Filmska režiserka Petra Seliškar razkriva neznane svetove
Meditativni dokumentarec Petre Seliškar odpira vprašanja o sobivanju, tišini in smislu preprostega življenja.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Tekst: Damijan Vinter
Kljub širokemu filmskemu znanju, pridobljenemu v tujini, ter bogatih izkušnjah v svetu komercialne televizije je svojo strast našla v subtilnem razkrivanju skritih in neznanih svetov, ki brez velikih besed obstajajo okoli nas. Za svoje dokumentaristične dosežke bo letos prejela nagrado Prešernovega sklada, na filmskem platnu pa lahko te dni občudujemo njen celovečerec Gora se ne bo premaknila, meditativno razmišljanje o človeškem (so)bivanju v najprimarnejši obliki, ujeto v bogate podobe navidez revnega življenja petih bratov, ki v makedonskem gorovju več mesec živijo v družbi ovac in psov.
Pa začniva z vašim pasjim prijateljem, ki se težko loči od vas.
To je Dune. Sin je hotel, da bi bil Snoopy, a hči je vztrajala. Takrat je prišla v kina tudi nova verzija kultnega Lynchevega filma (Dune, peščeni planet, op. a.) in tako je postal Dune. Čeprav je hčerin, je v bistvu moja senca. Spremlja me povsod, tudi na snemanjih in festivalih. No, na snemanju Gore ni bil z mano, ker bi ga tamkajšnji psi pregriznili na pol.
Ste z živalmi obkroženi že od nekdaj?
Sploh se ne spomnim življenja brez njih. Živeli smo ob Dunajski, ko je bila še glavna vpadnica v Ljubljano, in na ulici je bilo vedno dosti mačk in psov. Seveda tudi žrtev prometa. Doma smo imeli psa, pa papagaja, veverice, kameleona in cel akvarij rib. Moje življenje je polno živali. Oče je bil tisti, ki je podpiral to navezo. Tudi v cvetličarni, ki sta jo imela starša, smo imeli papagaja.
Kdaj ste odkrili, da vas privlačijo filmske podobe?
Med odraščanjem nisem imela posebnega stika s filmom. S starši smo sicer hodili v gledališče na koncerte in predstave, pozneje sem sama začela obiskovati Kinoteko in tam preživela večino prostega časa. To je bilo še v časih, ko so bili sedeži zelo udobni, tako da sem, priznam, spala in gledala filme. Družili smo se in bili vsi pametni. A kamere niso bile dostopne in film je bil takrat še izredno moški biznis. Bili so začetki, a razen Maje Weiss ni bilo nobene punce, ki bi se aktivno ukvarjala s filmom. Ko sem prišla v DSR (Društvo slovenskih režiserjev, op. a.), je bilo eno samo dokazovanje. In šank kultura, skorajda že na meji primitivizma. Bilo je blazno težko karkoli početi s filmom.
Nadaljevanje prispevka si lahko preberete v reviji Jana, št. 4, 27. januar 2026.
Revija je na voljo tudi v spletni trafiki.
Prva stran dneva
Dnevni izbor najpomembnejših zgodb doma in po svetu, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
