Revija Jana

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Na predlog, da bi o njem napisala zgodbo, se je odzval brez zadržkov. Takoj je bil za. Čakala sem ga pred kinematografom in sumničavo pogledovala proti moškemu, ki se mi je približeval.

Velik, plečat, s tetovažami, bujno brado, stroge drže, brez nasmeha. Ne, ta pa že ne bo pravi, sem sklenila in kmalu opazila, da tudi on nekoliko čukasto gleda mene. In tako sva nekaj časa krožila po parkirišču, dokler se njegov pogled ni omehčal in sva prasnila v smeh. Ja, prava dva sva trčila skupaj!

Aco Sakić ni brezdomec. Dobrih pet let je že, odkar je s trebuhom za kruhom iz Srbije prišel v Slovenijo in sprva poprijel za delo v trgovini. Danes živi v Tomačevem, na delo pa se vozi z motorjem. Nekoč je imel vespo, zdaj jo je zamenjala precej večja mrcina. Zakaj torej prodaja časopis Kralji ulice? No, zakaj pa ne?

Oče, moj heroj

»Odraščal sem v Srbiji, v mestu Loznica. Moje otroštvo je bilo kar v redu, a ker smo muslimani, je imela naša družina veliko težav. V tem okolju niso sprejemali ljudi, ki so temnejše polti, oče je namreč črn in je bil takoj označen za cigana. Moteče je tudi drugačno ime, za vstop v šolo sem ga moral spremeniti,« je pojasnil Aco in razložil, da stigmatizacije ni občutila le njihova družina.

V enem izmed tamkajšnjih naselij je namreč veliko temnopoltih muslimanskih Srbov, do katerih imajo preostali prebivalci zaničljiv odnos. So ga predsodki, ki jih je občutil tudi v šoli, zaznamovali?

· Tuji

Slavni pevec ima milijone, njegov sin pa je pristal med brezdomci

»Ah ne, otroci so pač takšni, nismo vsi enaki. Zdaj, ko se spominjam za nazaj, se smejim. Sam sem imel pogled vedno usmerjen naprej, nisem gledal ne levo ne desno. Dobro vem, kdo sem in od kod prihajam. To razmišljanje sta mi predala starša, oče je še vedno moj heroj,« je pokimal in mimogrede še pojasnil, da je po njem podedoval karakter, na zunaj pa je bolj podoben mami.

»Spoštuj tisto, česar nimaš, ceni, kar imaš – tako sta me vedno učila. Kar je bilo mogoče, sta mi nudila. Nikoli nisem prosil, oče, a mi lahko daš … Dobro sem vedel, da če ima, mi bo dal sam od sebe. Tudi na splošno nisem imel velikih želja. Za prihodnost sem upal, da bom imel normalno službo in normalno življenje. Da me ne bi skrbelo, kaj bo čez 10 dni, ali bom imel kaj jesti … Pa da bom lahko poskrbel za starša, če bosta zbolela.«

S trebuhom za kruhom

Žal pa so se skromne želje v rodni deželi razblinile, še preden je odrasel. »V Srbiji sem hodil v šolo do petega razreda, potem pa smo se odselili v Nemčijo. Starša doma nista dobila službe, za nas ni bilo svetle prihodnosti. V azilu smo živeli šest let, tam sem hodil v šolo do desetega leta, nemščina mi je šla zelo dobro. Ko sem bil star 17 let, smo se vrnili.

Takrat sem še upal, da lahko kaj spremenim. Našel sem si službo in se vpisal v politično stranko, a hitro ugotovil, da to ne pelje nikamor. In tako sem spet zapustil dom in se odpravil na Slovaško, tam sem delal v proizvodnji avtoindustrije. Sledila je Slovenija.«

Kaj ga je privedlo v Ljubljano? »Spomnim se, da je bilo takrat aktualno polnjenje polic za znano trgovsko verigo. To se je zdela dobra priložnost. Pa smo šli skupaj s fanti. Imel sem dovoljenje za delo, na začetku je bilo vse super, potem pa sem imel vse več  težav s prevozom, saj so nas premeščali v različne enote, ukinjali urbane in zniževali prikaz števila opravljenih ur … To ni več šlo, pa sem začel iskati nekaj drugega,« razloži.

Revija Jana

Kralji ulice

Med Kralje ulice je prišel po naključju. Prodajalec časopisa, ki ga je Aco večkrat oskrbel s hrano in pijačo, mu je nekega dne predlagal, naj se tudi sam preizkusi v prodaji. »Rekel je, da bi mi super šlo, če me le ni sram, saj sem urejen in imam pred seboj prihodnost. Sprva sem malo dvomil, potem pa sem odvrgel predsodke. Bil sem brez službe in nisem imel česa izgubiti,« je pripovedoval zavzeto.

Sprostil se je in v stavkih je bilo vedno več srbskih besed. Tako se lažje izraža, mene pa tudi ni motilo. Pohvalila sem ga, da mu gre dobro, in spet se je potrudil odgovoriti po slovensko. »Jeziki mi kar gredo. Ko sem prišel v Slovenijo, sem znal samo nemško, slovaško in angleško, zdaj pa upam, da me tudi slovensko dobro razumete,« se je nasmehnil.

In kakšen je njegov običajni dan? »Vedno enak. Ob devetih grem v službo. Revije prodajam oziroma ponujam predvsem na Brodu. Tam sem do petih ali šestih popoldne.«

· Posebna zahvala

Kralji ulice pomagajo pri čiščenju smučišča

Ko takole stoji pred trgovino, se zdi veder, kakšna pa je druga, manj vidna plat tega dela? »Najtežje je, če imaš preveč časa za razmišljanje. Če imaš kakršen koli majhen problem, ga boš v tem času naredil še večjega.

Nekateri pravijo: 'Ah, saj samo stojiš in nič ne delaš.' Pa ni tako preprosto. Res je, da to ni fizično naporno delo, je pa psihično precej zahtevno. Raje bi delal v rudniku. Dokler ne poskusiš, ne veš. Seveda srečujem tudi ljudi, ki spoštujejo moje delo. Se pa sčasoma vsega navadiš in postane lažje,« je razmišljal Aco, ki nima težav s samopodobo.

»Zavedam se, da delam dobro delo. Veste, koliko ljudi se ustavi za daljši klepet? Zaupajo mi svoje težave, jaz jih poslušam, skušam pomagati, če je seveda mogoče. Včasih gremo skupaj na kavo. Rad tudi odnesem vrečke do avta ali pomagam kako drugače. To mi je v veselje,« je pokimal.

»Ko vidim človeka, vem, kakšen je. Vem, kdo se bo ustavil in kupil revijo, vem, kdo bo strmel v telefon in pohitel mimo. Veliko jih sploh ne ve, ali so prišli ali odhajajo – ne v trgovino, ampak skozi življenje. Veliko ljudi ima težave. Bežijo pred nečim, pogosto od doma.«

Čudež iz Štepanjca

»Ljudje so zelo različni. Večinoma imam dobre izkušnje. Seveda se najdejo tudi žaljivi, ampak jim zaželim lep dan in se ne ukvarjam z njimi.« Raje se spominja ljudi, zaradi katerih je svet lepši. Dvignil je kazalec in že sva bila pri anekdoti, ki je ne bo nikoli pozabil.

»Prišli sta dve punci. Bila je zima, tik pred prazniki. Nosili sta veliko škatlo, na njej je z velikimi črkami pisalo dobrote. Postavili sta jo predme. Ko sem odprl pokrov, sem zagledal polno kolačev. Zahvalil sem se jima in jima ponudil revijo. Ko sta odšli, sem škatlo prestavil nekoliko stran, bližje vhodu v trgovino. Potem sem šel na stranišče, in ko sem se vrnil, sem zagledal čokolade, sokove, še več hrane.

Gledal sem in se čudil: kaj pa je zdaj to? In tako se je začelo. Vsak drugi ali tretji mimoidoči je na poti iz trgovine ob škatlo odložil kakšno dobroto. Res nisem vedel, kaj naj si mislim. Takrat sploh nisem vedel, kaj pomeni beseda dobrote,« se iz srca nasmehne Aco.

Ob koncu dneva je bilo pred njim toliko priboljškov, da ni vedel, kako jih bo spravil domov. »Komaj sem vse skupaj naložil na motor!

Od tistega dne naprej so mi ljudje skoraj vsak dan nosili stvari iz trgovine – od olja do makaronov. Jaz pa sem vse to zbiral in nato poslal domov v Srbijo svojim. To je bilo neverjetno!«

Rahločutni hrust

Aco se je zdaj že sproščeno šalil, a sem slutila, da je za njegovim nasmehom še vse kaj drugega. »Ah, nasmeh je eno ... Pa saj ljudje čutijo,« je skomignil in ni želel nadaljevati. Raje se je navezal na to, kako je sčasoma osvojil psihologijo mimoidočih.

»Ko vidim človeka, vem, kakšen je. Vem, kdo se bo ustavil in kupil revijo, vem, kdo bo strmel v telefon in pohitel mimo. Veliko jih sploh ne ve, ali so prišli, ali odhajajo – ne v trgovino, ampak skozi življenje. Veliko ljudi ima težave. Bežijo pred nečim, pogosto od doma.«

· Konec devetletke

V slovenskih šolah se obeta velika sprememba

Ob omembi komentarjev na spletu se je široko nasmehnil.»Lep občutek je. To redko doživiš. Napolni mi srce. Zelo sem bil presenečen, da imajo ljudje takšno mnenje o meni. Zelo sem čustven, zato mi je najtežje, kadar pridejo k meni ljudje z bolnimi otroki ...«

Aco je utihnil in sprva nisem vedela, kaj se dogaja. Hitro je dvignil obraz, kot bi želel pregnati solze, a oči so se mu zasteklile tako močno, da sem v njih uzrla svoj odsev. Ni jih mogel zadržati. Pred nama s fotografinjo je sedel velik možakar. Skoraj hrust. Ganjen. Ranljiv.

Očka sem

Vem, da je tudi sam očka, in morda je takrat nastopil pravi trenutek, da spregovori še o tem. »V Sloveniji živim sam. V Srbiji imam devetletnega sina in desetletno hčerko, zanju skrbita moja starša. Se pa slišimo čisto vsak dan.«

Glas se mu je prelomil, zato sem za trenutek počakala. »Družino sem si ustvaril že prej, še pred odhodom na Slovaško. Poročil sem se z gluhonemo žensko romske narodnosti. Ampak nisva več skupaj …

Boril sem se, da bi vsi zaživeli tukaj, v Sloveniji, vendar ni šlo. Ona ima drugačne želje. Težko razumem, da se lahko nekdo vede, kot da nima otrok. To boli,« je zmajal z glavo.

Zaupal mi je še nekaj podrobnosti, a sem sklenila, da je to preboleč del zasebnosti. Ne sodi vse na papir. »Svoja otroka imam zelo rad. Moja največja želja je, da bi bili skupaj tukaj, v Sloveniji. Mori me, ker sta tako daleč, tudi moja starša nista več tako zdrava.«

Zaveda se, da zanju ne bosta mogla več dolgo skrbeti, niti ni prav, da prevzemata toliko odgovornosti. Za zdaj si prizadeva zaslužiti kakšen evro več, delo išče tudi po gradbiščih, upa pa predvsem na priložnost v varnostni službi. Ovira je državljanstvo. Če bi mu ga uspelo urediti, bi bila prihodnost precej svetlejša.

Osebna rast

Hvaležna sem za raka – rešil mi je življenje

Dobrota je sirota

Ko sva se za konec dotaknila življenjskih lekcij, me je Aco znova presenetil. »Življenje me je naučilo, da ni pametno biti dober človek.« Prosim? »Jaz sem po srcu dober in tega ne morem spremeniti. Ampak iskreno, če bi zmogel drugače … Dobri ljudje preveč trpimo.

V današnjem času iskrenost, dobrota in poštenje niso več vrednote. Kljub temu na svoji poti ne bi spremenil ničesar. Največ mi pomenita zdravje – moje in zdravje mojih bližnjih. Skozi življenje pa me vodi misel, da kar imam danes, imam. Nikjer pa ne piše, da tega jutri ne bom več imel.«

Bilo bi lepo

Aco v prihodnost kljub vsemu zre z optimizmom. Morda mu bo uspelo dobiti dobro službo in v Slovenijo pripeljati svoja otroka. Pa eno srčno, prijazno in toplo dekle bi potreboval ob sebi, sem navrgla. Takšno, ki bi ga razumela in znala ceniti njegovo srce. »A takšna sploh obstaja?« je odvrnil smrtno resno, kot bi že zdavnaj izgubil upanje na pravo ljubezen.

»Danes te ljubi, jutri ne več. Bolje je imeti ob sebi takšno, ki spoštuje to, kar si, in ceni to, kar imaš. Če česa nimata, združita moči in skupaj ustvarita. Pomembni so kompromisi, ne pa da gre vsak v svojo smer. Takšno dekle bi si želel,« se je nasmehnil bradati 36-letnik, ki je, mimogrede, pravi kavalir. Kdo ve, morda  pa ga bo po prebrani zgodbi v Jani ogovorila kakšna »ta prava« …