revija Jana

Med sproščenim visenjem okoli zvenečih imen slovenske komedije se zgodi marsikaj, tudi merjenje mišic in vampov, fušanje nabožnih napevov, navijanje za človekolikega orla, težke debate in britje norca iz vsega, kar je noro in žene dlake, mimogrede pa se obrne še najbolj neopazen zvezdniški 44. rojstni dan v zgodovini. Spoznajte Janeze: lepše od kranjske klobase, poskočnejše od Triglava.

Množica razlogov je, da smo vsi tako čemerni: zneski na položnicah spominjajo na Nasine izračune, v križu se oglaša išias in Trumpov prst na sprožilcu jedrskega orožja se že nevarno trese. Še vreme je te dni ogabno in obljublja, da prava porcija šele prihaja. V takšnih okoliščinah smejati se od srca je svojevrsten čudež – in med najbolj čislane med tovrstnimi zdravilci se uvršča pol ducata slovenskih komikov, ki pod blagovno znamko Janezi z drugo inkarnacijo svojega šova v dvorane privabljajo trpeče slovenstvo, da bi prejelo njih trebuh tresočo Besedo.

Slovenija

Denis Avdić o ljudeh, ki so mu spremenili življenje

Aleš Novak, Gašper Bergant, Cene Prevc, Rok Škrlep, Uroš Kuzman in Denis Avdić so pač trenutno najbolj vroča imena podalpske komedije – in zato naj ne čudi, če se mi je debelo črevo fecljalo od treme, ko sem tisto soboto uletel v zaodrje mariborskega Narodnega doma, da bi jih skozi celovečerno druženje med dvema predstavama spoznal pobliže.

A že ob prvih stiskih rok in bežnem pogledu na stanje v garderobi mi postane jasno, da tokrat hvala bogu nimam opravka z vase zaverovanim zvezdništvom, temveč s cvetoberom delovnega ljudstva po moji meri. Stiski rok so močni in pristni, garderoba pa prosta vsakršne zvezdniške navlake – pozabite na kranceljne vrtnic in masažno mizo, presežek je le asortima steklenic na edini mizi z ogledalom za ličenje, v katerem se zrcali zbirka pijač, v kateri menda manjkata le Pangalaktični Grlorez in varekina – pa tudi slednja ne bi zmogla pozdraviti razbolelega grla Roka Škrlepa, ki sprva še jalovo upa, da gre le za posledico dveh mrzlih piv prejšnji večer. 

revija Jana

Gospe Prevc veselje in muke po Avdiću

Ko se dvorana napolni in predstava začne, je tempo na moč umirjen. Po začetni predstavitvi, ki jo kakopak izvede vodja tropa Avdić, se komiki izmenjujejo v dvajsetminutnih izmenah, vmes pa počnejo vsak svoje reči – ki so njihovo sidro v svetu onkraj odrskih luči. Genijalec Uroš Kuzman, sicer docent na ljubljanski fakulteti za matematiko in fiziko, tako dobršen del večera na prenosnem računalniku osredotočeno dela za faks. Cene Prevc, ki mi je zaradi svojih spoštljivih manir in vljudne lucidnosti takoj pri srcu, pa na svojem računalniku pregleduje bilance svojega lokala in pripravlja podlage za inventuro, vmes pa si naglas zaželi, da menda ja ne bi v oštarijo prav ta večer zaneslo kakšnega dopingiranega »aufbiksa«.

revija Jana

Kaj bi mirni devetindvajsetletnik lahko ukrenil ob morebitnem razsajanju, mi sprva sicer ni jasno, ko pa se nekdanji srebrni olimpionik v smučarskih skokih začne preoblačiti za nastop, razumem, da bi tudi največji kmečki gorostasi z njim češnje jedli le še v marmeladi. »Ljubi bog, Cene, pa kaj ti še vedno treniraš?!« mi uide vprašanje ob pogledu na torzo, zaradi katerega bi Michelangelo v sramu prodal svojega Davida med vrtne palčke.

»Ma ne, samo gajbe prenašam po lokalu,« se kakor v opravičilo nasmehne skromni mladec – in me navda z mračno težnjo, da dokončno zabrišem proč tista svoja dva mizerna kvihta. Kot da bi me želel potolažiti, se Prevc dobrodušno prime za kožnati ribežl, ki mu pokriva trebuh, in potoži, da se je od konca športne kariere zredil že za celih dvanajst kilogramov – naj me žaba požre, če je med njimi tudi gram masti. Avdić dvigne pogled od mobitela in se zareži: »To ni še nič – jaz sem za novo leto po štirinajstih letih nehal kaditi … Deset kil v mesecu dni!«

Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 10. februar 2026.

Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.

revija Jana