Vasja Jager

Radijec, olimpionik, kemik, jager, TV-voditelj in matematik pridejo v teater – in srečajo novinarja … Med sproščenim visenjem okoli zvenečih imen slovenske komedije se zgodi marsikaj, tudi merjenje mišic in vampov, fušanje nabožnih napevov, navijanje za človekolikega orla, težke debate in britje norca iz vsega, kar je noro in žene dlake, mimogrede pa se obrne še najbolj neopazen zvezdniški 44. rojstni dan v zgodovini. 

Zdravilo za čemernost

Množica razlogov je, da smo vsi tako čemerni: zneski na položnicah spominjajo na Nasine izračune, v križu se oglaša išias in Trumpov prst na sprožilcu jedrskega orožja se že nevarno trese. Še vreme je te dni ogabno in obljublja, da prava porcija šele prihaja. V takšnih okoliščinah smejati se od srca je svojevrsten čudež – in med najbolj čislane med tovrstnimi zdravilci se uvršča pol ducata slovenskih komikov, ki pod blagovno znamko Janezi z drugo inkarnacijo svojega šova v dvorane privabljajo trpeče slovenstvo, da bi prejelo njih trebuh tresočo Besedo.

revija Jana

Aleš Novak, Gašper Bergant, Cene Prevc, Rok Škrlep, Uroš Kuzman in Denis Avdić so pač trenutno najbolj vroča imena podalpske komedije – in zato naj ne čudi, če se mi je debelo črevo fecljalo od treme, ko sem tisto soboto uletel v zaodrje mariborskega Narodnega doma, da bi jih skozi celovečerno druženje med dvema predstavama spoznal pobliže.

A že ob prvih stiskih rok in bežnem pogledu na stanje v garderobi mi postane jasno, da tokrat hvala bogu nimam opravka z vase zaverovanim zvezdništvom, temveč s cvetoberom delovnega ljudstva po moji meri. Stiski rok so močni in pristni, garderoba pa prosta vsakršne zvezdniške navlake – pozabite na kranceljne vrtnic in masažno mizo, presežek je le asortima steklenic na edini mizi z ogledalom za ličenje, v katerem se zrcali zbirka pijač, v kateri menda manjkata le Pangalaktični Grlorez in varekina – pa tudi slednja ne bi zmogla pozdraviti razbolelega grla Roka Škrlepa, ki sprva še jalovo upa, da gre le za posledico dveh mrzlih piv prejšnji večer. 

Estrada

Žan Papič osebno: totalno me je povozilo, zlomilo, nisem zmogel

Gospe Prevc veselje in muke po Avdiću

Ko se dvorana napolni in predstava začne, je tempo na moč umirjen. Po začetni predstavitvi, ki jo kakopak izvede vodja tropa Avdić, se komiki izmenjujejo v dvajsetminutnih izmenah, vmes pa počnejo vsak svoje reči – ki so njihovo sidro v svetu onkraj odrskih luči. Genijalec Uroš Kuzman, sicer docent na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko, tako dobršen del večera na prenosnem računalniku osredotočeno dela za faks. Cene Prevc, ki mi je zaradi svojih spoštljivih manir in vljudne lucidnosti takoj pri srcu, pa na svojem računalniku pregleduje bilance svojega lokala in pripravlja podlage za inventuro, vmes pa si naglas zaželi, da menda ja ne bi v oštarijo prav ta večer zaneslo kakšnega dopingiranega »aufbiksa«.

Kaj bi mirni devetindvajsetletnik lahko ukrenil ob morebitnem razsajanju, mi sprva sicer ni jasno, ko pa se nekdanji srebrni olimpionik v smučarskih skokih začne preoblačiti za nastop, razumem, da bi tudi največji kmečki gorostasi z njim češnje jedli le še v marmeladi. »Ljubi bog, Cene, pa kaj ti še vedno treniraš?!« mi uide vprašanje ob pogledu na torzo, zaradi katerega bi Michelangelo v sramu prodal svojega Davida med vrtne palčke.

»Ma ne, samo gajbe prenašam po lokalu,« se kakor v opravičilo nasmehne skromni mladec – in me navda z mračno težnjo, da dokončno zabrišem proč tista svoja dva mizerna kvihta. Kot da bi me želel potolažiti, se Prevc dobrodušno prime za kožnati ribežl, ki mu pokriva trebuh, in potoži, da se je od konca športne kariere zredil že za celih dvanajst kilogramov – naj me žaba požre, če je med njimi tudi gram masti. Avdić dvigne pogled od mobitela in se zareži: »To ni še nič – jaz sem za novo leto po štirinajstih letih nehal kaditi … Deset kil v mesecu dni!«

revija Jana

Glava med oblaki, noge v blatu

»Pa pogrešaš kaj skoke?« vrtam naprej v Prevca. Za hip se zamisli, potem pa resno odgovori: »Pogrešam fokus. Da bi imel samo eno dejavnost, na katero bi se lahko osredotočil.« Poleg vodenja lokala in komedije Cene Prevc namreč dela še na televiziji; v kratkem ga boste lahko spremljali kot komentatorja zimske olimpijade, zatem bo sodeloval pri kvizu, ki prihaja na male zaslone, za nameček pa deluje še kot eden od ambasadorjev Planice. Podobno multipraktično deloholični so prav vsi Janezi, ki si poleg aktualne predstave sproti režejo vsakdanji kruh vsaj še z voditeljstvom in solo nastopi, eni pa tudi z rednimi šihti.

»Družine in službe nas držijo na trdnih tleh,« mi pojasni prijatelj Novak, s katerim se sicer poznava še iz daljnega socialističnega časa. »Potem ko si spravil v krohot 400-glavo množico, si lahko poln sebe – pa prideš domov in otrok se hoče igrati s teboj, žena pa sprašuje, kdaj boš že končno šel v trgovino.« Rojak iz Šmarja pri Jelšah, ki smo ga zaradi njegove prirojene šegavosti v osnovni šoli klicali Vicko, je moj vodnik in porok pri preostalih.

revija Jana

»Ni šanse, da si večji garač kot jaz!« 

Kakor med njimi ni zabušanta, pa po delavnosti bržkone izstopa Avdić, tip železne discipline in stratosferskih standardov, ki so jih sposobni doseči le redkega zraka vajeni samonikli legendarneži, kot sta Michael Jordan in grof Drakula – človek namreč spi vsega tri ure in pol na noč. Še preden se petelin z ostrogo prvič popraska po krmežljavem očesu, je že na poti na jutranjo oddajo na Radiu 1, po oddelanem šihtu morda še ujame dobro urico dremeža, sledijo trenutki za družino, potem pa že drvi novim dogodivščinam naproti. Trenutno so to torej Janezi, ki imajo resnično naporen tempo – predstave po vsej Sloveniji so na sporedu dvakrat na dan, vsak dan; sledita dobra dva tedna premora, da bo Cene Prevc lahko pokomentiral olimpijado v Milanu, potem pa gre režeči cirkus spet na pot.

Mimogrede, ta sobotni večer ima Avdić ravno 44. rojstni dan – namesto da bi se v skladu z žlahtno tradicijo spokojno mariniral pod šankom, ga on torej preživlja delavno, na odru. Pa tudi če bi želel biti kje drugje in tudi če hrepeni po pivu ali zgolj enem čiku namesto rojstnodnevnih svečic, tega ne pokaže. »Lahko si lepši, lahko si bolj nadarjen od mene – ni pa šanse, da si večji garač kot jaz,« mi razkrije zavedanje, na katerem gradi svojo samozavest.

Slovenija

Denis Avdić: Brez njih ne bi bil to, kar sem

»Delno me je gotovo utrdilo tudi dejstvo, da sem se kot Bosanec v Sloveniji moral toliko bolj dokazovati. In končno je tu še moja prvotna služba; ko sem kot osemnajstletnik dobil policijsko uniformo in pištolo za pas, je bilo pač konec zajebancije. Ko sem moral intervenirati v lokalu, polnem pijanih razgrajačev, sem moral biti samozavesten – sicer bi bilo po meni.«

Vasja Jager

Nivo je tam, do koder seže mali človek

Ko ga spremljam med nastopom, mu zlahka verjamem: Avdić uleti na oder kakor do zob oboroženi policijski robokop, ki z nogo razsuje vrata smrdljive razbojniške špelunke, le da namesto z bridkim svincem zasuje zbrane z natančno odmerjenimi rafali ognjenih šal, ob katerih se kmalu držijo za trebuhe. 

Preostali sledijo njegovemu zgledu in polna dvorana odmeva od smeha; ko potuhnjen v sence za zavesami spremljam predstavo, tudi sam ne morem premagati polglasnega hahljanja. Fore so izpeljane iz njihovih življenj, zaradi česar jih lahko razumejo skoraj vse življenjske oblike; vse, iz česar brijejo norce, se je bolj ali manj dejansko zgodilo, norce pa brijejo iz vsega. Na meniju so tako šale o familiji, moških in ženskah, slovenskih pisateljih, magičnih lulčkih, smučanju in smučarskih skokih, zdravniških vprašalnikih in kakopak o najbolj šalebilni od vseh človeških dejavnosti: politiki.

»Občinstvo določa nivo,« zatrdi Avdić. »Kritiki, ki se zmrdujejo, da je ta prenizek, podcenjujejo ljudi. Kajti to je nivo, ki voli; ki ti polaga ploščice, ti streže v restavraciji in trgovini, ti popravi avto in tudi zdravi ter zastopa pred sodiščem – mi smo primerni za vse, od čistilke do župana.«

Estrada

Učiteljica, ki je osvojila srce Domna Prevca

»Domenator« kot opomnik iz višav

Dodobra izpiljena, do zadnje besede naštudirana predstava poteka brez zapletov; edina težava je Škrlepovo razbolelo grlo, zaradi katerega mora izpustiti svojo pevsko točko, toda rutinirana ekipa se takoj prilagodi. Šesturno izmeno si tako krajšajo vsak po svoje, jaz pa vmes zabredem v težke debate z Novakom in dobrohotnim savinjskim gozdnim možem Bergantom (ki se izkaže takisto za jagra). Razgovori se sučejo okoli košarke, električnih avtomobilov, žensk in družinskih travm, na neki točki pa se nam iz neznanega razloga vsem sinhrono odpelje, da začnemo prepevati nabožne napeve, ki smo se jih v mladih letih naučili pri šmarnicah.

Še v pravem trenutku pobalinstvo prekine Cene Prevc, ki nenadoma za svojim prenosnikom zmagoslavno dvigne roke v zrak – v dveh sekundah smo vsi okoli njega, da si ogledamo počasni posnetek 155-metrskega skoka njegovega brata »Domenatorja« v Willingenu; tedaj celo jezični akrobati okoli mene ostanejo brez pravih besed. Tudi jaz in moja kamerada se nalezemo slovesnega vzdušja in zresnimo; če parafraziramo ljube nam Mi2: »Malo rešpekta v takih trenutkih zmerom se najde v naših občutkih …«

Vasja Jager

Zadnja plat meseca (oziroma svetla plat življenja)

Po uspešno oddelani prvi predstavi sledi premor, med katerim moštvo navali na dostavljene pice in mesovje, potem pa v zadnjih dveh urah ponovijo vse skupaj. In to praktično do pike natančno.

Večer se zaključi z glasbeno željo, ki jo po izboru publike odpoje slavljenec Avdić. Po prvi predstavi so ga ljudje mrcvarili s petjem narodno-zabavnega komada Kam le čas beži, tokrat se ga usmilijo s Halidom Bešlićem. V slepečem soju odrskih luči, za katerimi se rišejo zadovoljni obraz obiskovalcev, po celem dnevu zabavanja drugih, si novopečeni 44-letnik še enkrat več nadene preverjeni nasmeh; z mikrofonom v roki stopi naprej in zagruli: »Zapjevaj dušo pjesmu što mi stvara bol …« Peterica soborcev ga obstopi, spodbujajo občinstvo in vsi do zadnjega se potrudijo, da jim, magari izžeti, pustijo tisti postorgazmični vtis, ki je temelj vsakega partnerstva: da so tudi oni, Janezi na odru, prav tako uživali v vsej zadevi kot Janezi in Janezke v dvorani.

Tudi če se komu dremlje, žaluje za zlato ribico ali pa ga za rokav cuka Matilda (ali nestrpna soproga), so to profesionalni zabavljaški obrtniki najvišjega ranga, ki bodo storili vse, da ne razočarajo občinstva. Kajti kot sem zaslutil na začetku, gre za kruhoborce, med katerimi niti eden ni bil rojen z diamantno dudo med dlesnimi – oni so (tudi) svoje občinstvo, slava in glorija gor ali dol; kakor vsi drugi tudi Avdić, Novak, Prevc, Bergant, Škerlep in Kuzman bentijo nad položnicami, občutijo telesne tegobe, se razburjajo zaradi politike in na splošno iščejo svoje mesto pod soncem na podivjanem planetu.

Za razliko od vseh drugih pa zna šesterica na vso to zmedo pogledati tudi z zadnje plati meseca. In na to plat bivanja – absurdno, politično nekorektno in predvsem neznansko smešno – vsaj za dve uri s štorijami o magičnih lulčkih, poskočnih štromarjih in klepetavih zobozdravnikih odpeljati tudi nas, od »čistilke do župana«. 

Objavljeno v reviji Jana, št. 6, 10. februar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.