Mateja J. Potočnik

V drobni in skromni Klari se skriva pravi vrelec energije: konec junija bo praznovala stoti rojstni dan, pa se zdi, kot da jih ima trideset manj. Kot britev oster um, nobenih sledi o demenci, neverjetno gibčna in optimistična se zanima za svet okoli sebe. Razmišlja in sanja v madžarščini in srbščini, jezikih svojega otroštva, s svetom pa se povezuje v slovenščini. V nasprotju s precej mlajšimi starostniki se prav nič ne pritožuje, temveč načrtuje praznovanje, na katero bo povabila svoje drage ljudi. Na njem zagotovo ne bo manjkalo smeha, saj je vedno rada kaj ušpičila. Nekateri njeni »podvigi« so še danes legendarni.

Slovenija

Pretresljive izpovedi stoletnih partizank

Medtem ko se nekateri ljudje z grenkobo spominjajo svoje mladosti, pomanjkanja in težkih razmer, se zdi, da se Klare to sploh ni dotaknilo. O svojem življenju pripoveduje brez grenkobe, četudi je preživela težke stvari.

##PAIDBREAK##

Skromno, a lepo otroštvo

»Sem Madžarka. Odraščala sem v Vojvodini, v Subotici, kjer s(m)o bili Madžari takrat večina. Mame se ne spomnim, umrla je, ko sem bila stara tri leta. Oče, pleskar, ki je veliko delal naokoli, celo v Dalmaciji, se je nato znova poročil, a mu je žena (moja mačeha) umrla pri porodu. Z zdaj že pokojnima bratoma nas je vzgajala stara mama. Večinoma sem se družila s fanti: z njimi sem plezala, skakala, igrala nogomet.

Doma smo govorili madžarsko, nato pa so nas vpisali v srbsko osnovno šolo in smo se morali naučiti še srbskega jezika,« se spominja prvih let svojega življenja. Niso imeli veliko, a vsaj lačni niso bili. Vsako leto so zredili dva pujsa, meso pa prekadili in vložili v mast. Madžarska kulinarika slovi po obilnosti in Klari se zaiskrijo oči ob spominu na mesne in krompirjeve dobrote, »šarf« (pekoče) golaže in paprikaše, torte doboš, palačinke, ki so jih pekli iz kar desetih jajc, in druge jedi. 

Za ljubeznijo na konec sveta

Že zelo zgodaj se je zaljubila v postavnega kiparja Aladarja iz bogate družine. Ko so jim po drugi svetovni vojni pobrali vse premoženje, sta šla mlada zakonca s trebuhom za kruhom v Slovenijo. Možev brat jima je bil pripravljen odstopiti podstrešno sobico na Mirju v Ljubljani. V njej je bilo prostora samo za eno posteljo, omara za oblačila pa je bila na hodniku. »Takrat sva že imela sina, vendar sva bila tako brez vsega, da ga nisva mogla vzeti s seboj. Komaj leto dni starega sva morala pustiti v Vojvodini. Ker sem si želela postati balerina, sem se pri enaindvajsetih letih šla učit k Pii in Pinu Mlakarju. Druge deklice so bile stare dvanajst in trinajst let, vendar med nami ni bilo razlike, ker sem bila tako drobna in majhna.

Dve leti sem uživala na vajah, študiral pa je tudi mož. A ker nisva imela denarja, da bi oba študirala, sem se odpovedala svoji karieri in šla v službo. V podjetju Vo-Ka sem ostala do petinšestdesetega leta. S službo sem bila zadovoljna, z lahkoto sem se vklopila med sodelavce, znala sem tipkati, zlahka sem se priučila še računovodstva. Delali smo dve izmeni in Ljubljančanom za vsako hišo in stanovanje pošiljali račune za vodo. Še zdaj dobro poznam vse ljubljanske ulice,« se smeji Klara, ki je bila presrečna, ko se jima je čez nekaj let v Sloveniji pridružil sin. Zakon z umetnikom ni zdržal, pred šestdesetimi leti se je ločila in življenje nadaljevala kot samohranilka.

Mateja J. Potočnik

Z mopedom, sinom in psom na morje

»Uspelo mi je priti do stanovanja na Viču, kupila sem ga na obroke, prav tako Tomosov moped, in s sinom sva se res lepo imela. Veliko sva hodila na izlete, vsako leto tudi na morje. Seveda kar z mopedom, saj nisem imela izpita za avto. Na moped sem privezala kovček, sina dala na sedež zadaj, v naročju pa je stiskal še kužka foksterierja. Šla sva dobesedno z vetrom v laseh, kajti čelade takrat niso bile obvezne, na morje v Koper, tam je imelo podjetje namestitve za delavce. Na cesti so naju začudeno gledali, ko sva drvela po Kačjih ridah pred Postojno, kajti takrat še ni bilo avtoceste. V Kopru sva se kopala v Žusterni, ki takrat ni bila še prav nič pozidana. Tam, kjer je danes plaža, je včasih rasla koruza. Tistih deset dni nama je bilo res lepo. Poleti sem ga pošiljala tudi na počitnice v Srbijo,« se spominja »gajstna« babica, za katero je bil druga prelomnica abraham.

Pri petdesetih na smuči in v avtošolo

»Takrat sem bila že kar nekaj časa samska, vendar mi ni bilo dolgčas. Opravila sem vozniški izpit, na obroke sem si kupila malega fiata in s prijateljicami smo z njim veliko doživele. Nikoli me ni bilo strah voziti, ne podnevi ne ponoči, in vedno sem bila za traparije. Ker mi je bila všeč narava, sem se pri petdesetih naučila tudi smučati. In potem ni bilo hriba, po katerem se ne bi spuščala. S prijateljico sva šli večkrat na smučanje v Francijo: v Val Thorensu in Courchevelu je bilo res super.

Poleti pa sem hodila v nudistični kamp v Baško na Krku, pozneje sem s seboj jemala vnukinjo Mio. Nudistični kamp je bil zame normalna stvar, prav tako kot pozimi hoditi v savno. Petdeset let sem vsak teden hodila k legendarni Fanči. Še zdaj se rada tuširam z vročo vodo in na koncu splaknem z mrzlo. Vsak večer pa si noge umivam v umivalniku. Zlahka dvignem nogo tako visoko, da ga dosežem. Veliko sem tudi plavala v Tivoliju in za Savo,« se muza Klara, ki je ni bilo nikoli nič strah poskusiti. In je ni še danes.

Mateja J. Potočnik

Neustavljiva

»Delala sem do 65. leta, precej dolgo za tiste čase, saj so mi govorili, da dlje ko bom delala, višja bo penzija. Penzija ni bog ve kaj, a mi čisto zadostuje. Če si skromen, že nekako prideš skozi mesec. Nikoli pa tudi nisem imela velikih želja. Pri osemdesetih se nisem več počutila povsem gotovo za vožnjo avtomobila in sem se prostovoljno poslovila od njega. Na kolesu me pa nihče ni mogel ustaviti. Do pred tremi leti sem vsak dan kolesarila, še vedno pa zelo rada hodim. Vzamem nahrbtnik in grem vsak dan kaj kupiti,« pove stoletnica, ki se je po manjših zdravstvenih težavah pred dvema letoma preselila k vnukinji. Odlično sta se ujeli. Nikoli ji ne daje nasvetov, četudi ima ogromno življenjskih izkušenj in modrosti. Dogovorjeni sta, da Klara vsak dan pospravi kuhinjo in skrbi zase. Dan ji mine, kot bi mignil. »Dolgo spim, potem se oblečem, pojem zajtrk – obožujem prepečenec, pospravim kuhinjo, grem na potep.

Dolga leta sem tudi tekla. Moj poligon je bil Rožnik. S kolesom sem šla do študentskega naselja v Rožni dolini, potem pa teč. Zdaj pa raje hodim. Tudi kadar je slabo vreme – vzamem dežnik in grem ven. Pred enim letom si je vnukinja priskrbela tekalno stezo, pa zdaj tekam tam. Še vedno sem 'blesava' na šport. Veliko ga gledam po televiziji. Navdušena sem nad športniki, res so izjemni. Edino nogomet in boks mi ne dišita, atletsko prvenstvo pa je vedno čudovito, obožujem tudi  kvize in kriminalke. Gledam tako slovenske kot madžarske programe,« pove Klara, ki se tudi druži s prijateljicami. Ostale so ji tri in so ves čas v navezi po telefonu.

Na vprašanje, kaj je recept za tako dolgo življenje, izstreli: družinska dolgoživost in zmernost. V vsem, tudi pri hrani. Nikoli ni veliko pila, si je pa z veseljem kupila steklenico poceni penine in je spila kozarec pred kosilom. Rada ima tudi jajčni liker in kakšna slajša vina. »Hvaležna sem, da sem dočakala ta leta. Še vedno dobro vidim (z očali) in lahko berem, ves čas sem aktivna. Za naprej si želim, da bi bilo tako, kot je zdaj. Ni odvisno od mene, kako dolgo bom (še) živela. Najbolje bi bilo, da bi kar zaspala, ko pride moj čas. Nisem sentimentalna, življenje sprejemam tako, kot je. Nikoli se mi ne toži po (dobrih) starih časih. Se pa moji najbližji šalijo, da moram še dolgo živeti, da bom skrbela zanje, ko bodo stari,« hudomušno sklene.

revija Jana