Šimen Zupančič

Nedavno so s plaketo ter zlatim, srebrnim in bronastim znakom civilne zaščite odlikovali  35 žensk, katerih dosežkov in zaslug se ne da primerjati niti jih ne želimo. Lahko pa smo hvaležni, da so med nami pripadnice civilne zaščite, ki so se izkazale v različnih funkcijah – vse za skupno dobro, pri pomoči soljudem. Čeprav je za nekatere civilna zaščita služba, naše sogovornice z različnih koncev Slovenije dokazujejo, da je pomoč soljudem vtkana v njihovo bistvo.

Slovenija

Zakonca rešujeta življenja in v ljudeh prebujata človečnost

Mateja Nolimal: Neustrašne punčke s kosmatimi pomočniki

Z reševalnimi psi se je začela ukvarjati po naključju pred 26 leti. Postala je inštruktorica, sodnica za delo reševalnih psov, lani pa še sodnica mednarodne organizacije reševalnih psov (IRO), kar je najvišje priznanje v svetu reševalnih psov. Rojena Ljubljančanka, ki živi na Gorenjskem (po izobrazbi je profesorica edukacijskih ved), se je poleg ogromno oddelanih prostovoljnih ur s svojimi tremi psičkami – najprej se je urila z rotvajlerko Taro, nato avstralsko ovčarko Capo in sedaj  nemško ovčarko Amito – ukvarjala še s prostovoljno pomočjo otrokom v šolah, pred dvema letoma pa je postala rejnica. Poleg dveh bioloških otrok je postala rejniška mati enemu otroku.

##PAIDBREAK##

»To sem morala storiti, saj sem to zelo močno občutila.« Tako preprosto se sliši iz njenih ust, kot je preprosto opazovati, kako se Amita odziva na njene ukaze. Z nemško ovčarko delata oba s partnerjem, Mateja je v enoti za iskanje pogrešanih, partner v enoti za delo v ruševini. Da pes in njegov človek spadata v elito reševalnih psov, morata ogromno trenirati: za izšolanje potrebujeta najmanj dve leti, vsaj štiri treninge na teden. Tudi že izšolana Amita ima pred večjimi izzivi enomesečni intenzivni trening – vsak dan. Da, kot vrhunski športniki.

revija Jana

Najtežje je iskanje otrok

 V Sloveniji je certificiranih 200 reševalnih psov, v enoti je dobrih sto operativcev, kar je dobro, saj se v naši državi izvede vsaj 50 iskalnih akcij v letu. Torej skoraj vsak teden iščejo koga. »V 26 letih se je nabralo ogromno akcij, in ko te pokličejo, spustiš vse in greš.« Rada se spominja akcije pri 27 letih, ko so bili poklicani za iskanje dveh starejših vinjenih gospodov, enega so do njihovega prihoda našli, drugega so še iskali. »Z mano sta bili kolegici približno moje starosti, in ko so nas policisti zagledali, so dejali: kaj bodo pa te punčke? Ampak te punčke smo potem gospoda našle, imele smo ponjavo in vso potrebno opremo, da smo s policisti brodili čez reko Iško in gospoda, ki je v alkoholnem deliriju tulil na nas, spravili na varno, kjer so ga potem prevzeli reševalci.«

Najtežje je iskanje otroka, sploh če na koncu najdejo mrtvega. »Velikokrat iščemo ljudi, ki želijo oditi s tega sveta, težko in nevarno je takrat, ko je pogrešani oborožen. Kako ravnati z njim, preden pride nekdo ustrezno usposobljen – tega ne znajo vsi. Načeloma nas v take iskalne akcije ne pošiljajo, ne vedo pa vedno, ali je človek res oborožen. Tudi na zadnji iskalni akciji je bil pogrešani potencialno oborožen in sem med prebijanjem po grabnih in grapah razmišljala še o tem, kaj bom storila, če vame usmeri puško. Je moj nahrbtnik dovolj debel, da zadrži naboje?«

Reševalni psi iščejo pogrešane na podlagi vonja v zraku – vsak človek oddaja svojega, od nas tudi odpadajo mikro koščki, ki so za psa dovolj. »Velikokrat ne vemo, v katero smer je šel nekdo, a obstajajo pravila, kako ravnajo otroci, kako dementne osebe.  Za tiste, ki nameravajo storiti samomor, je značilno, da se po navadi odločijo to storiti nekje v bližini doma in tam, od koder se vidi dom,« razlaga Mateja, ki jo ob uspeli akciji vedno navda dober občutek. »Četudi je izid na koncu žalosten, pomagamo, da družina glede svojega ljubljenega ne živi več v dvomu.«

Osebni arhiv

Marjanca Velišček: Krvodajalci, naš nacionalni zaklad

Sociologinja iz Kobarida se je lani poleti upokojila, a 13 let dela kot sekretarka Območnega združenja Rdečega križa Tolmin je v njej pustilo močno sled. Kot laična bolničarka bo sočloveku vedno na voljo, pomaga pri ekipah prve pomoči, organiziranju krvodajalskih akcij, še naprej bo za prvo pomoč navdihovala osnovnošolce in srednješolce na vsakoletnih taborih. Treba je poskrbeti za nove generacije krvodajalcev, je prepričana Marjanca Velišček. »To je zelo pomembno, še posebej v primeru večje naravne nesreče, ko lahko takoj skličemo krvodajalce. So naš nacionalni zaklad, na katerega se moramo večkrat opomniti; so naši skriti reševalci življenj, zato moramo poskrbeti zanje.«

Slovenija

Mirenski Grad: Kraj, kjer prostovoljci vračajo vero v življenje

Že po potresu v Posočju in nato po plazu v Logu pod Mangartom, ko je bila še svetovalka pri javnih delih, je bila pozorna na različne oblike pomoči. Kot članica štaba civilne zaščite je v poplavah leta 2023 na Tolminskem organizirala prostovoljce in člane ekipe prve pomoči, dežurali so 24 ur na dan, sprejemali klice, bila je vez z operativci na terenu. Ko se je pred leti zgodil velik požar v Pečinah na Šentviški planoti, so s civilno zaščito in člani krajevne skupnosti v celoti organizirali postavitev nove hiše za gospoda, ki je izgubil dom in mamo. Večino sredstev je darovalo lokalno okolje, pomagali so tudi gledalci Tednika. Tiste, ki so že tako socialno ogroženi, pa se jim zgodi še takšna nesreča, bo vedno ujela socialna mreža, daje vedeti Marjanca Velišček. Zanjo zaposlitev na Rdečem križu nikoli ni bila zgolj služba. To delo daje smisel.

Nič ne sprašujejo, pridejo in delajo

V času migrantske krize pred enajstimi leti je z ekipo RK dežurala na meji v Brežicah, tja je vsak dan prispelo na tisoče beguncev. »Bili so v groznem stanju: prestrašeni, lačni, premraženi, ožuljeni. Doživljali smo precejšnjo travmo. Nekaj tako hudega na našem pragu ... Prav tako intenzivno je bilo obdobje covida, ko so nas poklicali ob dveh popoldne, naj v dveh urah na meji z Italijo organiziramo dežurstvo.

Takrat smo bili precej prestrašeni, nismo vedeli, za kako nevarno bolezen gre. Več kot mesec smo zagotavljali 24-urno dežurstvo, nato smo s prostovoljci klicali in naročali za cepljenje, pomagali na cepilnih mestih, dežurali v bolnišnici, v domu za starostnike ... Ko sem sprejela srebrno priznanje civilne zaščite, sem to storila z mislijo na vse prostovoljce in člane ekip prve pomoči – kadar je treba pomagati, nič ne sprašujejo, kako bo, ampak pridejo in delajo. To so srčni ljudje!«

Na Tolminskem z Rdečim križem poskrbijo tudi za socialno pomoč prebivalcem in izvajajo brezplačne prevoze starejših do zdravstvenih storitev, z občino pa so začeli pilotni projekt dnevnih aktivnosti za starejše in zanje načrtujejo dnevni center, razloži Marjanca Velišček, ki pomaga tudi v društvu za zdrave dojke in sodeluje pri ustanovitvi društva Paliativka za oskrbo na terenu. Meni, da se moramo kot družba bolj pripraviti na hude čase: »Včasih smo imeli akcije nič nas ne sme presenetiti, ki se jim danes posmehujemo, a vsak je vedel, kje je njegovo mesto v primeru nesreče. Ko se danes zgodi naravna nesreča, se sicer zažene sistem civilne zaščite, a javnost je manj pripravljena kot nekoč. To bi morali spremeniti, takšne vaje bi bile spet dobrodošle.«

Osebni arhiv

Zdenka Močnik: Privilegij je delati v takšni skupnosti

Vodja brežiške izpostave Uprave RS za zaščito in reševanje ter poveljnica Civilne zaščite za Posavje v zaščiti in obrambi deluje že 40 let. Po izobrazbi obramboslovka prihaja iz vasi Pečice na Kozjanskem, kjer jo je kalilo surovo kmečko okolje. Spomni se, kako je bila pomoč v prejšnjem sistemu drugače organizirana, ko nihče ni nič vprašal; izdali so poziv za usposabljanje, in če se nisi odzval, si bil kaznovan.

»Tudi v naši majhni vasi smo imeli vzpostavljene enote za pomoč–moj oče je bil v veterinarski, mama pa v prvi pomoči. Doma je imela torbico civilne zaščite in so ob raznih poškodbah vsi hodili k njej po pomoč – vsak dan. Očeta pa so klicali in prišli ponj tudi sredi noči – kjerkoli se je kaj dogajalo z živalmi. Čeprav sta bila starša navadna kmeta, so ju na usposabljanjih pripravili na njuno funkcijo v skupnosti. Tako je bila včasih pripravljenost civilne zaščite bolj množična, zdaj temelji na prostovoljstvu,« razmišlja Zdenka Močnik. 

Ključni dokumenti

 V obdobju zatišja s sodelavci skrbijo za dokumente (oceno ogroženosti in načrte za vrste nesreč), za popolnjenost enot, usposabljanja, vzdrževanje tehničnih sredstev. Kako pomembni so ti dokumenti, sogovornica ponazori s primerom poplav, ko so po opravljenem delu na svojem območju šli na pomoč v druge regije.

»Ko prideš tja, ne poznaš nikogar, a se zaradi dokumentov takoj znajdeš – veš, koga poklicati, kako voditi aktivnosti.« Ob nesreči se aktivira štab civilne zaščite in kot poveljnica pomaga občinam na terenu, spremlja stanje, prerazporeja sile, zagotavljajo opremo. Tudi ob zadnjih vremenskih napovedih so bili v pripravljenosti – preverili so, kje bodo koga dobili, črpalke, zaloge folije, skrbeli za poročanje v državni štab. »Naše enote so žive, delajo, usposobljene so in pripravljene pomagati. Enota za prečrpavanje vode ima ogromno kilometrino ne samo pri nas, temveč tudi v tujini (Bosna, Italija). In naj povem, kako srčni ljudje so to! Lepo je delati z njimi.«

V stiski stopimo skupaj

Vedno rada spomni, da četudi se Slovenci v mirnem času prepiramo, kadar se pojavi stiska, vedno stopimo skupaj. »Ne pomnim, da bi že kdaj prej v tako širokem obsegu sodelovali kot ob migracijski krizi leta 2015 – tako raznovrstne strukture civilne zaščite, od policije, vojske, vseh humanitarnih organizacij do občin, mednarodnih humanitarnih organizacij; vsak je s sabo prinesel vse, kar je imel in znal,« se spominja in dodaja, da je privilegij delati v takšnem sistemu. »To me bogati, z vsemi temi ljudmi in s toliko različnimi aktivnostmi imamo razpredene vezi po Sloveniji; vse poznamo, in kadar je kdo v stiski, vedno takoj ponudijo pomoč. Občutek skupnosti je močan.«
Čeprav tako ponosna, na drugi strani poudarja, da bi morali za različne nesreče biti ljudje bolje pripravljeni. »V prvih trenutkih je najpomembnejša samopomoč. Ko je obseg nesreče velik, je težko pomagati vsem naenkrat, zato: pomagaj si sam in še kdo ti bo pomagal.«

Osebni arhiv

Dominika Knez: Gre, samo če hočemo

Že od rojstva živi v Krajevni skupnosti Črneče, v občini Dravograd, kjer je vpeta v vsa lokalna društva – že 46 let je gasilka, poje v pevskem zboru, kot amaterska igralka v lokalni gledališki skupini je sodelovala v več kot 25 predstavah, lani je prejela priznanje Slovenske filantropije za prostovoljko leta, zaposleno v javni upravi; v enem letu je oddelala več kot 700 prostovoljnih ur. Univerzitetna diplomirana organizatorka dela je zdaj šesto leto višja svetovalka na področju civilne zaščite v občini Dravograd in v tem obdobju se je soočila s pandemijo, pomočjo za Ukrajino, poplavami 2023.

Njen delovni dan v mirni dobi poteka večinoma za papirji, njena naloga je seznanjanje z novostmi, spremembami dokumentov, izdelavo načrtov, preverjanje ekip prve pomoči, obveščanje ljudi, organiziranje sestankov, izobraževanj. Že ob možnosti neurja, kakršno so napovedovali nedavno, je – četudi je bila na dopustu – sodelovala pri načrtovanju ukrepov. To zanjo ni navadna služba. Kadar se zgodi nesreča, dela 12 ali več ur na dan.

»Ob poplavah 2023, ko je štab civilne zaščite deloval na polno, je bilo zelo napeto, pokrivali smo obsežno območje, veliko je bilo klicev, tudi veliko dobrih ljudi, ki so spraševali, kako lahko pomagajo. Ob takih dogodkih sem zelo ponosna na vse Slovence, mi kar srce zaigra. Imeli smo veliko organizacijskih izzivov, dnevno smo skrbeli za hrano od 250 do 400 ljudi na terenu. Organizirali smo oskrbo z gorivom za več kot dvajset gasilskih in intervencijskih vozil ter gradbeno mehanizacijo za odstranjevanje naplavin in ruševin; skrbeli za psihosocialno in siceršnjo pomoč ljudem, ki so bili odrezani od sveta, poskrbeti je bilo treba za namestitev, hrano in zdravila za evakuirane občane. Odrezani smo bili od vseh povezav proti Mariboru, Slovenj Gradcu, edini izhod je bil proti Avstriji, reševali smo šolske prevoze, pozneje posojali razvlažilnike ... velik zalogaj je bil, a smo skupaj zmogli. Gre, samo če hočemo.«

Gasilci, naš temelj

Prav tako jo je zaznamovalo obdobje koronavirusa, ki je bilo še večji izziv, saj so se znašli v neznanih okoliščinah. Vodila je papirnato vojno in posebej se spominja ljudi, ki so se bali drug drugega. »To, kar se je zgodilo 13. marca 2020, je težko ubesediti; vsako uro so se spreminjala navodila, novice, pozimi smo vozili hrano iz šolske kuhinje otrokom iz socialno ogroženih družin, gasilci nam niso smeli več pomagati, ker so morali paziti na zdravje, da so bili pripravljeni za morebitne druge vrste nesreče. Preskušali smo tiste slavne maske iz prtičkov in gumic (in ugotovili, da so zanič) ter dali izdelati svoje iz blaga lokalnim šiviljam; iz dneva v dan smo se morali na novo organizirati, prilagajati, spremljati novosti ...«

Na koncu krepko podčrta znano: hrbtenica civilne zaščite v državi so gasilci. »Ko je treba razžagati podrto drevje in očistiti ceste, so tam, ko nam zalije hišo, so spet tam, prenašali so onkološke bolnike do reševalnih vozil, ko so bile ceste odtrgane – najštevilčnejša, najhitrejša in najmočnejša tiha vojska zaščite in reševanja so gasilci.« Dominika Knez, tudi sama ponosna gasilka, ima iskreno rada ljudi in kot izjemno pozitivne nravi ne pozna zamer. Srečna je, če lahko pomaga. »Če moreš pomagati, pomagaj, če ne, pa vsaj ne bodi nesramen, je misel, ki me vodi skozi življenje. In še: kako lahko pomagam?«

revija Jana