Jaka Koren

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Svet24 za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Tekst: Janja Pika Pikš

Piran je prekrasno beneško mediteransko ozadje; platno, na katero slikajo svoje prizore zanimivi ljudje, ki v njem bivajo, ga krasijo in puščajo sledi. Njihovi odtisi so vklesani v kamen, v pročelja hiš in galebi kričijo njihova imena. Oni vedo za skrivnosti in zgodbe Pirana, ki jih pozna malokdo. Zanimive življenjske zgodbe teh zmagovalnih Pirančanov so nas prevzele.

Zgodnje jutro je, ob morju na glavnem pomolu se počasi zbirajo. Nevenka Kavčič, 73-letna upokojena bančnica, ki pozna vse skrivnosti Pirana, Marija Strnad, ustvarjalka akvarelov, ki slika strehe, pročelja in vrtove hiš, pa Marjan Maslo, ki se kljub Parkinsonovi bolezni ne da in plava vsak dan, ter še mnogo drugih. Mesto niso samo hiše, ulice in znamenitosti. Mesto so ljudje, ki v njem živijo, upajo in se borijo. Nevenke, Marije, Marjani in drugi.

Novice

Morska oaza Piran: pod gladino kipi od življenja

Kaj je v življenju pomembno

Vsi ti prijatelji začnejo svoj dan zjutraj, ko je morje še mirno, sonce šibko in galebi umirjeni. Gostinci počasi srkajo kavo in urejajo terase, prvi plavalci drsijo po mirni gladini in vse je v harmoniji.

Začnejo s telovadbo, glasba iz Caffe Teatra se zlije z idiličnim jutranjim brenčanjem, galeb na bližnji barki me gleda v oči in se na veliko pokaka. Pol ure razgibalnih vaj je hitro mimo, še pozdrav soncu in nekaj pogumnih poskače v morje, četica preostalih pa počasi odide v gostilno Čakola, kjer jih vsi poznajo, saj tja hodijo že dolga leta.

Osebni arhiv

Prvi prisede k mizi Marjan Maslo, še moker od morja, v katerem je pravkar odplaval svoj jutranji trening in meditacijo. Včasih je bil občinski inšpektor. Delo je bilo zahtevno, stresno. V zrelih letih ga je doletela Parkinsonova bolezen, stres je pokazal zobe in Marjana pretresel. Dobesedno. »To me je streznilo, za dolg trenutek me je življenje ustavilo, da sem se lahko zazrl vase, ugotovil, kaj je v življenju pomembno. Najprej jaz sam, zatem pa družina, hčerka in tri vnukinje,« mi zaupa.

Sedaj je zadovoljen, bolezen premaguje in uživa življenje. Rad objema ljudi, to ga napolni s hormoni sreče, rad plava in se ukvarja s športom. Z veseljem in odlično kuha. Piran ga napolnjuje z močjo, morje mu daje zdravje in jutranje plavanje ga ohranja čilega. Druži se z najljubšimi ljudmi in živi predvsem zase. Pri sedemdesetih je mladenič, poln veselja do življenja in željan vsega lepega.

Osebni arhiv

Življenje skozi slikanje

 K mizi prisede še Marija Strnad z mapo svojih slik. Mladostna slikarka samoukinja. Njeni čudoviti akvareli izžarevajo lepoto mesta. Pokaže vedute Pirana, slika skrite in manj skrite utrinke mesta, kjer preživi velik del leta, čeprav je Ljubljančanka. »Poučujem slikanje v Društvu medicinskih sester in v Cafu Fužine, kjer sem tudi prostovoljka.« Pri osemdesetih! Veliko je potovala, skoraj ves svet je videla.

»Najlepše je doma,« zaupno zašepeta. Prestala je kup operacij in predelala kup zdravstvenih težav. Srkne požirek kave in pove: »Vse zdravstvene in druge tegobe premagam, ker se veliko gibam, rada spijem kavo s prijatelji, največ pa mi pomeni slikanje. Skozenj živim čisto posebno življenje, moje srce je polno,« doda z žarom v mladostnih očeh. Ko se na akvarel podpiše in se od njega poslovi, ga prepusti svetu, da zaživi svoje življenje. Takrat je srečna in njeno srce je polno hvaležnosti.

Osebni arhiv

Nanos kot terapija

 Lepo urejena gospa Nevenka Kavčič je tretja sogovornica. »V mladosti sem doživela težko prometno nesrečo, zaznamovala me je za veliko let, saj sem zaradi zlomljenega kolka in leve roke potrebovala ogromno rehabilitacije ter se borila z omejitvami.« Kar naenkrat ni mogla več hoditi v tako ljubljene hribe in početi še marsičesa drugega. Ni obupala, svoje zdravje in življenje je vzela v svoje roke. Z ogromno volje in terapij se je postavila na noge, pri enainštiridesetih rodila hčer in zaživela na polno. »Dolga leta sem ob sobotah hodila na Nanos, to je bila moja terapija za premagovanje vseh tegob. Ko sem nehala kaditi, sem vsak dan hodila iz Pirana v Fieso in okoli jezerca, da sem premagala željo po cigaretah.« Za trenutek zastane, spije požirek vode in nadaljuje: »Eden večjih uspehov v življenju je bil, ko smo leta 2017 s somišljeniki uspeli razpisati prvi referendum v Sloveniji in tudi zmagali. Šlo je za referendum proti pozidavi Fiese, kjer je DUTB želel zgraditi več stavb in pozidati velik del hriba.

Borili smo se sami, zalagali svoj denar, tiskali letake in ozaveščali ljudi. Po našem triumfu so sedem naših članov povabili celo v občinski svet.« To je Nevenkin največji uspeh, zaradi nje in njenih somišljenikov je Fiesa nepozidana, zelena oaza, kamor se rada vrača ter si nabira moči. To so le trije iz pestre druščine prijateljev, ki se na obali srečujejo vsak dan, skupaj telovadijo, rešujejo probleme ter se družno veselijo uspehov in zmag. Kaj je skupnega vsem tem Pirančanom? Veselje do življenja, ščepec trme, ljubezen do gibanja in druženja. Pa čudovito ozadje, platno, na katero vsak dan znova slikajo svoje vedute in lepijo živopisane kolaže svojih življenj, s katerimi spreminjajo svoj Piran v prelepo sliko, v nežne zahode in obetov polne sončne vzhode.

revija Jana