Jaka Koren

Prva Slovenka na čelu državnega zbora nam je dala vetra. Tako tistega, ki daje upanje, kot tistega, ki razpiha postanost in uči lekcij tiste, katerih neotesanosti so prevečkrat ostale brez odziva. Stroga, poštena, načelna. Nekaterim je šla na živce, drugim je bila všeč, a če kaj, ji tega, da ni bila zabavna, res ne moremo očitati. Kje bo nadaljevala svojo pot in kaj obžaluje s prehojene? Rdečih salonarjev, ostrih in duhovitih replik gotovo ne.

Estrada

Ekskluzivno: Zaljubljena Urška in Bor: Poslušala sva srce

Se dokončno poslavljate od politike, odhajate iz sveta, v katerega po vaših besedah nikoli niste spadali?

Verjetno v ta svet res ne spadam na tak način, kot sem bila v njem zdaj. Ugotovila sem, da zaradi svojih načel in vrednot težko delujem v politiki, ker določenih meja ne prestopam. Zdi se mi, da je tako prav, saj bi se politika, ki je sicer res umetnost možnega, kot je dejal Bismarck, morala ustvarjati znotraj teh meja. Govorim o pravnih mejah, civilizacijskih in obče človeških dosežkih. Na primer, zame je svobodno odločanje o rojstvu otrok in umetna prekinitev nosečnosti civilizacijska pridobitev in o tem, ali je to dovoljeno ali ne, ne bi smeli več razpravljati. Tako kot npr. prepoved mučenja in smrtne kazni.

##PAIDBREAK##

Ali pa spoštovanje neodvisnih institucij in sodišč.  Me je pa življenje naučilo, da ne smem reči »nikoli«. Vedno sem bila zelo kritična opazovalka družbenega dogajanja in dvomim, da se bo to spremenilo. Težko ostanem tiho, če vidim krivice in vzpon avtokracije. Če molčimo in nismo dejavni, ko je treba, tudi težko kritiziramo in izražamo svoje nezadovoljstvo, ko se neka stvar že zgodi. Tako kot si pred dobrimi štirimi leti nisem predstavljala, da bom šla v politiko, si tudi ne upam povsem napovedovati prihodnosti. Ne bi želela zavreči političnega kapitala, ki sem ga pridobila, ne bi želela zavreči zaupanja ljudi, ki ga je res veliko – predvsem žensk. In bom na tej podlagi delala naprej – na kakšen način, bomo pa še videli. Zagotovo pa se bom spet lotila pisanja in morda končno že naredila doktorat.

Torej svoje nove poti nimate še povsem izoblikovane? 

Približno si jo predstavljam. Za zdaj se bolj vidim v civilni družbi, so pa politične razmere sedaj takšne, da nihče ne ve, kaj bo. Ampak biti del nečesa tako toksičnega, kot sem izkusila v državnem zboru – mislim, da je bilo štiri leta kar dovolj. Zato sem pred volitvami tudi oklevala, ali sploh še enkrat kandidirati. Glede na zdajšnjo sestavo državnega zbora in predvsem njegovo predsedovanje pa sem zadovoljna, da sem, kjer sem. Če bi zdaj bila tam, bi trpela, priznam. Kot mi je rekla dobra prijateljica, bi bila verjetno deležna najrazličnejših žaljivk in poniževanja. Sem pa hvaležna, da sem v štirih letih spoznala družbeno življenje v popolnosti in naredila tisto, kar sem želela – predvsem na socialnem področju, nekaj tudi na pravnem. Ni mi vsega uspelo, tudi zato, ker stvari niso bile odvisne samo od mene.

Je morda v nastajanju kakšen inštitut rdečih salonarjev?

To je dobra ideja! Glede na številne odzive bi bilo dobro, da z opolnomočenjem žensk nadaljujem. Kar vidimo zdaj in smo videli v predvolilnem obdobju, nam jasno kaže prevlado moških, ženske energije skorajda ni in je v kampanji ni bilo. To pomeni, da naša družba postaja spet bolj patriarhalna in tudi šovinistična. Kljub temu da se je v prejšnjem mandatu nakazovalo, da bomo ženske lažje stopale v ospredje, je z zadnjimi volitvami prišlo grenko spoznanje, da bomo morale prebiti kar precej steklenih stropov, da bomo slišane, upoštevane in da bomo lahko izražale svojo žensko energijo, ne da se bomo za enakovredno sodelovanje v družbi morale posluževati moških metod.

Jaka Koren

Ženske ste na eni od prireditev nagovorili, da je že skrajni čas, da postavimo ta svet nazaj v tečaje. Zdi se skorajda brezupno. 

Ženske imamo dobro lastnost, da kadarkoli nas nekaj potre ali zlomi, se sestavimo nazaj in ne odnehamo. Ne glede na to, da je videti skorajda brezupno. Četudi je pred nami težja prihodnost, kot smo si mislile, ne smemo odnehati. Sicer bomo svoje otroke prepustile prihodnosti, ki jo bodo zaznamovali vojne, pobijanje in stradanje prebivalstva, surov boj za prevlado nad naravnimi viri ter sebično kopičenje bogastva, ki pripada vsem ljudem.

Če žensk na ključnih položajih ni dovolj, pogosteje zmaga nenačelni politični interes, je zapisala novinarka Ranka Ivelja v komentarju o slovenski zunanji politiki v zadnjem mandatu (Musar-Klakočar-Fajon), ki so jo nekateri označili za feministično. 

Naša zunanja politika je bila na začetku tega mandata precej izpostavljena, ko smo se pridružili skupini držav za priznanje Palestine in za vodenje zunanje politike, ki temelji na enakopravnosti spolov. Nato pa je kar malo zamrlo in mi je žal, da so nekateri interesi prevladali nad tem, kar smo zagovarjali v feministični zunanji politiki. Bili smo sposobni izreči besedo genocid, ko smo opazovali dogajanje na Bližnjem vzhodu, potem pa se nismo pridružili tožbi Južne Afrike zoper Izrael pred Mednarodnim kazenskim sodiščem. Kakršni koli so že bili razlogi, to je bilo zelo nenačelno dejanje ter odmik od temeljne človeškosti in človečnosti.

Če je za feministično politiko označeno to, da delaš, kar je prav, pa naj bo, kajne? 

Tako je. Na koncu imajo v politiki problem vsi, ki se trudijo delati, kar je prav. Taki ljudje so v nenačelni politiki problematični, saj ne bodo sklepali gnilih kompromisov. Zelo težko si predstavljam, da bi neka napredna, liberalna in načelna politična stranka lahko sodelovala s stranko Resni.ca, ki je nastala na populizmu, antipolitikah in je nesistemska – v slabem pomenu te besede. Nesistemskost pomeni, da lahko zagovarja neke dobre ideje, vendar jih ne more izvajati na pravi način.

Kot je dejal Ali Žerdin, če zagovarjaš boj proti korupciji, hkrati pa negiraš institucije, ki so ustanovljene za boj proti korupciji, si ustvaril protislovje. Prav tako zame ni mogoče sodelovanje s stranko SDS, ki spodbuja sovraštvo, goji fašistične ideje in je izrazito diskriminatorna. Nemogoče je sodelovati z ljudmi, ki drugim ne priznavajo enakih pravic kot sebi in težijo k avtoritarnosti. Take politične stranke bi bilo v demokratičnih državah s spodbujanjem pozitivnih politik treba odriniti na rob, a žal postajajo vse močnejše.

Veliko ljudi je razočaranih, ker odhajate iz prvih vrst, drugi temu ploskajo. Kako občutite to, da vas ljudje vidijo kot dve popolnoma različni osebi?

Vedno sem bila nekdo, ki je v ljudeh vzbujal zelo močna čustva: ali izrazito pozitivna ali izrazito negativna. Zato ker se močno zavzemam za svoje vrednote, načela in ideje.

Jaka Koren

In to tudi pokažete na način, ki ga doslej od političark niso bili vajeni.

Da, ker nisem taka, da bi stvari zavijala v celofan. Kar mislim, rečem, in kar rečem, tudi storim. To lahko nekatere, ki so navajeni hipokrizije, moti. To razumem.

Eni pravijo, da ste čisto srce, drugi pa, da od vas veje hlad (če se z vami ne strinjajo). Kako to odmeva v vas?

Tisti, ki govorijo, da od mene veje hlad, me v resnici ne poznajo oziroma so me videli samo v vlogi predsednice DZ, ko sem predsedovala parlamentarnim sejam. Kadar gre za tisto, kar je prav, ne popuščam, in to morda lahko komu deluje hladno. Ne bom rekla, da grem pri vseh stvareh z glavo skozi zid, sklepam tudi kompromise, vendar ne gnilih. Ko se v politiki tistim, ki so izrazito negativni, nesramni in sovražni, upreš in jim postaviš ogledalo, kar naenkrat postanejo žrtve, ker niso navajeni, da jim kdo pove, kar jim gre, in jim postavi mejo.

In morda v naši družbi na pomembnih funkcijah doslej nismo bili vajeni živahnih žensk.

Seveda ne. Ženska na pomembni funkciji ne sme biti živahna in to, kar je. Na pomembnih funkcijah sprejemamo dve vrsti žensk: tiste izrazito tradicionalne – ki doma skrbijo za otroke in moža ter kuhajo. In tiste druge, ki se obnašajo kot moški, se oblačijo in tudi nastopajo kot moški. Če ženska ostane ženska in je še malo strastna zraven, je pa grozno. Tako je bilo skozi vso zgodovino, takšne ženske so izločali iz družbe.

Ste čutili pritisk, da bi se morali preleviti bolj v sivino, resnost?

Da, neprestano. Jaz pa se nisem dala in se ne bom. Življenje me je naredilo tako in hvala bogu živim v tem delu sveta in v tem času, ko lahko to izrazim brez bojazni, da me zažgejo na grmadi. No, še vedno smo ženske kaznovane z izločitvijo, ampak na drug način, ki tudi zelo boli.  

Vas je delovanje v politiki s čim tako usodno presenetilo, da ste še danes odprtih ust?

To, da se ljudi ponižuje in izključuje, ter pomanjkanje zelo temeljnega zaupanja na splošno. V življenju nisem bila navajena na zahrbtnost in teorije zarote. Ko sem vstopila v politiko, pa sem spoznala, da se moram bolj kot z vsebinskim delom kar naprej ukvarjati z odnosi. Tudi znotraj lastnih vrst. Pomanjkanje zaupanja me je izrazito motilo. In te vrste politike, kjer je individualnost zelo nezaželena, imam dovolj. Obstajajo tudi druge vrste politike, kjer se ni treba toliko ukvarjati z odnosi, temveč z vsebino.

Jaka Koren

So ljudje na oblasti še toliko bolj naporni kot sicer?

Ljudje se zelo bojijo izgube oblasti in marsikoga zna to tudi spremeniti. To pomeni, da so v naši družbi vrednote še vedno nepravilno postavljene. Ljudje bi se morali zavedati, da je oblast površinska in da so v življenju pomembnejše druge stvari! Tudi ni zavedanja, da je nekomu oblast dana zato, da bo delal nekaj družbeno dobrega, ne zato, da bo plaval na oblakih, izkoriščal druge in grabil zase. Ljudje, ki so predolgo na oblasti ali se kar naprej naprezajo, da pridejo na oblast, so prazni, čustveno neinteligentni in na koncu depresivni ter zato maščevalni in nasilni.

Da lahko delaš v dobro družbe, moraš gotovo imeti širši pogled na svet, neko razgledanost ...

Vesela sem, da se bom vrnila k svojim temeljnim zanimanjem – zgodovini, kulturi, religiji, družbenim vprašanjem, pravu. V dnevni politiki je premalo te odprtosti in razgledanosti.

Bojim se ljudi, ki mislijo, da znajo vse rešiti na zelo preprost način.

To so po navadi ljudje brez globine, populisti. Na koncu take osebe navadno končajo klavrno, tudi če se jim nekaj časa zdi, da so »kralji sveta«. Za seboj lahko pustijo tudi opustošenje in tragedije, sploh če za vse težave krivijo druge skupine, do katerih gojijo sovraštvo.

Žaljenje, neprestane intrige, izključevanje in tudi kaznovanje za neposlušnost; neprestano je treba gledati, od kod bo spet udarilo, ste dejali.  Sliši se kot nastavek za scenarij kakšne TV-nadaljevanke. Boste morda vse to vključili v svoj naslednji roman?

Resničnega materiala imam več kot dovolj za kaj takega. Vse to, kar se je v štirih letih dogajalo, bom nekako prelila na papir. Tudi to je podvig, ki ga imam pred sabo.

Ni vam pa žal, da ste izkusili politiko?

Absolutno ne! Spoznala sem mnogo krasnih ljudi, med njimi izjemne osebnosti, ki sem si jih že dolgo želela srečati: dr. Spomenko Hribar, dr. Cirila Ribičiča, dr. Danila Türka, Milana Kučana, dr. Igorja Kaučiča, dr. Primoža Šterbenca, dr. Rudija Rizmana, Darjo Bavdaž Kuret, Mojco Drčar Murko, Iva Vajgla, Marjana Križmana, Miho Butaro, Alija Žerdina, Tanjo Gobec – to so navdihujoči ljudje, od katerih se lahko zelo veliko naučiš. In ni mi žal, saj sem videla, da sem nekaterim prinašala upanje in zadovoljstvo; predvsem ženskam, da so lahko ranljive in pogumne hkrati in da so v redu točno take, kot so.

Vam je žal za kakšno reakcijo?

Seveda, saj sem samo človek. Imela sem čustvene reakcije, zaradi katerih sem imela potem same težave. Ampak to so bile hipne reakcije, zaradi katerih sem trpela posledice.

Je bila med njimi tudi tista, ko ste gospodu Reberšku pokazali del svoje noge?

Pa seveda! Ne vem, zakaj takšen šok, saj je videl samo koleno. (smeh) Tudi poslancu, ki je znan kot izredno nesramen in žaljiv in se je primerjal z mojim partnerjem, sem naposled na zelo hudomušen način dala vedeti, da naj se ne primerja z neprimerljivim. Ko si soočen z ljudmi, ki so sovražni do tebe in si z namenom poniževanja drznejo izreči čisto vse, so bile te reakcije tudi moj obrambni mehanizem. Marsikdo mi je potem rekel, naj bom tiho. Torej jaz, ki sem sedela na predsedniškem stolu, bi morala potrpežljivo sprejemati in požirati vso gnojnico, ki so jo opozicijski poslanci zmetali name. Do kdaj? Odločila sem se, da bom gospodom, ki imajo očitno nalogo, da provocirajo, odgovarjala na zabaven način. In sem se zabavala, ampak je bil potem spet cel hudič! (smeh)

Marsikomu je šlo v nos tudi to, da ste razkrili svojo ljubezensko zgodbo. Mar bi se skrivali!

Glede na to, kakšne vulgarnosti so začeli spuščati nekateri pisuni, mi niti ni preostalo drugega. Nekateri ljudje se zgražajo, če vidijo ljubezen, medtem ko jih nasilje, stradanje otrok, smrt, bombardiranja ne motijo tako zelo – na to smo navajeni. Izražanje naklonjenosti in ljubezni je pa problem. Toliko večji, če ju izraža ženska. Res smo kar malo bolni. Tudi v mojih knjigah nekatere poslance niso motili prizori mučenja in zažiganja pri živem telesu, so jih pa strašansko motili tisti erotični. Te so gotovo večkrat prebrali, eden od njih – tisti, ki je šokiran videl koleno – mi je nekoč to prišel celo povedat pred začetkom plenarne seje.

Kadar greste po ulici ...

Imam same dobre izkušnje! V vseh štirih letih se je samo enkrat, ob dogodku v Radljah ob Dravi, zgodilo, da je neki gospod nekaj vpil, ampak to je bilo vse.

Česa se veselite v prihodnosti?

Pristne svobode, ustvarjanja, časa s svojimi najbližjimi in trdno verjamem, da bo na koncu vse v redu. Predvsem si želim biti jaz. Da se lahko pogledam v ogledalo in sem vsako jutro zadovoljna s sabo. Na neki način bi želela nadaljevati s širjenjem zavedanja o svetu, ki bi lahko bil veliko boljši, kot je, in z opolnomočenjem žensk – da naj bodo takšne, kot so, in da pogumno stopijo bolj v ospredje v družbenem življenju.

Skrbi me za našo državo

Po sestanku začasnih vodij poslanskih skupin in poslancev narodnih skupnosti pred tistim petkom, ko smo dobili novega predsednika državnega zbora, je zapisala, da bo naslednji mandat »zanimiv, ampak morda ne v dobrem pomenu te besede, ter, da naj 'fantje' zdaj rešijo godljo, ki so jo zakuhali«. Takrat je že vedela, kam pes taco moli, saj je na glasovanju že opazila skorajda sramežljivo dvignjeno roko Zorana Stevanovića, ki je podpiral predlog poslanske skupine SDS. Je »svoje fante« opozorila na to, saj so bili očitno nepripravljeni na tako šah mat potezo? »Morda bi morali kdaj tudi kakšno žensko poslušati. Da, sem povedala svoje mnenje – tistemu, ki ga je hotel slišati.«

revija Jana