je presenetila z zdaj njeno najljubšo jopico. Za takšno gotovo potrebuje ves mesec pridnega pletenja.

»Najmanj osem ur pletem vsak dan, včasih tudi ponoči, takrat je najlepše, ko je mir,« se nasmehne. Ko prime v roke pletilke, jo odnese v povsem drug svet. »Ko se potopim vanj, vse drugo izgine. Kot takrat, ko sem še lovila ribe. Zamahnila sem s palico, vrgla trnek in zamaknjeno gledala v plovec, kdaj bo riba prijela. To sem lahko počela ure in ure. Z možem sva včasih skupaj lovila za Savinjo, ampak on ni imel toliko potrpljenja, kot ga imam jaz. Prav spočila sem se ob šumenju počasne reke. Če je kakšna riba prijela, je bilo pa toliko bolje,« se smeji spominu. Veliko vode je namreč preteklo, odkar je zadnjič vrgla trnek.   

Zgodbe

Natalija Šoba Ternik, ustvarjalka lepega

Robert Balen

Pletenje pomirja njenega duha

 Potem ko si v svoje ustvarjanje vložil ogromno truda, je najlepši trenutek, ko je izdelek končan. Še lepše pa je seveda, če se zasvetijo oči človeku, ki mu je kos namenjen. Pletenje je sprostitev, meditacija, ukvarjanje z barvami, skrb za drugega, veselje, ko vidiš, da lahko narediš nekaj lepega. To polni človeško dušo. »Karmen res ceni moje delo, vsi ljudje tega žal ne znajo. Volna za eno tako dolgo jopo stane okoli 100 evrov, material je res drag, kje je še delo, ljudje pa potem mislijo, da jo bodo kupili za 40 evrov. Ko sem pred časom na celjskem sejmu prodajala nogavice po 15 evrov, je prišel mimo gospod in se jezil nad ceno, češ da on kupi deset parov za deset evrov. Mnogi ne prepoznajo vrednosti dela človeških rok, ampak se mi zdi, da vedno bolj prihaja čas, ko bo to spet postalo pomembno,« razmišlja Marija.

Trenira možgane

 Rada si postavlja izzive, ustvarjalnost ji krepi možgane, ki so tako vseskozi na preži. »Eni rešujejo križanke, jaz pa pletem. Žene me veliko veselje do novih vzorcev in motivov.« Medtem ko roke pletejo, glava počiva. Namesto da imajo mladi toliko opravka s telefoni in računalniki, bi bilo lepo, če bi se jih čim več odločilo prijeti za pletilke in bi se vrnili k svojim koreninam ter pomagali ohraniti to dragoceno dediščino pred pozabo, razmišlja. Vesela je, ko ji povemo, da se to počasi dogaja, saj nam je pred časom Katja Berden, ustanoviteljica skupine Zanke čez planke na Facebooku, povedala, da mlade generacije danes vedno bolj prepoznavajo vrednost pletenja tudi kot del trajnostne modne prakse, s čimer se upirajo množični modi.

Danes še vedno pletejo v waldorfski šoli, vedno bolj priljubljeni pa so tudi krožki pletenja in kvačkanja v osnovnih šolah. Če nekaj izdelaš sam, imaš do tistega povsem drugačen odnos in si edinstven, pravijo. Marijina nečakinja Karmen v hladnejših dneh leta ne sname s sebe Marijinih pletenin, nad njimi se navdušuje vedno več njenih znancev in prijateljev. Marija priznava, da ji ob skromni pokojnini prav pride dodaten denar, ampak lepo bi se bilo ob tej dejavnosti tudi podružiti. »Če bi več ljudi pletlo, bi bilo manj stresa, saj pletenje pomirja, to je poceni psihoterapija,« se zadovoljno nasmehne.

revija Jana