Jaka Koren

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tekst: JANJA PIKA PIKŠ

V tisto veliko, mogočno stavbo v Ljubljani na Slovenski cesti 8, kjer smo nekoč živeli vsi skupaj – otroci, sosedje, psi in drevesa. Nekdanji otroci s številke 8 se še danes srečujemo vsak mesec, klepetamo in obujamo spomine. Rada imam ta srečanja, takrat se spet počutim mlado, spet sem z ljudmi, ki so me poznali kot dojenčka, deklico in sitno pubertetnico.

 Stare hiše našega belega mesta skrivajo zgodbe preteklosti, šepetajo nam skrivnosti, vesele in žalostne. Povezujejo nas s preteklostjo in nam dajejo oporo v sedanjosti. Taka je tudi hiša na Slovenski 8. Nekoč se je imenovala Gradišče 15 in še pred tem kdo ve kako. Meščanska večnadstropna stavba je bila zgrajena v drugi polovici 19. stoletja in prenovljena po potresu leta 1895. Zame bo to vedno hiša z dvoriščem, kjer sem se kot deklica igrala, plezala na kostanjevo drevo in za garažo pokadila prvo cigareto.

Globoko filozofski pes

»Se spomnite Balda,« pravim. Hiša je imela skozi desetletja kar nekaj znamenitih prebivalcev, eden od teh je bil slikar Maksim Gaspari. Na številki 8, takrat je bila še Gradišče 15, je živel z drugo ženo in Baldom. Baldo je bil rjav kokeršpanjel, ki mu ga je menda, tako so pravili starejši, podaril bratranec Ivana Cankarja Izidor Cankar, umetnostni zgodovinar, pisatelj, kritik. Baldo je bil morda prav zato globoko filozofski pes; vedno miren, počasen in zamišljen.

Gasparijevi so živeli v pritličju, njihova okna so gledala na dvorišče, kjer sem se velikokrat igrala. Balda so mi poslali za družbo in marsikaj sva ušpičila skupaj. Pes je bil del našega sveta, skoraj kot še en otrok iz soseske. Njegov lastnik Maksim Gaspari, ki je med drugim ustvaril podobo našega Dedka Mraza z vezenim plaščem in kučmo, pa je rad slonel na oknu svojega stanovanja. Ure dolgo je gledal nas otroke in svojega ljubega Balda. Na polici pred seboj je imel papir in nanj skiciral svoje risbe. Morda bi na njegovih slikah lahko za hip uzrli utrinke naših obrazov?

Pridih glamurja

 Včasih se spomnimo Nade Vidmar iz prvega nadstropja. Delala je pri velikem Jožetu Plečniku. Slavni arhitekt je takrat pomembno oblikoval podobo našega mesta, Nada pa je v našo hišo prinašala pridih svetovljanskega glamurja. Vedno je bila oblečena v prelepe Chanelove kostime. Bila je elegantna dama in občudovale so jo vse generacije, njene zgodbe o sodelovanju z velikim mojstrom arhitekture pa so nam odpirale povsem nove svetove. Tramvaj je takrat še rožljal mimo hiše, svet pa se je vrtel neprimerljivo počasneje.

Med vojno so se moj ded in drugi moški izogibali vpoklicu v nemško vojsko, ob raciji so šli na podstrešje in zaklenili vrata za seboj. Nemci jih niso nikoli našli in vsi so pričakali svobodo doma. Stanovalci hiše so skrivali časopis Poročevalec, stradali in čakali na svobodo. Težki časi, a polni upanja, upora in vere v boljšo prihodnost.

Jaka Koren

Črni konj bele barve

 Na našem dvorišču je imel garažo pevec Rafko Irgolič, še danes najbolj znan po uspešnici Moj črni konj. Otroci smo besedilo popevke priredili po svoje, namesto »moj črni konj ne rabi uzde« smo se drli, »moj črni konj je bele barve«, to se nam je zdelo neizmerno zabavno. In če smo iskreni – tako se nam zdi še danes. Kako sem bila važna, ko sem v šoli povedala, da sem se pogovarjala z njim!

Ta hiša ni bila samo dom. Bila je cel sistem življenj, povezanih v prijazen, topel in varen preplet. Ljudje so prihajali in odhajali, edina stalnica je bil stari kostanj na dvorišču. Velik, star in mogočno razvejan je dajal globoko senco garažam in nam, ki smo pod njim preživljali dolge popoldneve. Na ta kostanj in na strehe garaž smo grozno radi plezali. Enkrat sem nesrečno padla skozi salonitno streho naravnost v Nadino garažo. Znašla sem se v popolni temi in jokala od strahu, dokler me niso rešili. Oče je bil besen, streho so seveda popravili, mi pa smo se takrat naučili, da kostanj ni tam le za igro, ampak včasih tudi za padce. Skriti za garažami smo pokadili svojo prvo cigareto. In tam so se zgodili naši prvi, nerodni poljubi. Ob teh spominih se danes le še pomenljivo nasmehnemo.

Že dolgo ne živim več v tej hiši – večina nas ne. In vendar vem, da je nekaj tistega sveta za vedno ostalo v nas. Korenine, ki se navzven ne vidijo, a nas še vedno držijo skupaj. Kot tisti stari kostanj, ki kljub vsemu še vedno trmasto stoji na dvorišču, čeprav smo mi že zdavnaj raztreseni po vseh koncih mesta.

revija Jana