Osebni arhiv

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Fedja je bil specialec na bojni fronti, dokler ni zaigral norosti in ostal na psihiatriji skoraj leto dni. Potem je zapadel v težko odvisnost, vmes postal igralec in nanizal kup vlog v svetovnih uspešnicah z zvezdniki, kot so Angelina Jolie, Colin Firth, Ben Kingsley, Gary Oldman, Tim Robbins … Brad Pitt mu je rekel, da je njegova življenjska zgodba tako nenavadna, da jo mora zapisati, in tako je nastala knjiga. Izšla je že pred sedmimi leti in kmalu postala mednarodna uspešnica, zdaj pa je končno na voljo še v slovenskem prevodu.

Knjiga se začne s prizorom, ko v vojni merite na človeka, in ​​konča z zdravljenjem malih bolnikov – torej z dejanjem, ki je navdušilo svet. Ste takoj vedeli, kakšna bosta začetek in konec?

Prva različica knjige se je začela z bang, dogodkom, ko ustrelim moškega v glavo, in končala v časovni elipsi na terasi penthousa na Hollywood Boulevardu, na istem mestu, kjer se je začela. Takrat je bila dolga približno 90 strani in bi bilo to dovolj, vendar bi mi bilo zelo žal, če bi izpustil naš boj za otroke. Na koncu, mislim, je bil ta del ključen za izbiro knjige kot bralne snovi na univerzah, kot je londonski Goldsmiths, pa tudi na številnih srednjih šolah v regiji, zlasti v Bosni in Srbiji. Čeprav mi je bil zaradi trajne prepovedi vstopa v državo onemogočen obisk Srbije, še vedno pogosto obiskujem tamkajšnje srednje šole – po videopovezavi. Nov začetek in konec knjige sta se sama od sebe dogovorila, ko sem kot akreditirani pilot na letališču v Sarajevu zagledal otroka, ki me je z občudovanjem gledal, medtem ko me je stevardesa spustila skozi vrsto za varnostni pregled; enaka situacija, kot se je zgodila meni pred kakšnimi 40 leti, ko sem bil enake starosti kot ta otrok in sem se odločil, da bom postal pilot. Čisti konec knjige, pismo svoji hčerki Aji, sem napisal nekaj minut, preden sem knjigo poslal v tisk.

Zgodbe

Med prostovoljci Slovenske vojske: prigode Janinega soldata

Vojno in svoj odnos do nje opisujete brez cenzure. V tem času, ko se spet oborožujemo, bi bilo zelo dobro, če bi jo prebralo čim več ljudi, saj iz osebnih izkušenj najbolje poveste, da vojna nima smisla. Da je le igra najmočnejših, vsi drugi pa izgubijo. Po vojni sem bila pogosto v Sarajevu in se mi je zdelo, da ste vsi, ki ste bili na fronti, veliki junaki. Danes, ko smo starejši, pa lahko sklepamo, da ni velike razlike med junaki in bedaki, saj tudi junaki ostanejo praznih rok in gledajo, kako nekateri bogatijo, tudi ko ljudje umirajo. Kako vi vidite vse to?

Igra najmočnejših, imate prav, vendar s precej omejenimi možganskimi zmogljivostmi, in v tem tiči največji problem civilizacije. Ljudje, ki sprejemajo takšne politične odločitve, skoraj vedno prihajajo iz okolij, kjer fizična sila velja za edini veljavni način prepričevanja o pravilnosti stališč. Predstavljajte si ljudi, ki vidijo vojno kot edino razumno možnost. Vojna je stanje, v katerem nihče ne bo zmagal, a se tega zavedajo. Vojna je njihova najbriljantnejša ideja. Diplomacija je preveč gejevska, edino pomembno vprašanje je, čigav je večji, pravzaprav čigav se bo zdel večji. Vsak politik, ki omenja vojno kot možnost, je idiot in mediji takšnemu idiotu ne bi smeli dati absolutno nobenega prostora, razen da se norčujejo iz njega; vendar so tudi mediji sokrivci, živijo od senzacionalizma, resnica ni pomembna. Kar se tiče oborožitve, je najlažje oprati veliko denarja prek vojaške industrije, ampak za to moraš imeti sovražnike, in za ta dela je odgovorna religija.

Vi in vaš kolega sta naredila nekaj norih akcij v slogu ameriških akcijskih filmov. Ampak vojna ni ravno kot v filmih, kajne?

Neumni, pijani otroci, ki so prišli z usposabljanja specialnih enot, ja, mislili smo, da zmoremo vse, tako neumni smo bili. Zato te pokličejo v vojsko, ko si star 18 let, saj ti lahko v glavo vtisnejo karkoli, ker v njej še vedno ni ničesar, in celo tisto malo, kar je, je sumljivo. Pravijo, da vojska iz fanta naredi moškega, jaz pa pravim, da vojska iz fanta naredi poslušnega psa. V tem ni nobene moškosti, prav nasprotno. Poslušni  pes, ki nima več mnenja, ampak se mu mnenja drugih ljudi nalagajo v glavo, kadar jih potrebuje, in samo sledi ukazom kot mladiček, kajne?

Ko ste spoznali, da nima smisla umreti na fronti, ste se pretvarjali, da ste nori. Vaše zgodbe s psihiatrije so grozljive. Ampak dotlej ste že videli grozljive stvari. Se ljudje na grozote navadimo?

Ko je uradni pozdrav v vojski postal salam alaikum, sem spoznal, da se moj boj s tem konča. Dati življenje za karkoli je najneumnejša stvar, ki jo lahko storiš v življenju, pravzaprav obstaja nekaj še neumnejšega: dati življenje za nekaj, v kar sploh ne verjameš. Ko človek umre, zanj izgine vse, ljudje, vesolje, Bog, zemlja, zato izgine tudi razlog, zaradi katerega si umrl, umreš brez razloga, a možnost, da se sploh rodiš in vidiš vesolje ter imaš kakršno koli izkušnjo, je smešno majhna, skoraj nemogoča. Resnično verjamem, da ne Alija, ne Milošević, ne Tuđman, ne njihove stranke, ne njihovi boti, ne njihovi bogovi, ne njihove zemeljske postojanke, ne njihove rdeče črte na zemljevidih, njihovi naivneži in klubi oboževalcev, vsi skupaj niso vredni mojega življenja. Navsezadnje, kdor ima dve življenji, naj eno da za domovino, še posebej če je to drugo življenje večno in boljše od tega, in četudi umre, pravzaprav ne žrtvuje ničesar, le pospešil je pot v nebesa, in to je dobro zanj, kajne?! Ne bom plačal z glavo za njihovo pomanjkanje inteligence, retoričnih veščin in diplomacije, da bi dal svoje življenje za nevljudne, arogantne, necivilizirane.

V bolnišnici so vam dajali veliko zdravil. Je to morda vplivalo na vašo poznejšo odvisnost od drog?

Ne. Vedno sem vedel, da bom poskusil vse, kar je bilo mogoče, tako dobro kot slabo. Želel sem izkusiti tako življenje kot smrt.

Jasmin Nemagič

Pišete o tem, kako ste v Sarajevu vsak dan videli smrt. Veliko ljudi okoli vas je umrlo. Nekajkrat ste imeli srečo, nekdo drug ne ... Kako gledate na to? Je to sreča ali ste kot mačka, ki ima menda več življenj?

Seveda čista sreča. Včasih se je zgodilo, da nisem preživel. Vsaj desetkrat sem bil mrtev zaradi prevelikega odmerka. Dobesedno mrtev, ne malo mrtev, ampak popolnoma, brez dihanja, brez srčnega utripa. Če bi me zdravniki takrat našli, bi me lahko le razglasili za mrtvega. Knjiga podrobno opisuje moje prvo preveliko odmerjanje. Ko si mrtev, si mrtev tako, kot je mrtva muha. Nič bolj veličastnega ali poetičnega od tega. Kot mrtva muha.

Opisujete tudi koncerte, predstave, orgije v Sarajevu med vojno. Ker vojna ni samo fronta! V vojni moraš živeti, ne samo preživeti.

Vojna ima eno čudovito plat, zaradi katere ljudje živijo vsak dan, kot da je njihov zadnji dan življenja, ker realno gledano, morda tudi je. In začnejo živeti vsak trenutek v polnosti, kot bi morali vedno živeti, ker je vsak dan lahko zadnji. Morda tudi ta. Blizu 200.000 ljudi se jutri ne bo zbudilo. Večina ljudi zanika smrt, mislijo, da se ji bodo izognili. Neverjetno je, da odrasli vedo tako malo o življenju, o biologiji, fiziki, o drugem zakonu termodinamike, o entropiji. Verjamejo, da so nesmrtni, kot bogovi.

Novice

Andrej Blatnik: Ljubezen, knjige in čudaki z romanom na plaži

Zdi se, da želite biti najboljši v vsem, če se smem pošaliti, tudi pri drogah ... Kako gledate na to obdobje svojega življenja? Kot na nekaj, kar bi radi izbrisali?

Tega obdobja se ne sramujem, to je bila moja pot; kakršna koli že je, je moja in edina, po kateri sem lahko šel, zaradi nje sem postal to, kar sem danes. Ne pravim, da je to, kar sem danes, nekaj genialnega, ampak na koncu koncev se ni izteklo tako slabo, kot bi se lahko. Lahko bi se končalo že zdavnaj, pa se ni. Lahko bi imelo hude posledice, pa jih nimam. Takšne izkušnje ni mogoče plačati z ničemer. Ko se poznaš na dnu, spoznaš vse, saj smo vsi genetske kopije dveh ljudi, želimo biti drugačni in posebni, a naš genetski material je enak. Vsak od nas je le edinstvena kombinacija izkušenj in znanja, kompilacija ljudi, ki smo jih srečali, misli, ki smo jih slišali ali prebrali, glasbe, ki smo jo slišali ... To je edini material, ki ga imamo na voljo, naš operacijski sistem je malo drugačen, a sama strojna oprema je enaka nam, prav tako naše možnosti, želje, strahovi, vse, kar nas dela ljudi.

Vaš talent sta prepoznala tudi Angelina in Brad Pitt. Brad je bil tisti, ki vas je spodbudil k pisanju biografije. Torej je bilo druženje z njima pomembno tudi v tem smislu, ne le zaradi kariere?

Če ne bi bilo njiju, zagotovo ne bi napisala Praznega, knjiga ne bi rešila veliko ljudi, ki so se in se bodo borili z odvisnostjo, ne bi se zgodile vse dobre stvari. Ne bi spoznal toliko ljudi in sklenil prijateljstev, od katerih so nekatera neprecenljiva.

Ste se morali po njuni ločitvi odločiti, kdo je še vaš prijatelj – običajno so prijatelji razdeljeni na njegove in njene?

Angelina pošlje Ayi darilo za vsak rojstni dan in novo leto, Brada pa nisem slišal že šest ali sedem let.

Uspelo vam je preživeti vojno, nato premagati droge in še marsikaj. Ampak svet še vedno ni takšen, kot bi lahko bil …

Toliko časa sem preživel v peklu – ne mislim na vojno, v mojem življenju je bilo veliko hujših stvari od vojne. Ko prideš iz takega kraja v svet, ki mu praviš »grozljiv«, rečem, da je življenje čudovito.

Pišete tudi, koliko denarja so si tisti na oblasti pospravili v žepe, celo velik del humanitarne pomoči ... Korupcija pa je še vedno povsod. Kakšno prognozo imate za Bosno in Hercegovino? Ali je mogoče pregnati tiste, ki mislijo samo na svoj žep?

Resna država potrebuje resen in nekorumpiran pravosodni sistem.

Organizirali ste protest, ker se politiki niso dogovorili o novem pravilu za osebno identifikacijsko številko. Bolni otroci niso mogli v tujino, ker niso imeli številke  EMŠO in so ostali brez dokumentov …

Obkolili smo jih in prestrašili so se, ker so videli, da ne nadzorujejo več situacije. Strah je njihovo orožje, a je nekoliko nerodno, ko se obrne proti tebi.

Knjigo končate s pismom hčerki. Uživaj – to je bistvo, pišete. Je po vašem mnenju smisel življenja užitek?

Sem epikurejec, kar se tiče smisla življenja. Mislim na kakovostno uživanje, ne na uživanje drog in alkohola. Najpomembneje je, da se obkrožite s kakovostnimi ljudmi, ki vas polnijo z energijo. Če pa vas kdo ne podpira, pa čeprav gre za lastne starše, se mu izogibajte. Vaše življenje je samo vaše, ne njihovo. Vsakih sedem let se vse celice v telesu spremenijo, tako da ne ostane nič njihovega genskega materiala, s katerim bi vas lahko čustveno izsiljevali. Nikakor niste vaši starši. Kakovostno uživanje zahteva materialno osnovo, zato je ključno najti delo, ki bi ga opravljali tudi brezplačno. Če iz hobija naredite posel, bo denar prišel, ne morete se mu izogniti.

In čisto na koncu knjige zahvale. Mislim, da še nikoli nisem videla, da bi kdo naštel toliko imen. Torej je okoli vas veliko dobrih ljudi?

Niso bili vsi, ki sem se jim zahvalil, dobri. Zahvalil sem se tudi slabim, ker so mi dali zgled, kakšen ne smem postati.

Kaj najbolj obžalujete?

Naučil sem se živeti z vsemi slabimi stvarmi, ki sem jih storil. Nekaj ​​stvari bi spremenil, a s tem bi tvegal, da knjiga ne bi bila več to, kar je zdaj, in da ne bi mogel nikomur pomagati. Mislim, da bi vse ponovil, ker je na koncu vse imelo smisel.

Če pa bi lahko spremenili eno stvar, kaj bi to bilo?

Rodil bi se nekje, kjer je vedno poletje. (nasmešek)

revija Jana