Legendarni Dušan Hren pri 97 letih še vedno vsak dan hodi na televizijo
Pri 97 letih še vedno vsak dan stopi na televizijo. Dušan Hren – legenda, ki dokazuje, da strast do ustvarjanja ne pozna let.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Ježkov nagrajenec Dušan Hren je živeča legenda naše televizije. Pri 97 letih ima sicer malo težav s kratkoročnim spominom, po drugi strani pa še vedno ve vse o začetkih televizije, ki ji je posvetil življenje in na katero še kar hodi vsak dan, saj je rad aktiven in zaposlen. Dušan ni le vsestranski ustvarjalec (režiser, avtor, urednik …), temveč je kot zvesti prijatelj največjih legend naše pop-kulturne scene tudi poln zanimivih anekdot, v katerih ima tudi sam pomembno vlogo.
Televizijo ste prvič videli v Moskvi, že leto preden smo dobili Slovenci svojo nacionalno televizijo. Vas je naprava takoj očarala?
Res me je! Naš študentski orkester je v Moskvi nastopil in posnel ploščo. S tistim honorarjem za snemanje plošče in dnevnicami, ki smo jih privarčevali, saj smo imeli krite vse stroške, sem si v magazinu GUM na Rdečem trgu kupil televizor. Potem sem s kolegom postavil anteno na strehi na Miklošičevi in lovil italijanski program. Odličen je bil. Pravzaprav sem se televizije učil ravno preko Italijanov. Sicer pa sem se takoj po vojni začel ukvarjati s fotografijo in kamero. Vključil sem se na tečaj Triglav filma, takrat AGRFT oziroma kakršnega koli študija za to področje še ni bilo. Vsi smo bili priučeni.
Na televizijo ste prišli z nekaj izkušnjami z radia.
Res je. Na radio ni bilo preprosto priti. Po vojni sem se zaljubil v Plesni orkester Bojana Adamiča in ga kot oboževalec spremljal naokrog. Ko radijska hiša še ni bila zgrajena, ampak je imela samo pritličje, je bila v zadnji sobi dvoranica, tam je imel orkester oddaje v živo. Tam sem bil ves čas in tako spoznal radijce.
Kako pa ste od tam prišli na televizijo?
Leta ’57 je bila v Ljubljani razstava elektronike. Tam so bile poskusne televizijske oddaje, v katerih sem nastopal kot kitarist v zabavnem orkestru. Bilo je zanimivo, zato sem ostal. Sprva nas je bilo nekaj deset. Takrat še ni bilo uredništev, kot so danes, imeli pa smo umetniški program. V njem je bil del za glasbo, kjer sva bila s Tugom Klasincem, ki je bil sicer odgovoren še za šport. Vsi smo morali delati vse. Jaz sem bil recimo še glasbeni opremljevalec.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 12, 24. marec 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Digitalna naročnina
Začnite preizkusno naročnino za samo 0,99 evra!
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
